NIVES GOGALA: ABAK(US) TIMELESS (PESMI O ČASU, ČASIH)

20. november 2025
Piše: Nives Gogala

Tokrat objavljamo del pesniškega ciklusa izpod peresa avtorice, ki sodi v mlajšo generacijo literarnih ustvarjalcev, ob svojem delu  v sektorju, ki je vsaj na prvi pogled daleč od literature pa prizadevno razmišlja in piše. Nives nam je poslala sicer precej več svojih proznih in pesniških prispevkov, vendar v skladu z našim uredniškim načelom o dolžini  prispevkov  objavljamo tisti del, ki se nam je po svoji strukturi zdel najzanimivejši: pogled na stvari, ki obstajajo v  svoji brezčasni, nevtralni obliki, postanejo del sveta šele, ko jih oplazi  človeški pogled, otip, čut. Nekakšna nova oblika reizma.  Avtorica se je predstavil takole (predstavitev je nekoliko skrajšana, op. urednika):

Rojena sem v Mariboru, kjer sem po osnovni šoli Toneta Čufarja zaključila II. gimnazijo Maribor. Po maturi z odliko sem v Ljubljani študirala medicino in ob tem delala, nato pa se zaposlila v Mariboru, kjer delujem na področju digitalizacije v bančnem sektorju.

Z literarnim ustvarjanjem se ukvarjam od mladosti. Objavljala sem v revijah Locutio, Apokalipsa in Veterinarske novice. Leta 2008 sem pri Ozari izdala pesniško zbirko Razpoke, leta 2010 pa bila polfinalistka pesniškega turnirja Vitez/vitezinja poezije. Večkrat sem bila tudi polfinalistka in finalistka natečaja V zavetju besede, kjer sem leta 2022 prejela zlato priznanje za najboljše prozno delo.

Leta 2023 sem izdala pesniško zbirko Ko pajčevina naredi metulja ter zbirko pravljic Lev z modrimi očmi. Obe knjigi sta bogato ilustrirani; pesmi se dotikajo vsakdanjih predmetov in narave, pravljice pa spremljajo Levčka in njegove živalske prijatelje v igrivih, življenjskih preizkušnjah.

Junija 2025 je izšel moj futuristični roman (Pred)klon preveč, ki raziskuje etične in identitetne zaplete kloniranja ter spremlja notranji boj študentke medicine Nisse, ujete med ljubezensko dilemo in skrivnostjo klonov.

Pri pisanju ne uporabljam umetne inteligence; moja dela so plod lastne domišljije, kar označuje tudi moj podpis NI(ves) – »Natural Intelligence«. Redno objavljam v Locutiu, želim pa si več objav še v drugih literarnih revijah. Poleg poezije trenutno ustvarjam zgodovinski roman in obsežnejše delo o delovanju molekule DNA.

***

STARA URA

Nadnaslov: KAJ SO ODLIKE STAROSTI PRI URI, PRI ČASU, KI GA »ONA« PRIKAZUJE (?)

Naslov:  KO JE DUŠA – URA (?); KAJ JE DUŠA PRI URI (?)

Podnaslov: VREZ V ČAS, – ALI SE »POZNA« PRI TEM, KOLIKO JE URA?

