Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtorica: Nina Novak
The Good Life oziroma dobro (glasbeno) življenje, pospremljeno z obilo strasti do prav vsakega odigranega tona in veselja do izbranih melodij, se je za klasično naravnan jazzovski trio pričelo že pred leti, ko so njegovi člani, ki se poznajo še iz srednješolskih odrov, skupaj muzicirali v več žanrsko raznolikih zasedbah. Kljub temu so se tesneje povezali šele v času študija na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, kamor so se odpravili vsi trije, pa čeprav je bila zares odločilna pandemija koronavirusa, tekom katere se je bil malodane ves svet primoran soočiti s številnimi omejitvami, tudi prepovedmi nastopanja, druženja, muziciranja.
Tako so se mladi glasbeniki, ko so nekega dne na Jakominiplatzu čakali na tramvaj in si medtem izmenjevali različne glasbene zamisli, preprosto združili. V želji, da bi vsaj svoj vsakdan napolnili s tistim, česar jim je v tem nenavadnem obdobju najbolj primanjkovalo – ustvarjalnosti, izražanja s pomočjo glasbe in instrumenta ter medsebojne komunikacije –, so se Žan Cesar, Tilen Gavranovič in Jernej Vindšnurer odmaknili od individualnosti ter pričeli graditi skupnost, poimenovano kar po mestu, ki jih je k pisanju te zgodbe navsezadnje spodbudilo, temu pa dodali še žanr, kateremu so nameravali posvetiti ali celo že posvetili svoje bivanje: Jakomini Jazz Trio.
Sprva so preigravali standarde, katerih ostanke je na prvencu Searchin’ (Samozaložba, 2022) mogoče zaslediti v sklepni skladbi The Good Life Sacha Distla (navajanega kot Diestel, kar je napaka), kmalu zatem pa pričeli ustvarjati avtorske kompozicije, skozi katere kažejo svoje veščine tako skupinske kot samostojne igre, torej improvizacije. S tem oziroma s tekočim prehajanjem med enim in drugim načinom ter enakopravno vključenostjo vseh treh, pri čemer ima vsak med njimi obilo prostora za solistične vložke, četudi zvočno podobo zasedbe gradijo skupaj, so svoje delovanje in hkrati formo večine kompozicij definirali znotraj tradicionalnih okvirov. Neodvisno od tega pa nemalokrat presenetijo. Med drugim že samo z nekoliko redkeje slišanim instrumentarijem – pod klasičnim jazzovskim triom najpogosteje pojmujemo klavir, kontrabas in bobne, vendar klavir občasno zamenja kitara, tokrat pa govorimo o trobenti, kitari ter kontrabasu –, a ne na račun postavljanja v ozadje kateregakoli osnovnega glasbenega gradnika (ritem, harmonija, melodija). Vlogo bobnov, ki praviloma skrbijo za ritmično podlago, namreč v tem primeru prevzame kontrabas, za harmonsko bogatost skrbi kitara, medtem ko je trobenta povečini osrednja pripovedovalka.
Slednje v največji meri pride do izraza v skladbah Bi in Whisperer Vindšnunerja, večinskega avtorja, v katerih prevladuje tudi premišljeno podvajanje teme, najprej predstavljene v liniji trobente, nato podložene s kitaro, ki v nadaljevanju prevzame vodilno vlogo ter pospeši dinamiko in jakost, da bi se nazadnje znova obrnila k intimnosti. Na splošno so v ospredju liričnost, prepredena s strastnimi vložki kontrabasa, in mehkoba kitarskih strun (oboje v tem pogledu izstopa v Waiting in baladi Harp) ter zavedanje, da glasba izhaja iz tišine, zaradi česar se premorov, posebej poudarjenih pri vstopanju v solistične kreacije, ne bojijo (najizrazitejše v Waiting, Harp in naslovni Searchin’). Ob tem razkrivajo nekatere zanimivejše vzorce avtorskega rokopisa posameznika. Če Cesar, ki je prispeval le eno skladbo (Noir Blue), v ospredje postavlja ritem in se ozira po drugih, modernejših, popularnejših žanrih, je Vindšnuner (Bi, Whisperer, Harp) izrazit melodik, posvečen iskanju novih klasičnih melodij, prepredenih s kancem razigranosti ter igrivosti, s katerimi med drugim (o)krepi vodilno temo. Nasprotno se Gavranovič (Waiting, Searchin’) s pomikanjem k italijanskim vplivom, ponajprej k Bebu Ferri, zaradi instrumentarija tudi Paolo Fresu Devil Quartetu (temu so v primerjavi z Jakomini Jazz Triom pridruženi le še bobni), od čiste tradicije odmika in predstavlja kot slogovno eden zanimivejših jazzovskih avtorjev mlajše generacije, četudi velja upoštevati, da je v enaki meri dejaven v zasedbah, katerih jazz je le eden od vplivov.
Z vsem naštetim se tako ponuja zaključek, da Jakomini Jazz Trio prej kot čemerkoli drugemu pozornost posveča radosti do izvajanja glasbe in to obravnava s skrajno resnostjo ter se pri tem obrača k naravnosti in iskrenosti. Kompozicije, vključene na album Searchin’, namreč združujejo znanje o glasbeni zgodovini, radovednost, zaradi katere se člani podajajo v iskanja svežih dražljajev, in, seveda, umeščanje vsega v koncept “tukaj in zdaj”, ki je za to, da bi kompozicije sploh zvenele pristno, daleč najpomembnejši.
