KAKO POMEMBNO JE IMETI RAD TISTO, KAR POČNEŠ (refleksija 63. Linhartovega srečanja)

3. oktober 2025
Piše: Katja Markič

Nagrajenci letošnjega Linhartovega srečanja (vse fotografije: Matej Maček)

Katja Markič, ena od pomembnih članov logistične  ekipe letošnjega Linhartovega srečanja, piše o predstavah in sporočilih, ki jih je zapustil ta pregled najboljšega, ustvarjenega v ljubiteljskem gledališču. Razveseljiva ugotovitev selektorja, da je gledališče v dobri kondiciji (verjamemo, da drži) vsekakor daje pogum za naprej, še važnejša pa se zdi avtoričina zaključna ugotovitev o ljubezni, ki naš ljubiteljski teater bolj kot vse drugo drži pokonci. Postojnski kulturni dom  je v  tistem septembrskem podaljšanem vikendu očitno  spominjal na dom, v katerem se po daljšem času zbere srečna družina in si izmenja izkušnje, hkrati pa veselje in  srečo, da lahko počnejo tisto, kar imajo radi. V današnjem svetu, polnem nezaupanja, celo sovraštva in jeze, je to že skorajda redek občutek… Naj se torej nadaljuje tista Linhartova: “…eden drug’mu ognja dajmo!, ki greje naša srca in daje morda največji smisel našemu delu.

***

Začetek gledališke sezone – tako obiskovanja predstav kot novih ustvarjalnih procesov – je kot vsako jesen proslavilo (letos že triinšestdeseto) Linhartovo srečanje, devetnajsto zapored v Postojni. Selektor Dejan Spasić, ki je na festival uvrstil sedem tekmovalnih predstav in tri predlagal v spremljevalni program, je v svojem nagovoru postavil diagnozo, da je »ljubiteljsko gledališče v Sloveniji v dobri kondiciji« in to se je vsekakor potrdilo tekom festivala. Vseh deset festivalskih predstav je odražalo celovitost in poglobljeno razumevanje gledališkega izraza, drznost in gledališki pogum pri raziskavi avtonomnega odrskega koda, ter kakovostno in suvereno igralsko izvedbo. Ne smemo pa pozabiti, da je vse to omogočilo skrbno načrtovanje festivalske ekipe JSKD v sodelovanju s Kulturnim domom Postojna. Srce vsakega pravega festivala je organizatorska ekipa, ki res verjame v moč sobivanja, sodelovanja, soustvarjanja in ni nenavadno, da mesto Postojna vsako jesen ponosno zadiha s festivalom.

Letošnji nabor predstav je pokrival širok spekter gledaliških zvrsti, žanrov, metod in pristopov – od dramskih uprizoritev kanoniziranih tekstov domačih in tujih piscev, do avtorskih projektov, eksperimentalnega in gibalnega gledališča, principa work-in-progress ter gledališča in situ. Ta raznovrstnost kaže na ustvarjalno radovednost in kompetentnost soočanja z izzivi ljubiteljske gledališke scene. Prevladovale so predstave v manjših zasedbah, prišle pa so iz različnih koncev države in zamejstva. Čeprav je bilo vzdušje na festivalu vse prej kot tekmovalno, si je predstave ogledala tudi žirija v sestavi igralca Tadeja Piška, gledališke režiserke Anđelke Nikolić in igralca Andreja Zalesjaka, ki je na zaključni slovesnosti podelila matičke in posebna priznanja nagrajenim predstavam.

Festivalske predstave 

Predstava Art (Loški oder)

Art Yasmine Reza je zahtevno dramsko besedilo, ki zahteva neizprosno destruktiven magnetizem med vsemi tremi akterji v igri. Z igralskimi bravurami je bila izzivu kos predstava Loškega odra, ki v ospredje postavlja niansirano kreacijo gledaliških likov, ter gradi na izčiščeni medsebojni igralski dinamiki. Njihov proces je temeljil na poglobljeni študiji psihološkega ozadja odnosov, čemur v predstavi daje prostor tudi scenski in mizanscenski asketizem, skrčen na esenco osrednjega konflikta drame.

Z dramsko predlogo Rogerja Vitraca so se spopadli ustvarjalci predstave Viktor ali otroci na oblasti Teatra Magdalena in Društva IndiJanez, ki se s predstavo odmaknejo od nadrealističnih tendenc besedila in se posvetijo vanj vpisanemu intimnemu razgaljanju prikritih družinskih travm. Za kompleksno večdelno scenografijo in režijo, ki temelji na ubranosti igralskih kreacij, so prejeli tudi matička za najboljšo predstavo v celoti. Janez Ivančič v vlogi Viktorja pa je prejel matička za najboljšo moško vlogo.

