MITJA GOBEC – KAJ BI SLOVENSKO ZBOROVSTVO BREZ NJEGA?

Aleksander Fenos: Mitja Gobec, oglje, svinčnik, 2025

19. februar 2026
Konec januarja je  Dimitrij Radovan Gobec (ki ga praktično vsi poznamo kot Mitja) iz rok ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko prejel najvišje priznanje Sklada, zlato plaketo za življenjsko delo v ljubiteljski kulturi. Zaslužena zahvala človeku, ki je več kot pol stoletja v sistem zborovskega petja vnašal nove elemente dela, predvsem sistematiko, jasne kriterije kvalitete, razvidne organizacijske elemente in še mnogo drugih stvari, ki so krepile to dejavnost. Obenem pa svojo prijazno naturo, človečnost in humor, ki je vselej osnova  prijaznih medsebojnih razmerij, ki so med zborovodji, pogosto ambicioznimi posamezniki, še kako nujna. Mitja je bil tu sogovornik, svetovalec in mediator, prava legenda še zlasti v okvirih ZKOS v zadnjih treh desetletjih prejšnjega stoletja, brez katerega enostavno stvari niso mogle delovati.
Obrazložitev  nekaterih dejstev, zaradi katerih je dobil priznanje, je na spletni strani Javni sklad RS za kulturne dejavnosti
Pisni obrazložitvi je dodan približno polurni video, ki ga je posnela mala filmska ekipa pod vodstvom režiserke Kaye Tokuhisa in mu dala naslov Tisto, kar ostaja, v katerem spoznamo veliko prav neverjetnih plati Mitje Gobca in eno od teh skusili tudi sami. Ker v Primusu nimamo  takih medijskih možnosti kot v Skladu, smo mu zastavili nekaj vprašanj po e- pošti in doživeli nekaj, kar je vredno zapisati.  Prošnjo za intervju smo oddali po e- pošti danes, v četrtek  19. februarja ob 11:21 uri in ob 11:21 prejeli Mitjev odgovor z vprašanjem če lahko odgovore odda do ponedeljka. Velikodušno smo mu ob 11:28 odpisali, da mu damo teden dni časa. Nato se je zgodil čudež – ob 12:36 smo imeli v poštnem nabiralniku odgovore vključno s fotografijami, ki smo jih pripeli k temu članku. Kar nas zadeva – rekord brez primere.
Mitja je svojčas v samozaložbi izdal drobno knjižico Anekdote- za prijatelje, kjer je zbral kopico zabavnih in duhovitih anekdot. V Primusu menimo, da je tudi zgoraj opisano dogajanje  svojevrstna anekdota, ki jo lahko “skuha” le naš prijatelj Mitja.

***

Vprašanje: Vaš oče, skladatelj Radovan Gobec, je nedvomno ena največjih osebnosti področja zborovske glasbe pri nas. Kakšni so vaši spomini nanj, na kakšen način je vplival na vaše življenje?

Ozvočevanje Slovenske popevke 1975

Vprašanje je zelo težko. V času moje pubertete sta se starša ločila,  zato sem šel takoj študirat na elektro šolo  na Aškeršečevi v Ljubljani. Tam sem  se vključil v zbor,  ki ga je vodil  Drago Korošec (skladatelj in prof. matematike),  sicer pa brat Ladka Korošca. Istočasno sem se vpisal v zborovodsko šolo,  kjer je poučeval tudi moj oče. Najini odnosi so bili na relaciji profesor – študent. Kasneje po končani Srednji glasbeni šoli, teoretski oddelek sem se vpisal na Pedagoško akademijo smer glasbena pedagogika z zborovodstvom. Glavne predmete je imel spet oče: zborovodstvo in dirigiranje. Snov za izpite so bile njegove knjige. Znal sem jih praktično na pamet. Na moje izpite je poklical tudi moje sošolce,  da ne bi bilo pristranosti. Kasneje sva veliko sodelovala: on kot dirigent Partizanskega pevskega zbora,  jaz kot zvokovni mojster na Radiu Ljubljana. Skratka:  med nama ni bilo nekih čustvenih vezi, samo glasbene. Šele zadnjih 15 let je oče z menoj vzpostavil  (zamujeni) očetovski odnos. Kot zanimivost naj povem, da sva kot oče in sin edina dobitnika Gallusove plakete za življenjsko delo.