Stara očkova, dedkova ura, ki se ovije okoli zapestij, kot da bi se oklepala nečesa v »svojem« življenju, svojem obstajanju, morda se zagrabi za roko očka, dedka, kot da bi grabila za neko živico. Starost se ji pozna vidno, tako ima stari usnjeni pašček, ki je samo še dodatna potrditev, da gre za vez, obešeno okoli roke, kot neka popkovina s tem obstajanjem, čeprav ne očka, ne dedek nista več  »zrela« za tako popkovino, toda njune želje, njuna stremljenja so taka vitica, ki si izbori vsak dan iz vsakdanjih misli težnjo, da bi se obdržala, pa tako tudi njuna ura, ki je kot sestavni del njiju. Kot sestavni del nekega aparata, mehanizma ali kar stroja, ki se ohlaja v sebi, že, toda ura se sproti ogreva, ogreje za vsakič, ko pokaže neki čas. Urica, ki je torej sestavni del stroja; morda je stator, potem podpira vsak dan sproti s tem, ko pokaže čas. Je kot temeljni kamen, da se vesta, onadva, orientirati, kateri dan je, kateri predel v dnevu je, kateri letni čas je, katero desetletje je, čeprav je urica povsem navadna, resda s številčnico, ki se bohoti z rimskimi številkami, ki ji dajejo nadaljnji pridih monumentalnosti, starosti, morda kar vonja po nekih ali nekaterih »izkopaninah«. Ima tudi dva povsem navadna kazalca, ki pa v primeru, da je urica kot rotor pri nekem (še) delujočem mehanizmu, poskrbita, da je čas gibek, gibljiv, kot da bi tekel sam pred sabo. Tako se po (po)čutita na čase tudi onadva; živita v časih, ki so morda prehitri kar za oba, tako da komaj sproti dohitevata dušo, ki kar pobegne iz njunega telesa, in se precej namudita/namučita, precej (po)skrbita, da jo spet spravita nazaj v svoje telo ali svoji telesi, da jo, da ju dohitita. Tudi to pokaže ta urica, s svojima dvema kazalcema in čarovnijo med njima, privlak med njima in tudi nato kot posledica tega – njun odboj. *Ta urica kaže svojo starost tudi tako, da je gumbek, ki ponastavlja čas, torej usmerja kazalca na »pravo« pot, ki je ob strani, že precej izrabljen, zlasti razrahljan, kar pomeni, da včasih poteka njegovo vrtenje tudi v prazno, kot da bi kazalca kazala neki mrtvi čas, neki prazni, izpraznjeni, čas. Toda: ali je to, ali je kaj takega, sploh mogoče?* In ne nazadnje je tukaj še ena odlika starosti: v stekleni površini, ki pokriva kot neka kupola vse, kar se dogaja pod njo in je bogato po svoji izraznosti, saj zajema – čas in njegovo delovanje, – je vrez, je črta, je razica, ki se nakazuje kot gubica, poštena guba, ki je zasekala v kot gladki obraz urice, v njen izraz, v njeno obličje. Ali se zaradi tega izraz ure spremeni, zaradi te gube; morda je obraz ure kot zaskrbljujoč, morda pretirano vesel ali pretirano otožen; morda pa ni nič od tega in čas samo nemoteno teče pod to kupolo, pod tem vrezom, toda vendarle drugače kot poprej. Vrez je kot »vrez« v »čas« nekoga, nečesa.**

BISEROVINASTA URA

Nadnaslov: BISERI POSOLZIJO PROSTOR URE; ALI JE TAKO PRIZADET ČAS?

Naslov: LJUBEZEN BOTRUJE PRIKAZU ČASA V PREHITKU, V ZAOSTAJU

Podnaslov: ALI JE Z BISERI POSUTA TUDI PRIHODNOST?

Ura, ki jo imamo, ima biserovinasto pasico,  ogrlico, lahko ročaj. Toda z neprevidnim ravnanjem se biseri strgajo in popadajo naključno na tla, popadajo v nekih ritmih; lahko da se pridružijo biseri iz časa, morda tudi biseri iz besed, če tudi z njimi ali na takšen način merimo čas. Še zlasti, če ima ta ura kakšen napis in ga ima;  to je »ljubezen«. Ali zato, ker je z njo prikazan čas, ker se s pomočjo nje zaostaja, prehiteva, ker se tako prikazuje neki zgodovinski čas. Kaj pa prihodnost? Ali je tudi ta posuta z biseri, ki so poprej naključno popadali po tleh, zdaj pa se zopet z nekim naključjem sestavijo nazaj. Z neko »ljubeznijo« v sebi.(?)**

OBRNJENA , LAHKO ZAPESTNA, URA NA MIZI

Nadnaslov: ZAOBRNJENA URA

Naslov: KAKO LAHKO INTERPRETIRAMO ČAS V NJEJ, PO DNEVIH

Podnaslov: PREMIK ČRTICE V ČASU (!)