Kaj v družinski – ali bolje: partnerski – dinamiki ostane zamolčano in kaj se skriva za masko srečnega družinskega življenja je tematizirala tudi predstava Podeželje Šentjakobskega gledališča Ljubljana po besedilu Martina Crimpa. Predstava sledi zakonitostim psihološke drame in raziskuje temno plat človeške narave. Anja Garbajs je za vlogo Corinne prejela matička za najboljšo žensko vlogo.

Gledališče Mozirsko si je za uprizoritev izbralo dramo Tih vdih uspešnega slovenskega pisca Nejca Gazvode, ki prednjači predvsem pri pisanju globoko psihološko motiviranih likov in s pridihom humorja in (samo)ironije spregovori o sodobni bivanjski izkušnji. Gledališka skupina je izvrstno parirala zahtevnemu ritmu in neprestanemu stiku s soigralci in občinstvom, ki ga zahteva izbrano besedilo. Matej Koren je za vlogo Marjana prejel posebno priznanje za igro.

Viktor ali otroci na oblasti Teatra Magdalena in Društva IndiJanez

Med predstavami, ki so si kot uprizoritveni material izbrale dramska besedila, je tudi Guor z mano Beneškega gledališča. Gre za priredbo po besedilih D. Macmillana in M. Grgića, kar predstavi omogoča, da hkrati spregovori o partnerskih odnosih, družinskih dinamikah, generacijskih razkorakih in okoljski problematiki. Ustvarjalna ekipa je gradila predvsem na tehnikah raziskave (so)bivanja na odru, posebno mesto pa ima v njej tudi uporaba lokalnih narečij kot mehanizem zbliževanja z gledališkimi liki.

S priredbo se je predstavila tudi gostujoča predstava v spremljevalnem programu, ki je nastala v produkciji Dramskega studia učilišta ZKM iz Hrvaške. Po romanu Štefica Cvek v krempljih življenja Dubravke Ugrešić za predstavo prirejeno besedilo na oder prinaša kolektivno igro številčne mlade igralske zasedbe. Z eksplozivno energijo, s koreografsko in kostumsko usklajenostjo so z lahkotnostjo prehajali med zborovsko igro in hitrimi menjavami med dramskimi liki.

Posebej za predstavo spisano besedilo je podlaga spremljevalni predstavi O, sonce moje, ki raziskuje gledališče in situ in je že dan pred uradno otvoritvijo festivala potekala v Hiši Giser v Idriji. Projekt je zasnovan kot interakcija gledališča s kulturno dediščino, saj oživlja usode Idrijčanov izpred stotih let skozi narativo družine, ki proslavlja srebrno poroko, ob čemer so gledalci hkrati tudi gostje na slavnostni pojedini, pripravljeni po receptih iz stare kuharske knjige, najdene v Hiši. Gastronomsko-gledališki dogodek je podkrepljen z dovršenim igralskim minimalizmom, kot ga zahteva intimno vzdušje predstave.

Spremljevalni program je zaokrožala še predstava Tristo dni poezije, avtorski projekt dveh mladih ustvarjalcev v produkciji KUDa Pozitiv dijaškega doma Ivana Cankarja. Gre za raziskavo ustvarjalnega procesa na stičišču dramske uprizoritvene forme in performansa. Literarne predloge, ki so avtorsko delo enega od igralcev, je soigralka, s katero tvorita dvojec, s pretanjenim montažnim pristopom vpletla v dramaturgijo predstave. Pri pretvorbi na oder sta se ukvarjala predvsem z iskanjem atmosfere, oziroma iskanjem primernega občutja znotraj situacij, ki sta jih osmišljala v prizore. Pri tem sta se zanašala drug na drugega: skrb za soigralca je izrazita kvalitete te predstave. Pomagala sta si tudi z odprtimi vajami, s katerimi sta poskrbela za pogled od zunaj in preverjanje, kaj se izgubi in kaj najde v prevodu besedila na oder. Predstava je na Vizijah prejela vizionarja za najboljšo predstavo v celoti.

Z omembo avtorskega pristopa se vračam k tekmovalnemu programu, kjer je ekipa predstave Vaška mafija (Neč bat teater, KUD Sovodenj) skozi improvizacijske tehnike razvoja posameznih prizorov sestavila predstavo, ki skozi ponovitve še naprej razvija besedilo in dramske zaplete. Iz tega izraste kompleksna narativna struktura, kjer vsak iz mlade igralske zasedbe dobi svoj prostor, skupaj pa stkejo humorno kriminalko.

