Vsemogoče gledališče v domu

Gledališko ustvarjanje krepi sodelovanje, poslušanje, zaupanje in občutek skupnosti med starejšimi udeleženci.

11. junij 2026
Piše: Nika Brgant

Članek izpod peresa Nike Brgant je verjetno najdaljši, kar smo jih do sedaj objavili v Primusu.  A je po svoje edinstven, saj predstavlja izkušnje in razmišljanje  odlične gledališke pedagoginje pri delu z ljudmi, ki jih sicer pri gledališkem delu ne obravnavamo pogosto. Za kaj gre? Ena prednostnih, hkrati pa razmeroma svežih usmeritev kulture, še posebej pa gledališča, zapisana v nacionalnem programu kulture 2024-31 in “prevedena v akcijo” v akcijskem načrtu za njegovo izvedbo, je njena vloga v ustvarjanju ali vsaj izboljševanja dobrega počutja in zdravja, občutljivost za vprašanja ranljivih skupin, kamor na nek način tudi starejši. In tale zapis je eno najzananimivejših razmišljanj o posebnostih tega dela. Še posebej je lahko koristno za vodstva domov za starejše.

Druženje ob kavici

Nika Brgant je sicer znana osebnost na gledališkem področju. Na spletni strani Sigledal  je med drugim zapisano tole: ” Nika Brgant je prvič stopila na oder pri desetih letih, in ljubezen do gledališča je od takrat ni nikoli zapustila. Igralske izkušnje je pridobivala v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah. Med študijem komunikologije je začela igrati v otroških predstavah pri Teatru za vse, na fakulteti pa je ustanovila gledališko društvo, kjer je prevzela vlogo mentorice in režiserke.

Leta 2010 je v Radovljici ustanovila prvo gledališko šolo za otroke, s čimer je začela svojo dolgoletno pot v gledališko-pedagoškem delu. Gledališko šolo je vodila v gledališču na Jesenicah, na osnovni šoli Jesenice, v Kulturnem domu Kranjska Gora ter na Srednji šoli in Gimnaziji Radovljica. Delala je tudi z osebami s posebnimi potrebami v CUDV Radovljica. Poleg gledališke šole za otroke je ustanovila tudi gledališko šolo za upokojence, kjer so se upokojenci prvič preizkusili na odru. Svoje gledališko znanje je prenesla tudi čez mejo, na avstrijsko Koroško, kjer gledališkim veščinam dodaja vrednost ohranjanja slovenskega jezika. ” 

***

»Ne morem verjeti, kako težko je dvigniti roko, pokazati na osebo, ki sedi nasproti tebe, in reči: ti!« (stanovalka Doma starejših občanov Janka Benednika v Radovljici)

Ta stavek je izrekla ena od udeleženk prve gledališke vaje v radovljiškem domu starejših občanov. V njem je strnila bistvo tega, kar gledališka ustvarjalnost ponuja ljudem v tretjem življenjskem obdobju. Dvigniti roko. Vzpostaviti stik. Biti prisoten. Biti izpostavljen. Za nekoga, ki živi v institucionalni oskrbi, je to pogosto veliko večji korak, kot se zdi od zunaj. Je soočenje s samim seboj, z lastnimi omejitvami in z drugimi ljudmi. Je vstop v prostor, ki zahteva prisotnost. Nekaj tednov pozneje je ta ista gospa roko dvigovala samozavestno, v pravem trenutku in z nasmehom, ki ga na prvi vaji še ni bilo.

Gledališka ustvarjalnost v domovih starejših občanov pri nas ni nekaj samoumevnega. Večina domov ponuja telovadbo, ustvarjalne delavnice in dejavnosti za ohranjanje spretnosti, torej programe, ki že dolgo veljajo za preverjene in koristne. Gledališče pa od človeka zahteva nekaj drugega. Zahteva, da stopi pred druge, da se odzove, sodeluje in zaupa skupini. Morda je prav zato njegov učinek tako močan. Izkušnja, ki jo opisujem, se je odvila v Domu starejših občanov Jana Bedenika v Radovljici, kjer smo s skupino sedmih stanovalk in stanovalcev ustvarili avtorsko predstavo ter jo petkrat uspešno uprizorili pred polno dvorano.

