Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
30. avgust 2025
Piše: Miša Gams
Tudi v krajih oz. mestih, kjer poleti turizem ni tista dejavnost, ki pospeši mestni utrip in v tem sklopu včasih celo malo na silo pomembno pomnoži prisotnost kulturnih programov, se v vročih mesdecih vendarle lahko veliko dogaja. Tako mesto je očitno Kamnik, kjer stabilne in dobre kulturne ponudbe niso odvisne od poslovnih priložnosti različnih vrst, marveč so postale stalen, tudi nepogrešljiv del življenja tega Maistrovega mesta. Miša Gams tokrat ocenjuje likovni utrip Kamnika, ki preseneča s številnimi likovnimi galerijami, ki so tudi letos poleti sestavile zanimivo paleto razstav in dogodkov, ki si jih je (bilo) vredno ogledati.
***
Tako blizu – tako daleč še do 10. oktobra v Galeriji Mihe Maleša
Nina Koželj: Rest in peace
Že sredi junija se je v kamniški galeriji Mihe Maleša odprla razstava štirih kamniških likovnih ustvarjalcev, ki so razgalili svoje videnje aktualnih družbenih izzivov. Najstarejši med njimi – Oliver Pilić se je predstavil s serijo grafik na temo družbenega nadzora in svobodne volje. V temni in zastrti sobi je na lesorezih prikazal pogled na prebežnike skozi termično kamero in zabeležil pogled z drona na ljudi, ki ilegalno prečkajo mejo. Občutek ujetosti v prostoru in času se zrcali tudi v delu Master of Puppets, ki že z naslovom namiguje, da nam življenje kroji peščica ljudi, ki vleče vzvode moči. Nekoliko drugačen pogled na grotesknost človeške eksitence nam nudijo portreti in skeleti slikarja in restavratorja Matevža Sterleta, ki je v seriji slik z naslovom Talking to Francis razkril pogled na deformiran obraz možakarja, ki s svojo naturalistično držo razkriva stanje, v katerem se nahaja naša dekadentna in razvrednotena družba. Francis nam tako predstavlja zrcalo za odslikavo lastnih čustev, ki so na eni strani razpeta med dramatičnimi novicami vsakdana in stanjem otopelosti, resignacije oz. vdanosti v usodo. Serija slik Tulip po drugi strani beleži razkroj nekoč bujnega tulipana ter nam podaja lekcijo o začasnosti in minevanju vsega živega. Iskanje nečesa živega, četudi organsko mrtvega, je obenem naloga, ki si jo je zadala grafičarka in kiparka Nina Koželj, ki je v delu 60 sekund in Rest in peace na aluminijasto ciklamo in travo postavila čisto prave muhe, ki jih je našla v svoji okolici. S pomočjo treh ventilatorjev je ustvarila gibanje in tako obudila naravo pa tudi žuželke od mrtvih. V delih lahko zaznamo poleg refleksije minljivosti tudi kritiko sodobne družbe, ki je nepozorna do živih bitij in ohranjanja biodiverzitete okolja.
Brez naslova, Louise Winter
Z gibanjem pa se ukvarja tudi sodobna umetnica in kuratorka Louise Winter v svojih delih Brez naslova, Vrečka čipsa in vibrator ter The Ballon performance. Pri prvem delu gre za inštalacijo, na kateri se prodniki, obešeni na laksu, počasi pozibavajo v vetru, pri drugi je v ospredju vrečka čipsa, znotraj katere se nahaja vibrator, ki jo pospešeno obrača po tleh galerije, pri tretji pa gre za video, pri katerem kamera sledi prigodam rumenega balona po ulicah angleškega mesta. Umetnica skozi omenjena dela raziskuje poetični potencial vsakdana na način, da uporabi že obstoječ material v različnih kontekstih ter tako zabriše distanco med umetnostjo in banalnim vsakdanom. Gledalec si mora vzeti čas, da sledi bodisi gibanju prodnikov, bodisi vrteči vrečki ali samosvojemu balonu ter znotraj naključij ugleda drobce singularnosti, ki nam lajšajo bizarno stvarnost. Kustosinja Saša Bučan, ki v brošuri poda svoj pogled na umetnine, ki razgaljajo pravo podobo človeka in družbe 21. stoletja, zapiše naslednje besede, navdihnjene s prebiranjem romana Krasni novi svet Aldousa Huxleya: “… pod drobnogledom posameznik in družba okoli njega postajata vse bolj tujca – odtujenost, vpetost v vidne in nevidne mreže globalnega nadzora, strah pred izgubo in nemoč – to je pravzaprav prava podoba “srečnega človeka” 21. stoletja. To je naš “krasni”strašljivi nov(r)i svet, v katerem preobilje materialnega in informacij posamezniku onemogoča vsakršno refleksijo (o vrednotah, emocijah in okolici) in povezavo z svojim jazom, v katerem si lahko osvobojen zgodovine, konvencionalnih vzorcev, preteklosti in postaneš to, kar naj bi živ človek bil – iskren, samosvoj, silovit, emocionalen, sočuten in ustvarjalen posameznik. Tako daleč smo … in tako blizu vsemu omenjenemu ostaja zvesta domala samo še umetnost in nje akterji. Naj živi Umetnost!”