Labodenje na jezeru (skupina Hlodi KUD F. Kotar)

Nenazadnje pa je tu še tekmovalna predstava Labodenje po jezeru skupine Hlodi iz KUDa Franc Kotar v Trzinu. Predstava ne izstopa le zaradi uporabe tehnike gibalnega gledališča, temveč predvsem kot avtorski projekt, ki je temeljil na poglobljenem razumevanju metod snovalnega gledališča s strani vseh ustvarjalcev. Globoko iskrena in izrazito lucidno humorno-tragična predstava, ki se poigrava tudi s klovnovskimi tehnikami, ustvarjalcem omogoča razvoj lastnega gledališkega izraza, ki prinaša kreativno svežino. Predstava je bila nagrajena z matičkom za inovativnost, Aleksandra Kmetič in Jan Urbanija pa sta prejela tudi posebni priznanji za igro.

Zaodrje

Sama sem imela to priložnost, da sem po vsaki od predstav intervjuvala ustvarjalce in ustvarjalke ter na srečanju vodila dve okrogli mizi. Ob vstopu v »zaodrje« gledaliških procesov skupin, ki delujejo v tako raznolikih produkcijskih pogojih in kulturnih okoljih, me je zanimal predvsem njihov pristop k materialu in čas, preživet ob snovanju predstav. Kot rdeča nit se je pokazalo, da so mnoge skupine prav toliko kot v študij predstave same vlagale tudi v kolektivno dinamiko ustvarjalne ekipe, kar se je marsikdaj poznalo tudi na odru, ki zahteva prav posebno odprtost do soigralca v vsakokratnem tukaj in zdaj. Če so intervjuji potekali v komornem vzdušju in z namenom objave na platformi YouTube, pa sta bili okrogli mizi namenjeni odprtemu dialogu med skupinami in družnemu iskanju uspešnih praks ter vizij za prihodnost neodvisne ljubiteljske produkcije in postprodukcije. Pri slednji se je odprla še prav posebno živahna debata o možnostih gostovanj festivalskih predstav ter o priložnosti za rast in učenje prek stika z različnimi občinstvi. Tu smo se poglobili tudi v srčiko problema slabe obiskanosti predstav izven domačega okolja (in seveda onkraj festivala) in splošnega pomanjkanja rednega programa kulturno-umetniške vzgoje v šolskem kurikulumu, ki je ključen gradnik pri razvijanju kritičnih gledalcev.

Kaj si pišem za uho

Dobitniki Linhartovih plaket

Letošnji festival je predvsem pokazal, kako ključno je ljubiteljsko gledališče v svojem osnovnem pomenu besede – gledališče tistih, ki ljubijo gledališče. (Enak pomen ima sopomenka »amatersko«, ki v pogovornem jeziku sicer nič kriva nosi slabšalen prizvok, čeprav ne smemo pozabiti, da izhaja iz latinskega glagola »amare«, »ljubiti«.) Ta iskrena naklonjenost, žar, upam si zapisati strast do gledališke umetnosti je prevevala vse letošnje predstave in se širila tudi onkraj odra, saj se je ustvarilo pravo festivalsko vzdušje. Tisti občutek ustvarjanja skupnosti, ki se ni slučajno na isti večer znašla v gledališču, temveč se gradi s časom, raste s trajanjem festivala, predvsem pa je sestavljena iz posameznikov, ki so tam prav z namenom skupnega umetniškega preživljanja časa. Velik del gostujočih skupin je v Postojni ostal tekom trajanja celotnega festivala (številni so tudi sicer redni gostje Linhartovega srečanja), mnogi so si ogledali vse izbrane predstave in to je omogočilo kreiranje prave male festivalske družine, ki se med seboj podpira, debatira in si izmenjuje izkušnje.

Duha festivala ni mogoče zares načrtovati, ustvarjajo ga vsi prisotni – a kar s festivala odnašam s seboj, je tudi zavedanje, kako ključna je prav ta ljubezen do (so)ustvarjanja, na katero (v očitnem nasprotju z ljubiteljskim) profesionalno gledališče v zadnjih letih prepogosto pozablja. Ljubezen, ki jo – po letošnjem Linhartovem srečanju sodeč lahko z gotovostjo zapišem – vsi udeleženci ljubiteljskega gledališča znajo deliti drug z drugim. Vrlina, po kateri se lahko zgledujemo čisto vsi.