Kako se skupina oblikuje sama

Dirigent/ka – režiser/ka

Prišla sem z izkušnjami iz gledališke šole za seniorje in iz inkluzivnih projektov z varovanci CUDV Radovljica. Toda dom starejših občanov je povsem drugačno okolje. Stanovalci ne pridejo na vaje in se nato vrnejo domov, dom je tukaj. To je njihov vsakdanji prostor, prostor oskrbe, počitka in medsebojnih srečevanj. Tukaj se vsak dan srečujejo ob mizi, na hodnikih in v skupnih izzivih, ki jih prinaša starost. Vse to postane del ustvarjalnega procesa. Ko začneš delati z njimi, hitro ugotoviš, da ne vstopaš le v gledališko skupino, temveč v skupnost z lastno dinamiko, odnosi in zgodbami.

Na začetku so bile vaje odprte za vse stanovalce in so potekale enkrat tedensko. Udeleževalo se jih je od deset do petnajst ljudi. Toda prisotnost in pripravljenost za ustvarjalni proces nista ista stvar. Kmalu se je pokazalo, da mnogi prihajajo iz radovednosti, zaradi dolgčasa ali preprosto zato, ker so si želeli družbe, ne pa z namenom, da bi se vključili v zahtevnejši gledališki proces. Tudi najpreprostejše vaje so predstavljale izziv. Povedati svoje ime, ko prideš na vrsto, zahteva takojšen odziv in osredotočenost, česar mnogi niso zmogli. In vsako srečanje je od nas zahtevalo nov začetek.

Po dveh mesecih se je izoblikovala skupina sedmih stanovalk in stanovalcev, ki so se na vaje vračali z veseljem, radovednostjo in iskreno željo po napredku. Takrat sem se odločila, da skupino zaprem in se z njo posvetim poglobljenemu ustvarjalnemu procesu. Odločitev ni bila preprosta, saj se v domovih starejših občanov upravičeno pričakuje, da so dejavnosti dostopne vsem. Vendar gledališke predstave ni mogoče ustvariti brez redne prisotnosti, zaupanja in predanosti skupnemu procesu. Prav ta predanost je skupino korak za korakom pripeljala do odra.

Mentor ustvarja z ljudmi, ne po načrtu

Delo s to skupino je bilo posebna izkušnja, in to v najlepšem pomenu besede. Ena od udeleženk na vozičku je težko dvignila roko. Eden od gospodov je imel težave z govorom. Mnogi so slabše slišali. Gospa z demenco je sledila svoji logiki časa in svojim spominom. Nekoga je med vajo premagala utrujenost, ki so jo prinašala zdravila. Orientacija v prostoru in med ljudmi je bila pogosto otežena. Najstarejši udeleženec je imel šestindevetdeset let, naslednji triindevetdeset, potem devetdeset. To je bila realnost skupine. Iz nje sem morala izhajati in ji prilagoditi svoje delo, ne pa slediti načrtom, ki sem jih prinesla s seboj.

Ples

Hitro se je pokazalo, da prilagajanje ni isto kot poenostavljanje. Pomeni, da vedno znova premisliš vsak korak, vsako navodilo in vsako pričakovanje. Temeljno načelo našega dela je postalo preprosto: vsaka vaja mora biti zasnovana tako, da jo lahko vsak udeleženec, s svojimi zmožnostmi in na svoj način, izvede vsaj delno. Nihče ne sme biti postavljen v položaj, v katerem bi bil izpostavljen zaradi svojih omejitev. Cilj ni bil, da bi vsi zmogli enako, temveč da bi lahko vsak prispeval svoj del in da bi skupina kot celota delovala kar najbolje.

Ko se je kdo zmedel, smo ga usmerili nazaj in si med seboj pomagali. Ko je koga med vajo premagala utrujenost, smo preprosto nadaljevali, brez posebne pozornosti in brez komentarjev. Ko je kdo rekel, da nečesa ne bo zmogel, smo skupaj poiskali rešitev. Zamenjali smo stavek, prilagodili vajo ali preoblikovali prizor. Postopoma smo razvili tudi preproste skupinske pristope, ki so olajšali sodelovanje. Vsak prihod nove osebe na oder smo na primer napovedali z mahanjem, zato so vsi vedeli, kdo pride na vrsto. Takšne rešitve so bile na prvi pogled majhne, v resnici pa so predstavljale pomembne zmage, ki so nam dajale zagon za nadaljnje delo.

