Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Kaja Savodnik
8. december 2024
Žal slovenščina ne premore tako inovativne bližnjice med srčnim utripom in utripom umetnosti (zato malce štorast prevod tega gesla v naslovu) , kot je to možno v angleščini, kar so spretno uporabili Čehi, ko so sredi novembra organizirali letni kongres evropske mreže za aktivno participacijo na področju kulture Amateo. Članici mreže sta tudi JSKD in ZKD Slovenije, a na kongresu ni bilo njunih predstavnikov: ZKD Slovenije svojega delegata ni mogla poslati zaradi pomanjkanja denarja, kar pa zanesljivo ni bil vzrok za odsotnost Skladovega. K sreči v upravnem odboru Amatea že drugi mandat zapored sedi tudi Slovenka Kaja Savodnik, ki je o svojih vtisih s tega dogodka napisala članek za Primus. Kajo smo sicer v Primusu intervjuju že predstavili v mesecu oktobru.
In če boste članek pozorno prebrali, se boste verjetno zdrznili ob spoznanju, kaj vse smo Slovenci z odsotnostjo obeh naših članic zamudili. V naših programih je večina ugotovitev, tudi praks, o katerih so govorili posamezni referenti, prisotnih že nekaj časa. A je njihova realizacija šibka, in nekako ne vemo, kako naprej. Na kongresu bi lahko primerjali svoje probleme z drugimi, lahko bi celo podali svoje izkušnje in na kraju samem navezali kontakte z ljudmi, ki bi nam lahko pomagali. Nič od tega se ni zgodilo – še eno področje, kjer se iz tistih, ki so nekdaj delali preboje, spreminjamo v zaostankarje…
***
Praga – staro mesto ob Vltavi
Med 13. in 15. novembrom se je v Pragi odvijal mednarodni kongres (He)art Beats! na temo aktivne kulturne participacije. Tekom treh dni so se na konferenčnem odru zvrstili številni poznavalci ljubiteljske kulture, od predstavnika češkega ministrstva za kulturo do umetniških pedagogov, izvajalcev lokalnih in mednarodnih projektov in predstavnikov različnih evropskih organizacij iz tega področja. Konferenco je organizirala češka nacionalna organizacija za kulturo NIPOS, glavni partnerji pa so bili Amateo (evropsko združenje za kulturno participacijo), Praška mestna galerija in kulturni center Vzlet, kjer se je odvijal glavni del dogodka.
Vsak dan je bil zaznamovan z eno glavno temo v okviru aktivnega kulturnega vključevanja. Prvi dan je bil osredotočen na obdobje številnih kriz in vlogo ljubiteljske kulture pri soočanju z njimi. Michal Broža iz informacijskega centra Združenih narodov v Pragi je neposredno nagovoril krize kot so trenutna vojna žarišča, podnebna kriza in sledeča podnebna (ne)pravičnost, družbena neenakost, napačne informacije in številne druge. Po njegovem mnenju se teh problematik danes večina ljudi dobro zaveda, vendar hkrati ohranjamo naivno upanje, da se bodo same od sebe pravočasno razrešile. Kot ključne temelje soočanja s temi pomembnimi vprašanji je predlagal tri točke. Prva je povrnitev zmožnosti mednarodnih organizacij, da končajo vojaške spopade. Druga je osredotočanje na trajnostni razvoj na vseh področjih življenja, tretja pa nadomestitev ideologij s temeljnimi človekovi pravicami. Za doseganje teh ciljev bo potrebno kvalitetno mednarodno sodelovanje, ki je zelo težko dosegljivo, vendar nujno.
Predsednica Amatea, Cornelia Groot, je opozorila na premik proti politični desnici v številnih evropskih državah. Konkretne posledice tega političnega ozračja se že zdaj kažejo na primer na Slovaškem, kjer se trenutno v nacionalni kulturni organizaciji NOC soočajo z zmanjšanjem proračuna za sicer uspešne kulturne programe in omejevanjem svobode umetniškega izražanja. Njihova predstavnica Tatiana Šišková je posebej izpostavila ukinjanje vseh projektov, ki se dotikajo LGBTQ+ vsebin.