Buto ples zaključil razstavo Majde Gregorič z naslovom Razkritje (drugič)
Razstava Majde Gregorič
V kamniški galeriji Prečna, ki se nahaja le streljaj od tržnice in glavne avtobusne postaje, je že nekaj časa navada, da se poleg otvoritve razstave obeleži tudi njen zaključek. Tako smo bili prvi dan avgusta priča performansu japonskega buto plesalca Ryuzu Fukuhari-ja, ki je podal čisto poseben vpogled v razstavo Majde Gregorič, ki je v Kamniku razstavljala že pred dvema desetletjema v Kurilnici s svojim Opusom, leta 2023 pa v galeriji Prečna z interaktivno inštalacijo Dež pioggia rain regen, istega leta pa je v okviru skupinske razstave sodelovala tudi pri projektu Anatomija beline. Njeno sodelovanje z japonskim plesalcem butoja ne preseneča, saj se je po študiju na Medicinski fakulteti in neformalnem izobraževanju na področju likovnih umetnosti v Ljubljani izobraževala na šoli za keramiko Gyokatozan v Kagoshimi na Japonskem, kjer se je poleg dela s keramiko seznanila z različnimi vidiki japonske kulture. Razstava Razkritje (drugič) je nastala kot presečišče med osebno izkušnjo doživljanja različnih kulturnih okolij (Japonska – Istra – Ljubljana) in širše vpetosti v geografske, zgodovinske, filozofske in sociološke tokove. Kustos Adrijan Praznik v obrazstavnem besedilu povzame njeno ciklično ustvarjanje z besedami: “V njej ni linearnega razvoja, temveč cikličnost, vračanje, plastenje. Glina, tekstura, podoba, skupnost – vse te osi so sooblikovale Majdo Gregorič kot ustvarjalko, ki ne ločuje med umetniškim in eksistencialnim.”
Ryuzu je začel svoj performans v ležečem stanju pred postavitvijo krožnih keramičnih reliefov (Stavki iz Prostora časa), ki jih je avtorica razstave nekajkrat prestavila iz stene in jih odlagala blizu japonskega umetnika. Po izjemno počasnem premikanju in postopnem vstajanju Ryuza v stoječ položaj, smo gledalci dobili občutek, da so nekatere njegove telesne poze kot vibrirajoči odlitki, zamrznjeni v času in prostoru, spet druge pa spominjajo na zgodovinske fotografije dogodkov kot so položaji na glavo obrnjenih indijskih jogijev, trupel prebivalcev Pompejev ob izbruhu Vezuva, vietnamskih otrok z razkrečenimi rokami ob izpustu ameriškega vojnega plina, skrčenih starcev ob udarcu jedrske bombe na Hirošimo in še bi lahko naštevali. Čeprav je performans trajal le dobre pol ure, je v tem času v popolni tišini prikazal celotno zgodovino človeške civilizacije, ki jo je v nekem trenutku prekinilo razbitje enega izmed velikanskih keramičnih klinov (iz serije oksimoroni oz. nesporazumi), ki ga je Majda iz kota galerije prestavila bliže buto plesalcu in ga nepričakovano odvrgla na tla, da se je razbil na desetine koščkov. Tudi zaključek je bil precej “spektakularen”, saj je japonski umetnik sklenil svoj performativni lok s postavitvijo pred velikansko rdečo sliko z naslovom Postelja 4.3, pred katero se opazovalcu porodijo številne asociacije – od naravnih katastrof (požari, izbruh vulkana, prizori pekla) pa do refleksij ob Kosovelovih pesmih kot so Evropa umira, Rdeča raketa in Ekstaza smrti. Ryzu je z razširjenimi rokami obstal pred sliko kot da želi še z zadnjo gesto zaobjeti vso bolečino in ekstazo tega sveta ter zaključil s pomenljivim performansom, ki je razgalil delikatnost in ranljivost človeške duše – tako ob stiku z umetnino kot ob zavedanju lastne fragmentiranosti in minljivosti.