Konflikti, nestrpnost, zdravstvene težave in slabi dnevi so bili del naše realnosti, vendar jim na vajah nismo namenjali osrednjega prostora. Ne zato, ker bi jih spregledali, temveč zato, ker smo želeli prostor ohraniti za ustvarjanje.

Ko vsak v predstavo prinese del sebe

Odločitev za avtorsko predstavo, ki je zrasla iz udeležencev samih, se je izkazala za pravo. Improvizacijske vaje so postale nekakšen laboratorij, v katerem smo odkrivali, kdo so ljudje v naši skupini. Ne le kot stanovalci doma starejših občanov, temveč kot posamezniki z bogatimi življenjskimi zgodbami, spomini, smislom za humor, ranljivostjo in nežnostjo.

V skupini je bil zakonski par, ki je rad prepeval, zato je tudi petje našlo svoje mesto v predstavi. Eden od udeležencev je pisal pesmi in jih v enem od prizorov prebral novinki v domu, ki se ji je ob tem vidno omehčal izraz na obrazu. Dve udeleženki sta se med vajami tako spontano zbližali, da sta postali izvrsten odrski dvojec. Skupaj sta sedeli na klopci in hudomušno komentirali svet okoli sebe. Zdelo se je, kot da se zgodba sestavlja sama iz ljudi, njihovih značajev, odnosov in življenjskih izkušenj.

Gospa z demenco je bila za proces posebej dragocena. Ko sem jo bolje spoznala, sem začela prepoznavati besede in teme, ki so v njej sprožile odziv. Ob pravem dražljaju je natančno vedela, kaj želi povedati. Postala je zgovorna, prisotna in polna zgodb. Nekdanja učiteljica, ki je velik del svojega sveta živela skozi spomine, je bila še vedno neizčrpen vir idej in navdiha za nastajajočo predstavo. Njene besede so zvenele pristno, ker so bile resnično njene.

Beremo!

Ena od udeleženk si je besedilo zapomnila hitro in zanesljivo, zato je postopoma prevzela vlogo predsednice kluba. Vloga ji ni bila dodeljena vnaprej, temveč je zrasla iz njenih sposobnosti, samozavesti in osebnosti. Prav v tem je bistvo avtorskega pristopa. Vlog ne določamo vnaprej, ampak jih odkrivamo. Zgodba nastaja iz ljudi, njihovih značajev, talentov in načina, kako se odzivajo drug na drugega.

Dialogi so morali biti kratki, jasni in med seboj dovolj različni. Že dve podobno oblikovani povedi sta lahko povzročili zmedo in negotovost. Ko so se izgubili v besedilu, so jih nazaj pripeljali dogovorjeni fizični znaki. Določen gib je napovedal repliko o denarju, drugi volnene nogavice, tretji trenutek, ko se je bilo treba skriti pred možem, naslednji, da bi nekdo rad plesal … Besede in gib so tako postali neločljivo povezani. Posebno vlogo je imela lutka golobčka, ki je poživljala dogajanje na klopci ter v ključnih trenutkih nežno usmerjala tok predstave.

Med predstavo sem poleg lutke golobčka prevzela tudi vlogo dirigentke. Sedela sem pred igralci, jim dajala znake, usmerjala potek in jim nudila oporo. Takšna prisotnost, ki ni ne skrita ne dominantna, je skupini dajala občutek varnosti. Ko so vsi, tudi režiser, enako izpostavljeni, se ustvari povsem drugačna ustvarjalna klima.

Kulise niso nastale v gledaliških delavnicah, temveč v rokah stanovalcev, ki sicer niso bili del igralske skupine: papirnati golobčki, grmi in drevesa. Projekt se je razširil onkraj vadbene sobe in postal skupen.

