Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
16. september 2025
Piše: Miša Gams
T. Podstenšek (foto: arhiv LUD Literatura)
Le malo prizadevnejšim bralcem slovenistike pisateljevo ime zveni znano. Pa ne na osnovi neke seštevalne navade, ki rutinirano zazna “še eno ime mlajše pisateljske generacije”, marveč zaradi izstopajočih posebnosti njegove proze, polne nenavadnih, včasih celo bizarnih situacij, ki terjajo intenzivno bralčevo razmišljanje v smislu “kako, hudiča, se literarni junak sploh lahko izvleče iz zosa, v katerega je padel?” Podstenškov pisateljski “aparat” pa šele v takih breznih začne delovati prav genialno, rešitve so nenavadne, podprte s humorjem in fantazijo, da ne rečemo fantastiko. Miša Gams je kajpak prava oseba, da se razpiše o tem: ob dejstvu, da je sama prispevala uvodno študijo v knjigi kratkih zgodb Sprehod z neznanko smo ji v Primusu dali prostor, da svoje ugotovitve še malce poglobi.
***
Pronicljiv pisatelj, ki se spozna na psihologijo in aktualne družbene dileme
Tomo Podstenšek je po mojem mnenju eden izmed najbolj intuitivnih in rahločutnih pisateljev sodobnega časa, ki se lahko pohvali z izjemnim občutkom za psihološki ustroj človeka pa tudi za številne – sociološko in filozofsko obarvane – izzive sodobne družbe. Vsaka njegova knjiga predstavlja kamenček k mozaiku razumevanja človeka na individualni ravni kot tudi na ravni masovne psihologije oz. psihologije množic. Njegovi romani in kratkoprozne zbirke bi morale postati pomožno gradivo tako pri pouku primerjalne književnosti kot tudi pri pouku psihologije, sociologije, zgodovine in filozofije, saj predstavljajo vzorčni primer človeškega ravnanja v ekstremnih družbenih situacijah, v katerih so junaki in junakinje pahnjeni čez rob svojih psihičnih zmožnosti v posebna stanja zavesti, ki jih vodijo v različna družbeno sporna ravnanja. Tako bi na podlagi branja Podstenškovih del dijaki in študentje lahko predebatirali Sartrovo misel, da “pekel predstavljajo ljudje, ki se nahajajo okrog tebe” (roman Dvigalo), preštudirali psihološke vzvode za proteste in upor proti neoliberalističnemu modelu kapitalistične družbe (roman Sodba v imenu ljudstva), analizirali idejo, da kljub bivanju znotraj racionalistično-mehanicistične paradigme družbe, svet še vedno funkcionira na podlagi misterioznih sinhronicitet in navideznih naključij (Sredi pajkove mreže, Površinska napetost, Malo drugače, Papir, kamen, škarje itd.), iz katerega lahko junak-inja sodobnega časa pobegne samo z veliko mero intuitivnega delovanja, nekonvencionalnega razmišljanja in prepuščanja domišljiji (Zgodbe za lažji konec sveta, Ribji krik, Kar se začne z nasmehom).
Zbirka kratkih zgodb Sprehod z neznanko vsebuje vse zgoraj omenjene teme, jih poglablja in nadgrajuje. Odpira tudi nove, še bolj aktualne – o socialni neenakosti, izzivih, ki ji prinaša neskladje med urbanim in ruralnim načinom življenja, telesni in duševni pohabljenosti, neklasičnih oblikah odvisnosti, indoktrinacije in manipulacije, narcisizmu in odtujenosti sodobnega časa in še bi lahko naštevali. Podstenšek prav s svojo zadnjo knjigo, ki je izšla v novembru 2024 in je četrta kratkoprozna zbirka po vrsti (ostale tri, Vožnja s črnim kolesom, Ribji krik in Zgodbe za lažji konec sveta so izšle s 4-letnimi premori), pokaže na primere, kako se lahko zaradi predsodkov opazovalcev in njihovih čustvenih reakcij, tok usode protagonistov obrne v določeno smer brez povratka. Ena izmed takšnih zgodb je zgodba Kot pri zobozdravniku, v njej pa se nenehno spopadamo z vprašanjem, ali je možakar, s katerim gre glavna junakinja na randi, v resnici pedofil ali ne, glede na njegovo obsodbo s strani vzgojiteljic bližnjega vrtca, ki so ga nekoč med jutranjo erekcijo zalotile na balkonu z odpeto zadrgo in ga prijavile na policijo. Njegovo ljubezensko in družabno življenje se po tem (slučajnem) dogodku odvije na povsem drugačen način kot bi se sicer.
