TRPLJENJE MLADE HANE

Piše: Larisa Javernik

Besedilo: Katja Gorečan, režiser: Aljaž Primožič, mentorici: Jasmina Temnik Kerš in Ana Pečnik, gib: Naja Podbrežnik, grafična podoba: Ana Pečnik in Jana Cerovšek, fotograf: Nik Skerbiš

Igrajo: Ivana Čačič, Ajda Kostevc, Tara Soderžnik, Lana Vincelj, Blaž Pavlič

28. februarja so dijaki Gimnazije Celje – Center, člani gledališke skupine Središče, v Celjskem domu premierno uprizorili odlično besedilo slovenske pesnice in dramatičarke Katje Gorečan Trpljenje mlade Hane (2011). Za gledališko skupino Središče, ki na celjski gimnaziji deluje od leta 2017, je to že tretja produkcija. Pred tem so na oder postavili Jagobabo Daneta Zajca in Salomo Oscarja Wilda. Pod mentorskim vodstvom Jasmine Temnik Kerš in Ane Pečnik se je pod režijo tokrat podpisal dijak Aljaž Primožič.

Foto: Nik Skerbiš

Lik Hane, ki je glavna gonilna sila predstave, so ustvarjalci postavili v središče uprizoritve. Hano, ki je mnogoterna, večplastna in večglasna, v predstavi odlično odigrajo štiri dekleta: Ivana, Ajda, Tara in Lana. Scena, kostumi, luči in rekviziti so minimalni. Hana (Hane) namreč ne potrebuje odvečnega materialnega sveta, ker so besede, s katerimi Hana prevprašuje in raziskuje samo sebe dovolj bogate in dovolj zgovorne, da predstava gledalca, z minimalnimi gledališkimi premiki, posegi in elementi, preprosto posesa vase. Štiri Hane sedijo na majhnem odru, vsaka izmed njih je obrnjena v občinstvo, ki jih obkroža. Z menjavanjem prvoosebne in tretjeosebne perspektive Hana pregovarja in samoosmišlja lastno eksistenco in z dialoško odprtostjo komunicira z gledalci in z vsemi tistimi ljudmi, ki ji prihajajo (in odhajajo) na pot. Mladim gledališčnicam uspe skozi kakofonijo zvokov ustvariti edinstven prostor absolutne iskrenosti. Iskrenosti, ki je tako brutalna, da je komična in tragična hkrati. Hkrati je pa tako močna, presenetljiva in ganljiva, da je vseprežemajoča.

Foto: Nik Skerbiš

Predstava ne govori toliko o »tabu temah«, ki se jih v taki direktni obliki, kot jih pogumno in samozavestno preigravajo mlade igralke na odru, radi izogibamo. Trpljenje mlade Hane je predvsem predstava o tem, kako sprejeti in razumeti samega sebe v vseh emotivnih variacijah, ki jih premoremo, in o tem, kako iskati in najti ravnotežje v odnosu s svetom, ki nas obdaja. Hano so ustvarjalci zastavili kot univerzalno podobo človeka, ki se konstantno spreminja, prevprašuje, ki se sovraži, se sramuje, ki ga boli, ki ljubi in ki išče – človeka, ki je mesen in tako čudovito nepopoln. Čeprav je Hana pogosto stroga sama do sebe, je tudi izjemno neustrašna. Hana ni samo ženska in teme, ki jih predstava odpira, niso samo ženske teme. Gre bolj za motiv ženstvenega, ki zajema vse možne arhetipe in raste širše v raziskovanje človeškega. So teme o življenju, ki nas rani, ki utruja, o življenju, ki pa je seveda tudi lepo in ki je večinoma sestavljeno iz na videz nepomembnih, majhnih vsakdanjih trenutkov, dogodkov in ritualov. Brezmejna, razmišljujoča vitalnost Hane, ki včasih smrdi, ki krvavi, ki joče, ki ne zna kuhati, ki masturbira, ki je kosmata, ki ljubi in sovraži, je tako polna in tako življenjska, da na koncu preseže še (moškega) Boga, ki ji na začetku predstave odmeri prostor in ji zapove, kako ji je dovoljeno, da ga poseli.

Foto: Nik Skerbiš

Skupini ni uspelo samo ustvariti izčiščeno, igralsko suvereno in režijsko premišljeno predstavo, ampak so jo opremili tudi z močno in celostno grafično spremno podobo. Plakat, na katerem se v maniri Egona Schieleja prepletajo ženska telesa in značka z imenom glavnega lika, ki si jo gledalci pripnejo nase, v kombinaciji z uprizoritvijo, deluje skorajda manifestno. Hana je veliko več kot zgolj portret nekega lika. Hana namreč postane neke vrste orodje, s pomočjo katerega si mladi gledališčniki vzamejo pravico, da spregovorijo o tem, kar jih zares zanima, da to sporočijo na izključno njihov način in da, podobno kot Hana na koncu predstave, ko ugotovi, da ni ene same resnice in da ima vsak izmed nas resnico, ki je lastna in zato neizpodbitno legitimna, tudi oni sami iščejo sozvočje z vsemi svojimi oblikami in z vsem, kar jih obdaja. Končen obračun in rezultat predstave je tako čudovito sporočilo o tem, da čeprav je Hana včasih nestabilna in ne najde odgovorov na »velika vprašanja«, je tudi odlična vzornica. In čeprav Hana na neki točki predstave reče: »Hana ne bi smela biti«, je jasno, da Hana mora biti. Morajo biti takšna besedila in morajo biti takšne predstave. In še posebej pomirjujoče in navdihujoče je to, da tovrstne Hane in tovrstne predstave nastajajo s strani mladih ljudi.

Foto: Nik Skerbiš