Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: mag. Jože Osterman
Primer omejevanja (v bistvu izrinjanja) ljubiteljskih kulturnih društev kot možnih kandidatov za oktobrski projektni razpis Ministrstva za kulturo (informacija o tem in protestno pismo Zveze kulturnih društev Slovenije (ZKDS) je objavljeno na spletni strani ZKDS (http://www.zkds.eu/ v rubriki Aktualna obvestila) na novo odpira vprašanje formalnega položaja ljubiteljskih kulturnih dejavnosti v okvirih slovenskega kulturnega sistema ter nanj vezanih bodočih nacionalnih kulturnih programov. Vsekakor je presenetljiv, saj po mojem spominu še v nobenem javnem razpisu, veljavnem za nevladni sektor, ljubiteljska kulturna društva niso bila na kakršen koli način diskriminirana glede na ostale subjekte, ki delujejo na tem polju. Teh je kajpak zelo veliko, saj se vanj poleg društev uvrščajo številni zasebni zavodi, pa tudi posamezniki s statusom samostojnih kulturnih delavcev in druge z zakonom določene organizacijske oblike, sektor je pač glede na število v njem delujočih osebkov daleč najštevilčnejši, vendar po številu poklicno zaposlenih vendarle bistveno manjši od področja javnih zavodov.
Kajpak je bilo glede razpisa na Ministrstvo za kulturo poleg protesta ZKDS (ta odgovora še ni dobila) s strani Akademske folklorne skupine France Marolt naslovljeno neposredno vprašanje o tem, če se lahko skupina prijavi na razpis. Menda je bil odgovor skrajno kratek v smislu, da je za ljubiteljske kulturne dejavnosti poskrbljeno v okvirih Javnega sklada za kulturne dejavnosti, zaradi česar naj se skupina na ta razpis ne prijavlja. In se ni, kar ni nerazumljivo, saj prijava na ta razpis zahteva kar nekaj dni trdega dela. Bolj trmasti so bili pri Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, ki je imela – enako kot Maroltovci – že razmeroma dolgo izkušnjo s tem razpisom, iz katerega sta obe ljubljanski akademski skupini vsaj dve desetletji črpali poglavitna sredstva za svoje delovanje. V tem trenutku ne vem, če so njeno vlogo obravnavali, še manj, kako so jo obravnavali. Če so jo zavrnili zaradi formalnega razloga, da je APZ Tone Tomšič ljubiteljska organizacija, morajo zagoreti vsi alarmni zvonci. S takim zavračanjem bi se namreč na nov način radikalizirala v ozadju že dolgo tleča segregacija dela nevladnega sektorja, ki ga predstavlja ljubiteljska kultura.
Opredelitev nevladnega sektorja, bodisi v nacionalnih programih bodisi v drugih sistemskih aktih kulturne politike (zlasti Ministrstva za kulturo) je zaradi svoje nejasnosti oz. poljubnosti vselej vzbujala precej dvomov, včasih tudi polemik. Tudi v naši zvezi so bili ti dvomi »dejavno« prisotni. Že od vsega začetka nas je v okvirih ministrstva motilo poenostavljeno pojmovanje (in poimenovanje) nevladnega sektorja in nevladnih organizacij, kjer delujejo zgolj poklicni kulturni delavci, iz katerega je bilo dosledno izpuščena ljubiteljska sfera. Tovrstna površnost pa ni bila zgolj lepotna napaka, marveč je dobivala tudi vrednotne posledice v obliki podcenjevanja, kjer kulturno ljubiteljstvo že vnaprej praviloma potegne krajši konec. Skoraj vedno brez argumentov. A pustimo te precej subjektivne probleme. Pri vsem tem je nesporno predvsem to, da ni nobenih pravnih niti nobenih drugih sistemskih podlag, ki bi lahko tako razlikovanje tudi formaliziralo. Zdaj pa se je to očitno zgodilo.
V ZKDS smo v zadnjih dveh letih navezali dober in predvsem konstruktiven stik z društvom Asociacija, ki je glede na svoje zagovorniške in druge sistemske naloge nedvomno najbolj kompetenten zastopnik nevladnih organizacij, v katerih delujejo profesionalci. Prav zanimivo je, da so v Asociaciji lucidno ugotovili, kako pomembno za okrepitev nevladnega sektorja je, da izkoristi vse sinergije, ki se pojavljajo na njem. Ljubiteljska kultura je še posebej dragocena zaradi množičnosti, ki daje nevladnemu področju izjemno moč, kar se zlasti pozna v lokalnih okoljih. V sodelovanju z Asociacijo smo opredelili elemente, ki nas družijo, pa tudi elemente, kjer smo si različni – vse z namenom, da pomagamo sestavljalcem novega ZUJIK-a, v katerem naj bi nevladni sektor dobil bistveno večjo vlogo od dosedanje. Vsaj na papirju smo vzpostavili mostove sodelovanja in povezovanja, kjer je zlasti področje mentorstva in vodenja ljubiteljskih programov lahko zanimiva skupna niša. Za zdaj je težko reči kaj konkretnejšega o uspehu tega dela, saj novi ZUJIK menda še ni pripravljen do mere, ki bi omogočala kakršno koli relevantno diskusijo.
Zato je omejevanje možnosti, da ljubiteljske asociacije kandidirajo na projektnem razpisu Ministrstva za kulturo, grenka izkušnja, ki gre proti vsem zgoraj opisanim prizadevanjem. Omejevanje je zadelo prav v srčiko tistega, kar smo razmišljali skupaj z Asociacijo. Največji del svoje pozornosti smo namreč posvetili vprašanju prehodnosti, torej možnosti, da ljubiteljski ustvarjalci in društva lahko prehajajo v sfero, kjer veljajo pravila financiranja, podobna tistim za javne zavode in ustanove. Kar pomeni, da se tisti najbolj kvalitetni rob ljubiteljske kulturne dejavnosti, ki jo sestavlja nekaj vrhunskih skupin, kakršni so na primer dva do trije pevski zbori, kakšna folklorna skupina, kakšen izjemen orkester in kajpak kakšen izreden posameznik, vključen v kulturno društvo, v vsakem primeru znajde pred široko odprtimi vrati, ki mu omogočajo boljše, denimo jim profesionalne pogoje dela. Navsezadnje imamo primer, ko je ljubiteljska skupina prag teh vrat suvereno prestopila. Imenuje se Carmina Slovenica. In razpis Ministrstva naj bi omogočal prav to. Seveda uspeh ljubiteljskih ustvarjalcev nikakor ni vnaprej zagotovljen, a je vsaj možen.
Ministrstvo za kulturo je ta vrata za zdaj očitno zaloputnilo. Upajmo, da ne za vselej, saj bi taka diskriminacija vrnila nevladni sektor ne le v stare okvire, marveč še bolj v preteklost. Ob tem, da vemo, da je za demokratičnost kulture nepogrešljiv. V naši koži je možno kajpak razmišljati tudi v obratni smeri, ki je regresivna, razpoko poglablja in nam ne bi smela biti blizu, čeravno je v skladu z logiko ministrstva. Takole gre: če je Javni sklad za kulturne dejavnosti skrbnik ljubiteljske dejavnosti, naj vrata financiranja torej trdno zaklene vsem, ki svojega dela ne izvajajo na tak način. V programih sklada namreč takih projektov in izvajalcev pravzaprav ne manjka.
Da se razumemo: palec dol za tako rešitev!