Predstava je dobila naslov Klub na klopci. Preprosta zgodba o skupini stanovalcev, ki se srečuje v parku, a polna resničnih glasov, zgodb in odnosov. Prav zato je delovala tako prepričljivo.

Premiera in pet nastopov

Kmalu je postalo jasno, da popolnosti ne bomo dosegli. Kar smo ustvarili, pa je bilo resnično in dovolj. Določili smo datum premiere in vsi smo začutili, da gre zares. Začel se je zadnji mesec priprav, v katerem smo se srečevali vsak dan po dve uri. Tempo je bil precej intenzivnejši kot prej, a presenetljivo se ni nihče pritoževal. Mnogi so prihajali na vaje že pred začetkom in potrpežljivo čakali. Gnala jih je lastna motivacija in ponos na skupno ustvarjanje. Za zaposlene v domu smo najprej pripravili predpremiero. Mnogi so stanovalce prvič videli v povsem drugačni luči.

Sledil je dan premiere, na kateri so se zbrali stanovalci doma in številni zunanji gostje. Publika je dihala z igralci, se čustveno odzivala, in ko so zazveneli prvi aplavzi, je postalo jasno, da je ves trud poplačan. Čutilo se je, da gre za nekaj resnično pomembnega.

Vaje

V eni od predstav se je zgodilo, da se je eden od igralcev tako zmedel, da ni več vedel, v katerem delu zgodbe smo. Za trenutek se je vse ustavilo. Takrat sem vskočila in z nekaj replikami predstavo usmerila nazaj na zadnjo točko, kjer smo bili še vsi usklajeni. Igralci so hitro ujeli nit dogajanja in predstava je stekla naprej, kot da se ni nič zgodilo.

Takšni trenutki so bili del čara naših vaj in kasnejših nastopov, saj nikoli nisi povsem vedel, kaj se bo zgodilo, a smo skupaj vedno našli pot naprej.

Skupina, imenovana Vsemogoče gledališče, je skupaj odigrala pet predstav, zadnjo na gostovanju pri Društvu upokojencev Gorje. Marsikatero ljubiteljsko gledališče v eni sezoni ne doseže toliko ponovitev. Da je to uspelo skupini, katere povprečna starost je bila več kot osemdeset let, je več kot ganljivo. Je dokaz, da so meje, ki jih pripisujemo starosti, pogosto bolj meje naše domišljije kot pa dejanske meje starosti same.

Kar se zdi nemogoče, je mogoče

Med vajami sem večkrat slišala: »Moram ostati zdrav, da bom prišel na vajo.« ali pa: »Samo da bodo noge zdržale.« Te besede so me vedno znova ganile. Niso govorile le o zdravju, temveč o tem, da je dan znova dobil smisel. Da te nekdo pričakuje, da si del skupine in da imaš pred seboj cilj, ki te veseli.

Projekt je nastal iz prostovoljnega dela, vendar trajnost takšnih programov ne more temeljiti zgolj na entuziazmu posameznikov. Učinki gledališkega ustvarjanja so bili očitni, zato so stanovalci po koncu projekta pogosto spraševali, kdaj bomo nadaljevali. V tem vprašanju je bila vsa odgovornost, ki jo tak projekt pusti za seboj. Ko ljudem omogočiš izkušnjo živosti, se ji težko odpovedo. In prav to je morda najlepši znak, da je bilo vse skupaj smiselno, hkrati pa tudi opomin, da nadaljevanje ni samoumevno. Čeprav gledališka ustvarjalnost krepi vključenost, pripadnost in kakovost življenja v starosti, še vedno ni del redno financiranih programov. A če želimo trajne učinke, potrebujemo tudi trajno podporo.

Gledališka ustvarjalnost v domovih starejših ni nujno draga ali organizacijsko nedosegljiva. Potrebuje mentorja z ustreznimi kompetencami, pripravljenost na prilagajanje in potrpežljivost. Predvsem pa zahteva odločitev, da je ustvarjalnost starejših resnično pomemben del programov in ne zgolj obrobna dejavnost. Oder, pa naj bo v kulturnem domu ali na klopci v parku, v starosti ne izgine. Nasprotno, je prostor, ki ga starost bogati.