Tudi protagonist zgodbe, ki nosi naslov Sprehod z neznanko, se ne zaveda, da je preganjalec oz. zasledovalec, dokler mu pot ne prekriža dekle, ki pred njim ubira pot in s čedalje večjim strahom pogleduje za sabo. Podstenšek postopoma stopnjuje dramaturški lok, tako da bralec oz. bralka do zadnjega ne izve, do kakšne mere se je sprehajalec poistovetil z likom zasledovalca in morebitnega spolnega predatorja. Pri tem se bralec in bralka upravičeno vprašata, ali že ta dva primera ne razgaljata patologije družbe, ki je obsedena z umeščanjem ljudi v posamezne deterministične kategorije, da o spolzkem terenu označevanja in obtoževanja z nazivi kot so “spolni predator”, “pedofil”, “manijak” itd. niti ne govorimo. V Podstenškovih zgodbah tako lahko zasledimo nastavljanje zrcala najbolj perečim družbenim temam kot tudi razmislek o tem, do kam nas lahko pripelje politična “korektnost”, če jo v praksi upoštevamo do črke natančno, in do kam nas privede retorika družbenega vsakdana, če jo vzamemo preveč “na prvo žogo”.
O nelagodju, ki vznikne ob pogledu na lastnega dvojnika, govori zgodba Zakaj nosim brado. V njej sledimo protagonistu, ki naleti na svojega dvojnika, ki ga zaradi podobnosti hoče ubiti, nato pa se dogovorita, da bo eden izmed njiju začel puščati brado in brke. Groza, ki izvira iz občutka, da je tam zunaj nekdo, ki je identičen s tabo oz. ki ga ljudje zamenjujejo s teboj, je tako nevzdržna, da je potrebno narediti vse, da se vzpostavi vsaj minimalna razlika, da lahko oba nadaljujeta naprej s svojimi življenji.
Tudi začetna prijaznost nekdanjih sošolcev v zgodbi Saj ni bilo nič takega, pridobi bizarne razsežnosti, ko eden izmed njiju želi na grobo potlačiti v nezavedno spomine na nasilje, ki ga je doletelo v razredu. Prav potlačitev nasilja in njegova sublimacija v vsakdanjem življenju, je tisto, kar zanima Toma Podstenška. Razlika med prejšnjimi kratkoproznimi zbirkami in aktualno je le v tem, da je ta precej bolj realistična, medtem ko se prejšnje dostikrat nagibajo v smer groteske in znanstvene fantastike. Tudi v pričujoči zbirki ne manjka ironije, črnega humorja in bizarnih prizorov, ki grozijo, da se bodo stopnjevali do nadrealističnih in znanstveno-fantastičnih razsežnosti, vendar ves čas ostajajo v domeni realnega.
Tabu smrti in umiranja
Ena izmed glavnih tem kratkoprozne zbirke Sprehod z neznanko je tudi strah pred umiranjem oz. tabu smrti. V prvi zgodbi z naslovom Bobi se glavni junak spominja otroških let, ko je oče po zaključku povsem prijetnih počitnic meni nič tebi nič pustil družinskega psa ob cesti, ne da bi pri tem svojemu sinu ali ženi dal kakršno koli pojasnilo. Ko ga sin vsega onemoglega po možganski kapi obišče in terja odgovor na vprašanje, zakaj je to storil, mu oče nonšalantno odvrne: »Zakaj, zakaj?! Zasmilil se mi je! Sem ves čas mislil, da bi ga nekje na poti lepo odpeljal v goščavo in obesil na kako drevo. Celo štrik za perilo sem imel pripravljen v prtljažniku. Potem se mi je pa ščene zasmililo in sem si rekel, kurc, naj gre, kamor hoče. Ampak mu nisem naredil usluge, to mi lahko verjameš… Najbrž se je matral še par dni ali tednov … Vidiš, to se zgodi, če dec ni dec, ampak mevža.« Tudi deklica v zgodbi Vse, kar moraš vedeti na brutalen način izkusi dotik smrti, ko od očeta na vsak način terja odgovor na vprašanje »Kaj se zgodi, ko umremo?« Po davljenju papige, ki jo pred tem kupita v bližnji trgovini z malimi živalmi, ji oče surovo odgovori: »Na, dobro si ga poglej! Prej je bil živ, zdaj je pa mrtev. To je vse, kar moraš vedeti o smrti.«
Povsem drugačno sporočilo pa nosi zgodba Uspavanka za Greto, v kateri naključni šofer naleti na ranjeno srno, ki jo eden izmed mimoidočih voznikov iz “usmiljenja” naknadno dvakrat ustreli v glavo. Med njenim umiranjem jo protagonist nežno boža po kožuhu in ostane z njo vse do zadnjega diha: »Iztegnil sem dlan ter se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta. Srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi skušal uspavati otroka. Njen pogled je nehal begati. Curki krvi iz nozdrvi so postajali vse redkejši in šibkejši. Potem so prenehali in črno oko se je počasi zameglilo.«
