Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
16. avgust 2025
Piše: mag. Leila Turk
Ga. Turk, navdušena popotnica, nam je v letošnjih poletnih dnevih že predstavila dve zanimivi, za večino od nas še razmeroma eksotični destinaciji, Jamajko in Dominikansko republiko. Tokrat je njen pogled obstal bliže, v portugalskem glavnem mestu Lizboni, torej na skrajni zahodni točki evropskega kontinenta, ki pa jo po pisanju sodeč navdušila celo bolj od njenih prejšnjih poti. Precej očitno je taki izbiri v največji meri botrovala kulturna tradicija stare portugalske nacije, ki ima res kaj pokazati – poleg naravnih lepot in neprekosljive igre svetlobe in senc zgodovino, ki se ji vsekakor velja globoko prikloniti.
***
Grad São Jorge
V Lizbono sem prišla z vlakom iz Madrida, skupaj s prijateljem Oscarjem, ki je v kovčku nosil kitaro, jaz pa v srcu tiho pričakovanje. Pot je bila kot prehod iz ene melodije v drugo – španski ritmi so se umaknili portugalskemu šepetu, ki je prihajal skozi okna vlaka kot oddaljen val. Vožnja skozi portugalsko podeželje se je vila med oljčnimi nasadi in belimi vasicami, ki so v popoldanskem soncu sijale kot kamenčki na ogrlici.
Dežele, kjer se govori romanske jezike, so mi domače. Kot diplomirana hispanistka čutim v njih neko mehko toplino, ki se razlije po jeziku in kulturi kot sonce po tlakovcih starega mesta.
Ko sva prispela, sva se namestila v skromen trozvezdični hotel, ki je postal najin začasni dom. V njem so hodniki dišali po vosku in jutranji kavi, tu sem si postavila kamero in začela snemati svoj video tečaj portugalščine. Prve besede so zvenele nerodno, a v njih je bilo nekaj sladkega – kot ko se učiš novo pesem, ki jo boš nekoč pel iz srca. Oscar je sedel na postelji, brenkal po strunah in se šalil, da bo portugalščino raje pel kot govoril.
Mesto naju je posrkalo vase. Lizbona naju je sprejela z odprtimi rokami. Sprehodila sva se skozi njene zgodovinske plasti — od veličastne katedrale Sé do samostana Jerónimos, kjer se zdi, da čas miruje. Grad São Jorge je kraljeval nad mestom kot starodavni varuh, z desetimi stolpi, ki šepetajo zgodbe preteklosti. V modenem Cascaisu so plaže z zlatim peskom dihale v enakomernem ritmu valov, in čeprav je kraj razkošen, sem tam začutila preprosto lepoto – tisto, ki jo da samo morje. Na pomolu so otroci lovili ribe, nekje je nekdo igral harmoniko, veter pa je nosil vonj po slanem in po pečenih kostanjih, čeprav je bil šele maj.
trdnjava Belém
V Alfami, stari lizbonski četrti, kjer se ulice vijejo kot misli, ki jih ne želiš dokončati, je iz majhnih lokalov zvenel fado. Melanholija in veselje sta si podajala roke, kot bi se v istem trenutku spominjal in sanjal. Na eni izmed uličic je bil odprt balkon; starejša gospa je pela, kot bi pela zase, a je njen glas polnil ves prostor. Oscar je sedel na rob kamnitega stopnišča, odprl kovček, in njegova kitara je zazvenela tako, da so se nekateri kar ustavili. Eden izmed fantov mu je prinesel kozarec rdečega vina. “Para a música,” je rekel. Za glasbo.
Lisbono je mogoče meriti v številkah – pol milijona prebivalcev v mestnem jedru, skoraj trikrat toliko na širšem območju – a sama jo merim v gričih. Sedem jih je, pravijo, a meni se jih zdi neskončno. Na vsakem griču drug pogled, druga zgodba: grad São Jorge, kjer veter pripoveduje legende o bitkah; trgi, ki dišijo po kavi; parki, ki se odprejo kot zelene sobe pod milim nebom.
Tejo je reka, ki ne teče, ampak se ziblje. Z obale pri Belému sem opazovala, kako se most 25. aprila razteza kot rdeča nit proti obzorju, medtem ko so ladje počasi drsele mimo, kot da se jim nikamor ne mudi. Ob obali stoji Torre de Belém, bela in trdna, in če zapreš oči, zaslišiš škripanje ladijskih jamborov iz časov, ko so tu začeli morske poti, ki so vodile do Indije in še dlje.
Vmes naju je posrkala tišina muzejev. Gulbenkian, muzej ploščic, Narodni muzej stare umetnosti – vsak prostor je druga soba v palači časa. V muzeju ploščic sem obstala pred modro-belim prizorom pomorske bitke in začutila, kako se preteklost in sedanjost tu zlijeta kot val in pena.
