NEW YORK – MESTO, KI MI JE DIHALO ZA OVRATNIK IN ME TAKO NAUČILO DIHATI

22. december 2025
Piše: Leila Turk

Je New York nekakšno glavno mesto sveta? Zagotovo je točka, kjer se srečujejo in tudi spopadajo različni interesi, od ekonomskih, ki nam žal že dolgo dominantno krojijo usodo sveta, do neke mere tudi političnih, saj je v mestu sedež Organizacije združenih narodov, ki kljub usihanju svojega vpliva vendarle še predstavlja orjaški svetovni konglomerat politične volje, do neke mere tudi kulturno- umetniških, čeravno je njihova glavnina vendarle še vedno v Evropi, in navsezadnje tudi družbenih, kjer je izvolitev novega župana – socialista Zohrana Mamdamija mesto dobesedno  prestavila na drug planet, silovito drugačen od njegovega okolja.

Leila Turk je New York spoznala v času, ko sta padla dvojčka Svetovnega trgovinskega centra in s tem naznanila radikalno spremembo našega sveta. Avtorica je občutljivo  zaznala dušo New Yorka in njegovo resnico: stvari se v njem neprestano in intenzivno spreminjajo, neusmiljeno ti diha za ovratnik- tebi in nič manj svetu nasploh.

***

New York ni mesto, kamor greš malo pogledat,  New York je mesto, ki te pogoltne. Brez opozorila. In brez vračila vstopnine.  Mene je ujel v letih, ko sem tam študirala mednarodne odnose in politologijo – v okviru študija, ki sem ga pozneje dokončala na ljubljanski FDV. Takrat sem mislila, da grem po znanje. V resnici sem šla po izkušnjo, ki se je nisem mogla naučiti iz nobene knjige.

Živela sem pri družinskem prijatelju, ki je delal v New Yorku. Stanovanje je bilo povsem spodobno, a nič glamuroznega – brez razgleda na Central Park, brez filmskih zaves, ki plapolajo v vetru. A mesto je naredilo glamur  samo! Vsak dan nova scena: sirene, ki so tulile, kot da tekmujejo med seboj, podzemna železnica, ki je imela svojo logiko (in svojo voljo), ter neskončna množica ljudi, ki so hodili hitro, odločno in brez opravičil. Če si stal pri miru, si bil nekakšna ovira. In to sem se naučila zelo hitro.

New York ti ne pusti, da si pasiven opazovalec. Moraš sodelovati. Moraš se premikati. Moraš si upati. Jaz pa sem bila nekje vmes – rahlo izgubljena, a strašno radovedna. Navdušena nad vsem in hkrati utrujena od vsega.

Kot ženska se v New Yorku zelo hitro naučiš dveh stvari: prvič, da moraš hoditi samozavestno, tudi če nimaš pojma, kam greš, in drugič, da imaš v torbi vedno “newyorški obraz” – tisti izraz, ki pravi vem, kaj delam, tudi kadar ne veš ničesar.

Spomnim se, kako sem se prvič sama vozila s podzemno železnico. Na zemljevidu je vse izgledalo jasno. V resnici pa sem izstopila dve postaji prezgodaj, v četrti, kjer sem bila edina, ki tam očitno ni bila doma. Srce mi je razbijalo, a sem si rekla: glavo pokonci, korak odločen. In nihče me ni ustavil. Nihče me ni vprašal. Nihče me ni opazil. V tistem trenutku sem dojela, da je anonimnost v New Yorku pravzaprav svoboda.

A potem je prišel 11. september 2001. Dan, ki se je vsem, ki smo bili tam, za vedno vtisnil v telo in nas zaznamoval. Ne samo naš spomin – ampak tudi telo!  Ko sta se porušila stolpa Svetovnega trgovinskega centra, me je bilo zares strah. Tiste vrste strah, ki te ne paralizira, ampak te naredi zelo, zelo pozornega. New York, sicer samozavesten, hrupen in skoraj malo vzvišen, je takrat utihnil. Prvič sem imela občutek, da mesto diha zadržano, kot da čaka, kaj bo sledilo.

Kljub strahu sem šla pogledat kraj dogodka. Ne iz želje po senzaciji, ampak iz neke notranje potrebe, da vidim, da razumem, da si priznam strašno resnico, da se je to res zgodilo. Ljudje so bili prestrašeni, ogorčeni, zmedeni. Nekateri so jokali, drugi so bili tiho. Kasneje so se pojavile številne teorije o odgovornosti za napad, a takrat to ni bilo pomembno. Takrat je obstajal samo šok – in nenavadna bližina med popolnimi neznanci.