Ura, ki je položena «obratno« na mizni površini, nas gleda kot »navzgor« ali »nekje (od) zgoraj«. Kot da nam tako spregovori z usti »navzgor« in z nekimi svojimi očmi, pogledi »navzdol«. Tako spregovori morda o snegu, ki se iz polij vrhov gora morda preoblikuje nazaj v oblake, noseče, nesoče. Pa koledarji, stara, in ne, – okostja nekega časa, ki je napet nanje kot koža na kosti,  se »narobe« izlistavajo, in sicer večer proti jutru istega dne, konec januarja proti komaj začetku leta, božič pred miklavžem.  A samo, da premaknemo (za) črtico, morda v uri, moda pa na koledarjih, za toliko »premaknemo« nekaj v uri in uro na mizi, pa sta vsakič »časa« drugačna/so »časi« drugačni, in lahko se zgodi, »da je/da bo – vse (spet) po starem«.* Tako se počutimo, tako čutimo, tako se »napravimo« gotove, tako se na koncu koncev tudi »pomirimo«, da bo »nekoč« tako.(!) Torej: s(a)mo sami »dozirniki« svojega/lastnega časa in »časa – v njem/nam, z obrnjenostjo ure, z obrnjenostjo časa.**

STAR MIZNI PREDAL, – »PREDEL« »SVETA«

Nadnaslov: ROPOTARNICA (IZ) ČASA – V PREDALU

Naslov: S ČIM VSE SE LAHKO »OČASIMO«/«SČASIMO«

Podnaslov: STARA DENARNICA, KI NE VSEBUJE NIČESAR, S ČIMER BI LAHKO »(PO)RAVNALI« S ČASOM

Kaj vse je mogoče najti v starem miznem predalu; bolj ko napredujemo k njegovi sredi(ni) ali proti koncu, bogatejši je s »stvarmi«, ali je širši »izbor«. Tako naletimo na različne ponudbe »časa« v podobah bodisi starih značk, pivnikov, barvic, luknjačev, do starega denarja in denarnic; ena je med njimi s širino preko vse širine predala. Morda v njeni zadrgi manjka zobec, toda na svojem »licu«/naličju nosi sliko dekleta, ki čaka ob mestni svetilki, lahko zvečer, morda na zmenek, in se njen plapolajoči šal ovije okoli kandelabra/droga svetilke, pokrivalo svetilke pa postane čepica dekleta, podstavek svetilke pa se prelevi v dekletove čevlje. Morda niti ne čaka tako dolgo na nekoga, ko se (pre)levi v svetilko kar kot sama; vanjo ponikne, iz nje izhaja ali se izvije. Samo popravi si pramen las in ga pripne ponovno s sponko in to je znak za vklop: njene oči, lasje, kot nohti – se zasvetlikajo, zažarijo v temi.* «Čas« se lahko levi tudi drugače: ali se popivna s pivnikom, ker ga je morda nekje preveč in nekje ga primanjkuje; morda se kdaj preluknja z luknjačem, da bi se vpel v registrator, kot neko starejše na(d)ziranje, da je s časom vendarle potrebno »ravnati« previdnej(š)e, sliši se kot preudarneje. In se vse začne ali konča zgoščeno v neki znački, ki nosi na malem prostoru zgoščino vsega, kar je nek(i) čas reprezentiralo; morda gora in v nji vrtnica, morda snežak in v njegovi roki bakla, morda sveča, ki gori (o)jekleno. Toda nazadnje so tukaj barvice, ki obarvajo čas, če je brezbarven od prej, tako da ga je mogoče vnovčiti za neki star(i) denar, da se ga ne bo posebno »tekoče« ali nekoliko zmazano/«umazano« prebrajalo med prsti. Čas med prsti. To bi bil motiv za nadaljnje barvice, morda za neko naslednjo značko. Denarnica pa nadalje izgublja zobce. Ali jih čas, da se ne da pozapreti; morda (pa) odpreti?**