Most 25. aprila
V parku Parque Eduardo VII. palme z dolgimi listi režejo nebo, tropske rastline se stiskajo v zimskem vrtu, na koncu avenije pa se mesto raztegne proti reki. Zvečer se je park napolnil z mladimi, ki so sedeli na travi in poslušali glasbo iz prenosnih zvočnikov; nekdo je plesal, drugi se je poljubljal, spet nekdo drug je le ležal in gledal oblake.
Lizbono so skozi stoletja oblikovali kralji, mornarji, tujci, pesniki. Leta 1255 je prevzela vlogo prestolnice od Coimbre in nikoli več ni predala svoje krone. Danes je politično in gospodarsko središče, a če vprašaš njo samo, ti bo rekla, da je predvsem mesto luči in vetra.
Junija, ob prazniku svetega Antona, so ulice odete v barve, zrak diši po žaru, in ljudje se smejijo tako, da se počutiš kot le doma. Sardele se pečejo na improviziranih žarih, glasba odmeva iz vseh vogalov, plesalci pa zasedejo ceste, kot da bi bila Lizbona ena sama dolga terasa.
Ko sva odhajala, je bilo nebo barve marelic. Tejo je dihal počasi, kot da bi hotel zadržati čas. Vedela sem, da sem odnesla nekaj več kot fotografije – v žepu sem imela melodijo, ki je ne bom nikoli pozabila.
In ko bo spet čas, se bom vrnila. Morda z istim vlakom, morda sama. A vem, da bo Lizbona tam – z griči, ki se bodo dvigali kot valovi, in z glasbo, ki bo prihajala izza vogalov, kot bi me čakala.
***
Še nekaj dejstev in statistike: Lizbona je glavno mesto in največje mesto na Portugalskem. Število prebivalcev je 505.526 v upravnih mestnih mejah na ozemlju 100,05 kvadratnih kilometrov. Medtem pa ima območje Velika Lizbona (Grande Lisboa) okoli 2,2 milijona in je po velikosti 11. najbolj naseljeno mestno območje v Evropski Uniji. Okoli 3 milijone ljudi živi v metropolitanskem območju Lizbone, vključno s portugalsko riviero (kar predstavlja 27% prebivalstva države.
Trgovinski trg (Praça do Comércio)
Mestu so vladala nemška plemena od 5. stoletja dalje. Leta 1147 je Alfonso Herique osvojil mesto in leta 1255 je postalo portugalsko glavno mesto, ki je zamenjalo glavno mesto Coimbro. Od takrat naprej je bilo politično, ekonomsko in kulturno središče dežele. Kot politično središče gosti vlado, narodno skupščino, višje sodišče, oborožene sile in rezidenco poglavarja države. Je tudi središče portugalske diplomacije z ambasadorji iz 86 držav, ki prebivajo v mestu, tu so tudi predstavniki Tajvana in Palestine, V Lizboni živi okoli 3.01 milijonov ljudi v metropolitanskem območju. Lizbona je ena izmed večjih ekonomskih središč v Evropi z velikim finančnim sektorjem in je del Euronexta, največjega središča za finančne na svetu. Mesto je na 40. mestu največjih prihrankov na svetu in s skoraj 21.000 milijonarji na enajstem mestu v Evropi. Lizbona je priznana kot globalno mesto na alfra ravni zaradi svojega pomena financ, trgovine, medijev, zabave, umetnosti, mednarodne trgovine in turizma.
Portugalska zgodovina, osrediščena v lizbonskih muzejih, je impresivna. Narodni muzej stare umetnosti ima eno najstarejših zbirk na svetu, druge muzejske ustanove pa so Narodni muzej arheologije, muzej Lizbone, narodni Muzej Azulejhos ali ploščič, Narodni muzej sodobne umetnosti ter narodni muzej Naravne zgodovine in Znanosti.Prominentni zasebni muzeji in galerije do muzej Gulbenkian (ki ga vodi Calouste Gulbenkian Fondacije, ena najbolj bogatih fondacij umetnosti na svetu, Sodobni umetnostni muzej, kulturno središče Belém, muzej umetnosti, arhitekture in tehnologije in muzej Orienta, in še nekaj drugih. Lizbonska operna hiša in narodno gledališče São Carlos gostita visoko kulturno agendo večinoma jeseni in pozimi. Druga pomembna gledališča in glasbene hiše so Centro Cultrural de Belém, Teatro Nacional D. Maria II. In Teatro Camões.
Najzahodnejša točka kontinentalne Evrope, ki je znana kot Cabo de Roca se nahaja na širšem območju mesta v gričevju Sintra. Mesto se je razvilo ob nekakšnem amfiteatru, ki ga tvorita zaliv in kanal, ki je dolg približno 20 km, vse to pa je obdano z griči.