________________________________________________

Pravzaprav je zanimivo, skoraj nenavadno, da se je prva etapa vašega šolanja končala s poklicem elektrotehnike in ste šele kasneje vstopili na področje, kjer ste zares suvereno opravljali delo kot nihče pred vami: vsakovrstno delo v zborovski dejavnosti, od zbiranja, prirejanja arhiviranja skladb in izvedb  do lastnega ustvarjalnega dela v vodenju zborov in izjemnega organizacijskega dela zlasti v ZKOS. Čeprav gre za dejavnosti, ki so blizu ena drugi – kako ste se organizirali, imate občutek, da zaradi obilice dela na enem področju niste izkoristili vsega, kar bi lahko dosegli na drugem?

Uredniški odbor Naših zborov 2007

Ne ni šlo za to. Vseskozi sem bil dejaven na veliko področjih,  da ne govorim o številnih konjičkih,  ki jih imam. Ko sem se zaposlil na ZKOS (“bivši” JSKD),  sem prevzel uredniške posle od Rada Simonitija. Takoj sem spoznal,  da v slovenskem glasbenem založništvu ni pravega reda in pregledne dostopnosti do skladb. Zato sem se lotil sestavljanja katalogov zborovskih skladb. Sedaj imam sestavljene kataloge praktično celotne slovenske periodike, avtorske in tematske ter druge izdaje. Ves notni material hranim doma. Tako mi ni težko takoj poiskati skladbo,  ki jo kak zborovodja potrebuje. V zadnjih 45 letih sem se osredotočil na urejanje novih notnih zbirk. Dosedaj sem jih uredil okoli 160. Tesno sem sodeloval s skladatelji,  z nekaterimi pa tudi prijateljeval (Jakob Jež, Lojze Lebič, Vinko Globokar, Janez Močnik). Ravno z Lebičem,  ki je tudi arheolog,  smo prehodili ali prekolesarili celotno Slovenijo in spoznali arheološke najdbe in običaje ljudi in krajev. Sem pa tudi gobar, numizmatik in dolgoletni zborovodja (54 let).

______________________________________________________

Kako ocenjujete razvoj, še zlasti pa status ljubiteljske kulture v kar dolgem obdobju vašega dela? Kulturne politike so se večkrat spreminjale, ljubiteljsko delo v kulturi je bilo zdaj bolj, zdaj manj cenjeno. Pa vendar velja  reči, da je imela ljubiteljska kultura vselej kar pomembno mesto v kulturnih politikah. Kakšne so tukaj vaše izkušnje?

Razstava edicij Mitje Gobca, 2016

Res je. Zborovstvo spremljam od časa po osvoboditvi. Takrat in še nekaj desetletij potem je imela vsaka tovarna svoj pevski zbor. Šlo je za množično kulturo. Tudi sporedi so bili vezani na partizansko in domoljubno literaturo. Po vojni smo imeli dva ali tri odlične zbore, vodilni je bil APZ Tone Tomšič,  kateremu sem se leta 1958 tudi jaz pridružil. Kasneje,  zlasti v novi državi,  je število zborov začelo  usihati. Tudi po zasedbah se je zgodila sprememba. Od povojnih moških in mešanih zborov,  je v devetdesetih letih nastalo in še nastaja  veliko število ženskih skupin in zborov. Mešani zbori so sedaj kar štirje »akademski«. To pomeni mladi intelektualci v okviru univerz. Tudi zborovodski kadri so sedaj šolani. Piramida slovenskega zborovstva je vodilna v Evropi in poznana širše v svetu. Na podeželju pa še vedno životarijo moški zbori,  ki se še zmerom otepajo z čitalniško  literaturo. Zborovstvo ima velik nacionalni in narodnostni pomen, a na podeželju bolj kot v mestih.

___________________________________________________________

Vaš arhiv glasbenega založništva je neverjeten in izjemno dragocen. Zdi se, da je poleg arhiva Mirka Cudermana najpomembnejši in najbolj urejen vsaj glede zborovskega področja. Imate kakšen predlog, kako ga obvarovati pred morebitnim propadom, ko ga sami ne boste mogli več vzdrževati?

Anekdote – za prijatelje, 2023 (vse fotografije iz osebnega arhiva)

Da,  kot vse se staram tudi jaz. Zdaj jih štejem 88. Cudermanov arhiv je po krivici zaprt za javnost že šest let! Vzrokov ne poznam. Zato sem jaz tisti,  ki oskrbujem zborovodje z nasveti in literaturo primerno zanje. Seveda pa razmišljam,  kdo bi bil moj naslednik. V tem primeru mu bom odstopil v uporabo moj celotni notni arhiv,  ki obsega tri knjižne omare.

Zahvaljujem se vam za vprašanja!

Na Ptuju, 19. 2. 2026