S kako kompleksnimi obrambnimi mehanizmi se vsak dan spopadamo, da zatremo svoj strah pred smrtjo, nam postane malo bolj jasno v zgodbi Črna mačka. Obnašanje sosede, ki že nekaj dni išče pobeglega kunca in ob pogledu na svojega mrtvega ljubljenčka, ki pade iz sosedove vreče, ne trene niti z očmi, temveč soseda celo povabi na družinski piknik, nam kaže na dejstvo, da ljudje ne zmoremo pogledati stran od lastnih iluzij, saj so te še edine, ki nam držijo glavo nad gladino. To nam izpričuje tudi zgodba Reševalec, v kateri sledimo vsakdanjiku reševalca, ki pa ob pogledu na utapljajočega človeka povsem otrpne. Pogled na njegovo telo ga navdaja z gnusom in prezirom, zato niti ne pomisli, da bi mu pomagal. Ko se ponoči omamljen od jointa odpravi nazaj k morju, ga truplo pričaka v vsej svoji groteskni razsežnosti. Lahko bi rekli, da je Podstenšek mojster v opisovanju učinkov, ki ga ima nezavedni material, ki z vso silo butne nazaj, ko je bil enkrat na silo potlačen. Ne glede na to ali gre za potlačene travme iz otroštva ali za detajle iz vsakdanjega življenja, sila nezavednega, ki se skozi cenzuro pretolče “na plano”, je tako velika, da bi jo lahko primerjali s cunamijem, ki ruši vse pred sabo.
O sreči revežev, etiki in rezervnih delih
Pisatelj se v svojih zgodbah loteva tudi etičnih dilem, socialnih razlik in povsem vsakdanje borbe za preživetje. S precej neobičajnim, a zelo poučnim in dandanes zelo realističnim zaključkom se sklene zgodba Sreča revežev, v kateri je v prvem planu pogovor med vaškima zakoncema in mestnim veljakom, ki jima pred hišo do smrti povozi kokoš. Ko smo že prepričani, da jima bo na koncu vendarle izplačal denar za odškodnino, se zgodba zasuka v prid šoferja, ki za “nagrado” ob usmrtitvi kokoši poleg denarja prejme še liter domače slivovke in štiri olupljena jajca te iste, a zdaj že pokojne putke.
O (poklicni) etiki in zgolj navidezni izbiri, ki naj bi jo imeli revni – bodisi kmetje bodisi delavci – govorijo številne zgodbe v knjigi. S poklicno etiko se ubada tudi protagonist zgodbe Z zaprtimi očmi, ki se kot varnostnik znajde pred uničevalcem svoje najljubše muzejske slike, saj mora nemudoma ukrepati, da prepreči požig z bencinom prepojene umetnine. Čeprav bi kot prej omenjeni reševalec najraje zbežal proč od poklicne odgovornosti, zapre oči in nameri pištolo v smeri storilca … V tovrstni tematski sklop spadata tudi zgodbi Zastavljalnica in Prst usode, v katerih protagonisti barantajo s svojimi “rezervnimi” deli – telesnimi organi in tekočinami – da bi se čim hitreje rešili iz začaranega kroga revščine. Dedek, ki ne zmore finančno vzdrževati vnuka, si brez pomisleka pred zastavljalnico izruva pet zlatih zob, medtem ko protagonista zgodbe Prst usode preganjajo občutki krivde, ker je kot hotelski služabnik enkrat zavrnil ponudbo bogataša, da naj si v zameno za milijon funtov odseka mezinec na desni roki. Tudi protagonistka zgodbe »Schwer verdient« prizna, da gre pri kupčevanju z deli telesa in telesnimi sokovi za posel, ki presega nacionalne okvire, saj se skupaj z ostalimi sotrpini iz Štajerske vozi vsak mesec v Avstrijo na odvzem krvi, ki je za razliko od slovenskega krvodajalstva plačana 25 evrov na odvzem: »Moje slovanske krvničke jih ne zanimajo, z njimi nimajo kaj početi, verjetno niso dovolj dobre zanje, nehote pomislim, čeprav vem, da jim delam krivico; ne gre za nacionalno, ampak za čisto ekonomsko vprašanje.« Absurden preobrat pri iskanju rezervnih delov za svoj unikaten avto doživi tudi junak zgodbe Rezervni deli, ki zasleduje podoben, a novejši avto, da bi svojemu starodobniku nadel svežo podobo, dokler sam ne konča v predelovalnici človeških organov kriminalcev, ki so vpeti v trgovino z belim blagom. »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade,« bi lahko napisali kot komentar k tej zgodbi, ki nosi tudi nauk o tem, da je skromnost lepa čednost in da mali človek vsako težnjo po luksuznih dobrinah krepko preplača. Predvsem z lastnim telesom, če že ne z življenjem samim.
Ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice
Pogled v brezno smrti je za junake in junakinje Podstenškovih zgodb zrenje v brezno Realnega (kot ga poimenuje francoski psihoanalitik Lacan), za katerega bi lahko rekli, da je sestavljeno iz takšne snovi kot najhujše nočne more. Medtem ko je dolgotrajno zrenje v brezno smrti nevzdržno, je uzrtje resnice vsakič znova stvar manipulacije pa tudi banalne interpretacije. O tem priča zgodba z naslovom O možu, ki ni dvignil roke, v kateri se novinar in fotograf, odpravita na sled sorodnika, ki na fotografiji iz leta 1941 edini ne salutira Hitlerju, da bi o njem napisala reportažo, v kateri bi ga predstavila kot vojnega heroja. Vendar pa vmes izvesta pretresljivo informacijo, da se edini razlog za odsotnost nacističnega iztega roke skriva v tem, da si je možakar takrat zlomil ključnico in je zato imel roko nameščeno v mavec. Ker pa si prizadevata vseeno iztržiti denar za honorar in potne stroške, prilagodita resnico v smislu “da bo volk sit in koza cela”. Novinar svojemu sodelavcu predstavi celotno zadevo kot nadvse korektno do bralcev, ki naj bi brali zgodbe o junakih, ne glede na to ali so le-te resnične ali ne: »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke. Je pozdravil Hitlerja? Ni! To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« V luči dandanašnje uporabe umetne inteligence, ki dostikrat priredi obstoječe informacije na način zmanipuliranih in fragmentiranih novinarskih izsekov, fiktivnih citatov in čustveno podkrepljenih izjav, je ta zgodba lep primer zatona tako novinarske etike kot tudi razumevanja realnosti same, ki prav z uvajanjam UI v vse pore vsakdanjega življenja postaja shizofrena in psihotična. Realnost je namreč že s pojavom družbenih omrežij postala zreducirana na narcisoidne selfije, črnobele komentarje in štetje všečkov, s katerimi si marsikateri najstnik utrjuje svojo lažno identiteto v virtualnem svetu, ki je daleč stran od sveta objektivne resničnosti. Zgodba Vse najboljše! priča prav o tem, da ni več pomembno, kaj se je zares zgodilo, temveč to, kar drugi mislijo, da se je zgodilo. Junakinja zgodbe namreč cel dan skonstruira okrog postavitve scenografije rojstnodnevnega prizorišča z namenom, da bi fotografijo torte in šampanjca objavila na družbenih omrežjih in tako s številnimi “selfiji” požela všečke, čeprav na koncu vse dobrine nonšalantno zavrže, kot da ji same po sebi nič ne pomenijo. Ljudi, katerim predstavljajo všečki edino pravo hrano, je žal v sodobni družbi izredno veliko.
Protagonisti Podstenškovih zgodb se zavedajo, da ne potrebujejo celega življenja niti pet minut slave, da bi osmislili svoja življenja – potrebujejo zgolj 3-sekundni spomin zlate ribice nekoga, ki pritisne tipko mobitela ali ki zareže v tkivo z neomajno natančnostjo mesarja, ki ob vsakem potegu v možganih obrača številke dnevnega zaslužka. Kar povezuje novodobne digitalne “dementneže” med sabo, je v bistvu prav ta krakotrajni spomin, ki ga med sprehodom izpostavi sprehajalka v zgodbi Ena velika družina, medtem ko ugotavlja genetsko povezanost med bitji: »Vsi smo ena velika, med seboj sicer povečini skregana, odtujena in nesrečna družina.«
Poleg tega, da se protagonisti in protagonistke sprehajajo z(a) neznanci in neznankami s podobnim genetskim in telesnim spominom, tudi prehajajo iz ene zgodbe v drugo – psa Bobija srečamo v prvi in zadnji zgodbi zbirke, zasledovano neznanko iz zgodbe Sprehod z neznanko srečamo tudi v zgodbi Rezervni deli, morilec kokoši (Sreča revežev) postane kasneje tudi srnin morilec (Uspavanka za Greto), Marko in Klara pa se iz zgodbe Vse najboljše! preselita v sosednjo zgodbo z naslovom Besede in številke. Podstenšek je tako s sprehodom junakov in junakinj čez različne tekste ustvaril občutek dramaturškega kroženja in večnega vračanja enakega, kljub temu, da vsaka zgodba zase predstavlja univerzum v malem. Ko že mislimo, da nas z ničemer več ne more presenetiti, vedno znova najde inovativne nadgradnje, neobičajne razplete in izvirne rešitve …