Med 8. in 31. avgustom pa smo bili obiskovalci galerije Prečna priče razstave s pomenljivim naslovom Prečni rezi avtorja Mihe Eriča, grafika, ilustratorja in glasbenika, ki je na ogled postavil številne svoje lesoreze, linoreze in visoke barkoreze, ki jih je izdelal v zadnjih sedmih letih. Na njih prevladuje realistična pa tudi nadrealistična in figuralna motivika, ki na določenih mestih prehaja v grotesko. Posebnost njegovega ustvarjanja je dolgotrajno ročno delo s preciznim graverskim dletom, s katerim ustvarja reze in gravure, ki jih ponekod obarva tudi z vodenimi barvicami oz. akvareli ter jih umešča med drugim tudi v povsem funkcionalne okenske strukture in pozlačene okvirje.
“Odgovori na razglednici” v začasni galeriji 13B
Louise Winter in razstava razglednic
Blizu železniške postaje Kamnik se na naslovu Frančka Miha Paglovca 13 nahaja majhna zasebna galerija, ki je bivalni in obenem razstavni prostor vsestranske Louise Winter, umetnice slovensko-britanskih korenin. Med 1. in 30. avgustom je v tej nevsakdanji galeriji, ki časti vsakdanje življenje, potekala razstava razglednic 42. avtoric in avtorjev, na katerih smo obiskovalci lahko zasledili različne likovne tehnike kot so kolaži, grafike, ilustracije, fotografije, skratka slike ustvarjalcev iz celotne Evrope, ki so razglednice izdelali v svojem stilu. Med njimi prevladujejo umetniki iz Velike Britanije in Slovenije, nekaj pa je tudi razglednic, ki so prispele iz Poljske, Avstrije in Nemčije. Med slovenskimi avtorji razglednic naj omenimo Zvonko Simčič, Evo Forstnerič, Evo Švigelj, Natašo Bergk, Jana Outrato, Sinana Mihelčiča, Martina Fujana, Tomaža Berčiča, Mišo Gams in Nino Koželj – zadnjih šest ustvarjalcev prihaja iz Kamnika.
Kar nas ob vstopu v začasno galerijo 13 B najbolj razveseli, je občutek domačnosti, vsakdanjosti in intimnosti, saj se razstavni prostor nahaja kar v spalnici in delovni sobi Louise, ki je obenem k razstavi prispevala tudi dve svoji deli. Razglednice vseh vrst, na katerih lahko zagledamo raznobarvne motive živali, portrete, akte ljudi, (nad)realistične prizore iz urbanega sveta in narave, se bohotijo kar na lesenih letvicah nad posteljo, kavčem, pisarniško mizo in tik ob hladilniku podnajemnice, ki svojim obiskovalcem velikodušno postreže s sokom in jim bodisi v angleškem bodisi v slovenskem jeziku razloži koncept razstave in priloži seznam razstavljajočih umetnic in umetnikov. Posebnost razstave, ki nosi naslov Odgovori na razglednici (Answers on postcard) je v tem, da omogoča avtorjem, da predočijo svoj pogled na vsakdanje življenje v sodobni družbi s kratkim miselnim utrinkom oz. vizualno refleksijo, ki deluje kot odgovor na določeno eksistencialno vprašanje ali temo, ki je odraz današnjega časa. Dokončnih odgovorov ni, so samo neskončna vprašanja, med katerimi so tudi retorična in paradoksalno zenovska, o katerih lahko nemara razmišljamo tudi udobno nameščeni na kavč s skodelico čaja v roki, meditirajoč ob posamezni sliki. Majhen format razglednic omogoča tudi hitrejše in cenejše pošiljanje del po pošti, kar smo zadnja leta zaradi prevlade sms sporočil in virtualnih čestitk povsem zanemarili – le redko kdo se še spomni kdaj je nazadnje po pošti prejel družinsko razglednico iz počitnic, ljubezensko pismo ali čestitko. Lahko rečemo, da je letošnje poletje poleg priljubljenega festivala Kamfest zaznamovala pestra paleta najrazličnejših razstav, ki so združile umetniško in eksistencialno dimenzijo, realizem in nadrealizem, vsakdanjo minljivost in grotesknost neubesedljivega.