Takrat sem spoznala drugo resnico mesta;  New York  ima posebno lastnost-  ne glede na vse gre naprej. Ne takoj, ne brez bolečine, ampak gre. Kultura, umetnost in zabava so tam kot notranji motor – ko se enkrat zaženejo, jih ni več mogoče ustaviti. Sama sem obiskala več muzikalov in predstav. Fantoma iz opere se še danes spomnim z rahlo nostalgijo in zavedanjem, da so nekatere stvari pač ustvarjene zato, da te zadenejo naravnost v čustva. Kabareji, manjši showi, improvizirane predstave – vse je bilo polno energije in tistega občutka, da si del nečesa živega.

New York je svet v malem. Več kot osem milijonov ljudi, skoraj 170 jezikov, in občutek, da si lahko hkrati popolnoma anonimen in popolnoma sprejet. Nihče te ne gleda čudno, če si drugačen – ker so tam vsi drugačni. Podzemna železnica vozi 24 ur na dan, kar pomeni, da se mesto nikoli zares ne umiri. In če se ponoči znajdeš na ulici, nisi sam – samo v napačni smeri hodiš.

Ko hodiš po Manhattnu, se zdi, da se zgodovina, denar, umetnost in sanje ves čas prerivajo za svoj prostor. Tu je  Wall Street s svojo resnostjo in hladno logiko, tam Kip svobode kot večni simbol upanja (in zelo priljubljena tarča fotoaparatov), pa Ellis Island z vsemi zgodbami ljudi, ki so prišli z enim kovčkom in velikimi sanjami. Empire State Building te prisili, da dvigneš pogled – in se sprijazniš s tem, da nisi središče vesolja.

Vsaka mestna četrt ima svojo osebnost. Manhattan je hiter, natrpan in brez potrpljenja. Brooklyn je ustvarjalen, rahlo uporniški in prijetno nepopoln. Queens je ogromen in raznolik, Bronx neposreden in brez olepševanja, Staten Island pa malo odmaknjen – kot sorodnik, ki pride na družinsko kosilo, a vedno sedi malo stran. Če bi bile te četrti samostojna mesta, bi bile skoraj vse med največjimi v ZDA. In to pove veliko o razsežnostih New Yorka.

Mesto je tudi intelektualno središče. Univerze, kot so Columbia, NYU in Rockefellerjeva univerza  dajejo mestu poseben utrip. Razprave se ne dogajajo samo v predavalnicah, ampak tudi v kavarnah, parkih in na ulicah. Hkrati pa je New York finančno srce sveta, kjer se vsak dan sprejemajo odločitve, ki vplivajo na ljudi, ki tega mesta morda nikoli ne bodo obiskali.

Zame New York ni le destinacija. Je v marsičem resnica ali vsaj podoba človeškega  življenja. Je intenzivna mešanica strahu, navdiha, utrujenosti, svobode in neizmerne energije. Mesto, ki ti ne pusti, da ostaneš isti. Ki te malo pretrese, malo utrdi in te nauči, da je svet večji, glasnejši in bolj kompleksen, kot si si kdajkoli predstavljal – in da je prav v tem njegova lepota.

Nekaj stvarnih podatkov o mestu

Mesto New York (angleško New York City, izgovarjava uradno The City of New York) je po številu prebivalstva največje mesto v Združenih državah Amerike s svojim metropolitanskim območjem  pa med največjimi urbanimi območji na svetu. Z več kot 8,2 milijona prebivalcev na območju 830 km² je New York najgosteje naseljeno veliko mesto v Združenih državah Amerike.

Že več kot stoletje je eno najpomembnejših svetovnih trgovinskih in in finančnih središč. Mesto se zaradi svojega globalnega vpliva na področju množičnih medijev, politike, umetnosti, izobraževanja, zabave in mode uvršča med svetovna mesta alfa.. V New Yorku je sedež Organizacije združenih narodov, pomembno prizorišče mednarodnih odnosov, zato ga imenujejo tudi kar “svetovna prestolnica/metropola”.

Številne izmed sosesk in spomenikov v mestu so znane po vsem svetu. Kip svobode in Ellisov otok sta v poznem 19. in začetku 20. stoletja pričakala milijone priseljencev Wall Street na Spodnem Manhattanu je globalno finančno središče in dom newyorške borze.  V New Yorku so se razvila številna ameriška kulturna gibanja, npr.harlemska renesansa na področju literature in likovne umetnosti, abstraktni ekspresionizem  (poznan tudi kot newyorška šola) na področju slikarstva in hip-hop, pank, salsa, in Tin Pan Alley,  na področju glasbe. Leta 2005 se je v mestu govorilo skoraj 170 jezikov, 36 % prebivalstva pa se je rodilo zunaj Združenih držav. Zaradi 24-urnega delovanja podzemne železnice ter neprestanega vrveža prometa in ljudi je New York poznan tudi kot »mesto, ki nikdar ne spi«. Mestno omrežje podzemne železnice je najdaljše v ZDA in peto pod dolžini na svetu.