Član češke romske skupnosti in direktor organizacije ARA Art, David Tišer, je izpostavil pomanjkanje vidnosti in resnične, nepokroviteljske vključenosti romske skupnosti na področju ljubiteljske kulture. Ne želi si, da zanje neki tretji kulturni odločevalci ustvarjajo »inkluzivne projekte«, s katerimi se potem lahko hvalijo, temveč pravega sodelovanja na vseh točkah procesa. Poudaril je, da si Romi še ne morejo privoščiti umetnosti zavoljo umetnosti, saj je njihov vsakdan vedno prepleten z vprašanji družbene izključenosti. Svoj govor je zaključil z besedami, ki so odzvanjale še preostanek kongresa: »Ne čutim zares vse te aktivne vključenosti. Počutim se samo, kot da me boste po današnjem govoru spet vrgli ven skozi okno, jaz pa vam bom še naprej težil.«
Poezija na pohodu, projekt s španskih Kanarskih otokov, j zmagovalec med projekti
Na prvi večer se je odvila tudi podelitev Amateo nagrade za najboljši projekt na področju ljubiteljske kulture. Nagrado je prejel projekt “Poesía en Camino” (Poezija na poti) iz Kanarskih otokov, ki je skozi video-poezijo, dostopno na različnih lokacijah mesta Arenales, ozaveščal o problemih masivnega turizma, kot jih doživljajo prebivalci Gran Canarie. Skozi umetnost so želeli turistom pokazati skriti del življenja na otoku, ki se skriva za vsem turističnim bliščem.
Drugi dan se je osredotočal na inkluzivne prakse v ljubiteljski kulturi, predvsem na področju dela z gibalno oviranimi, starejšimi in priseljenci. Almuth Fricke iz kulturnega centra Kubia v Kölnu je izpostavila pomen vključevanja ljudi vseh starosti v aktivnosti ljubiteljske kulture, še posebej v družbi s starajočo populacijo, kjer se starejši pogosto počutijo osamljeno in zapostavljeno. Seveda pa delo z raznolikimi udeleženci zahteva tudi prilagoditve procesa, ki so včasih zelo težko dosegljive brez ustreznega medsektorskega povezovanja.
Hana Strejčková, ki je v okviru enega izmed projektov organizacije FysioArt delala z gibalno oviranimi osebami, je povedala, da so morali na žalost projekt zaključiti, ker so ugotovili, da jim manjkajo kadri kot so fizioterapevti in delovni terapevti. To kaže na prej omenjen bistven pomen medsektorskega sodelovanja, sploh ko govorimo o inkluzivnosti. Pomembno je, da se na področju ljubiteljske kulture ne učimo zgolj iz zgodb o uspehu, temveč tudi iz trenutkov, ko se nekaj zalomi. Na to se je v svoji predstavitvi osredotočal Giorgio Bacchiega iz organizacije Consulta Periferie Milano. Prav pri poskusih povečanja inkluzivnosti, o kateri danes pogosto poslušamo v teoriji, je pomembno, da si priznamo, ko nam to še ne uspeva, da lahko vedno znova iščemo potencialne ovire različnih marginaliziranih skupin pri aktivnem vključevanju v ljubiteljsko kulturo. Kulturne organizacije potrebujejo večjo mero samokritičnosti in manj trepljanja po ramenih za stvari, ki so jih z njihovega zornega kota že uspele doseči, če želijo prispevati k pomenljivemu napredku.
Na tretji dan se je rdeča nit kongresa vrtela okoli tem podnebne krize, gradnje trajnostne prihodnosti in ponovne vzpostavitve stika z naravo v okviru ljubiteljske kulture. Češka raziskovalka Jana Dlouhá iz Centra za okoljska vprašanja na Karlovi univerzi je v svojem govoru povedala, kako pomembne so mehke veščine, ki se jih otroci naučijo skozi aktivno vključevanje v dejavnosti ljubiteljske kulture. Poudarila je, da je bistveno, da otroci ne delajo z neko distopično vizijo prihodnosti, temveč jim dopuščamo ustvarjalno svobodo, da si zamišljajo ne le prihodnost, ki je mogoča, a še ne dosegljiva, temveč celo prihodnost, ki si je skrivno najbolj želijo. To bi v družbo povrnilo potencial za upanje in nove rešitve, ki jih lahko prinese le nova generacija, ki še ni obremenjena z omejitvami sistema, ki se zdi tako velik, da ga ni več možno spremeniti.
Če povzamem glavno sporočilo celotnega kongresa: upanje, da so spremembe možne, pride iz občutka, da smo nekaj prispevali h gradnji boljše prihodnosti. Tudi če se zavedamo, da smo kot posamezniki le zelo majhen delček te neskončne naloge. Aktivna participacija v kulturi je lahko pomemben del tega občutka, to pa pomeni, da mora biti ljubiteljska kultura že od samega začetka grajena skupaj z ljudmi, ki so del skupnosti, v kateri ta kultura nastaja, kot je na zadnji dan poudaril Jan-Willem van Kruyssen. Nenazadnje kultura ni nekaj, kar se nam dogaja od zunaj, temveč nekaj, kar ves čas soustvarjamo in živimo. Pomembno pa je, da se tega zavedajo tudi organizacije, ki se ukvarjajo z ljubiteljsko kulturo, da poskušajo biti v podporo kulturi, ki je vedno že v nastajanju, namesto vsiljevanja svoje lastne vizije, ki prepogosto zatre ravno tiste, ki imajo že tako v družbi najmanj možnosti biti slišani.
