Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtorica: Miša Gams
»Srečen je otrok, ki je imel v lasti, ki je zares
posedoval svoje samote.«
(Gaston Bachelard: Poetika prostora)
FOTO: Miša Gams
Pravljice trkajo na vrata našega nezavednega in nas prisilijo v razmišljanje o kolektivnih arhetipih in fantazmah pa tudi o individualnih hrepenenjih in strahovih, ki jih iz dneva v dan tlačimo v podzavest, da bi se čim bolj prilagodili izzivom dnevne rutine. Z nami so od zgodnjega otroštva, ko nas uvedejo v svet dobrega in zla, v času najstništva, ko iščemo vzornike in odgovore na kočljiva življenjska vprašanja, v odraslih letih, ko jih na glas prebiramo svojim otrokom v upanju, da jih naučijo potrpljenja in vrlin, ter v zatonu življenja, ko jih beremo v tišini z nemim spoštovanjem do ljudskega izročila. Čeprav predstava Pravljice našega otroštva, ki je bila premierno prikazana konec aprila lanskega leta v Prešernovem gledališču Kranj, od takrat pa je del repertoarja večjih in manjših gledališč ter kulturnih domov po Sloveniji, v osnovi črpa material iz najbolj priljubljenih pravljic našega otroštva, ga v veliki začini z unikatno igralsko in zvočno improvizacijo.
FOTO: Miša Gams
Preprosta scenografija, sestavljena iz udobnih kavčev, blazin in odejic, ob katerih sameva mizica s čajem, nas v trenutku asociira na vzdušje med psihoanalitično seanso ali na popoldansko čajanko, le da v uvodu močna svetloba reflektorjev nekoliko zmoti občutek zasebnosti in intime. Tudi ko se na odru pokažeta igralca Iztok Mlakar in Darja Reichman ter njuni nekoliko mlajši soigralci v vlogi Darje Reichman, Vesne Pernarčič, Blaža Setnikarja, Gregorja Zorca, Doroteje Nadrah in Urške Taufer, se ne moremo znebiti občutka, da smo priča velikemu družinskemu srečanju, na katerem lahko čisto slučajno izvemo kakšne žgečkljive skrivnosti. Igralci se namreč razporedijo po kavčih na točno določeno mesto, se ogrnejo z odejico, da jim je kar se da udobno in se zazrejo v gledalce. En za drugim pripovedujejo pravljice o kači, ki spremenjena v deklico skorajda preslepi bodočega ženina in njegovo mamo, o fantiču, ki nastane iz skrivnostnega gomolja in kasneje tudi sam spominja na krompir, pa o majhni Palčici, ki v svoji majhnosti najde številne prednosti … Igralci, ki začenjajo svoje pripovedi s klasičnimi uvodi v stilu “Nekoč že davno tega…” ali “Za devetimi gorami in devetimi vodami…” pa čedalje bolj spreminjajo pripovedi, da na trenutke zazvenijo precej nenavadno, komično, romantično, groteskno ali bizarno. Rdeča kapica zaide v perverzne vode, ko se znajde v postelji z volkom, ki niti ne poskuša zakriti svoje dlakavosti in ponuja nadvse inovativne odgovore na otroška vprašanja, Janko in Metka pa enkrat umreta sredi gozda zaradi starševske nečimrnosti in lakote, spet drugič pa se do sitega najesta pri čarovnici, s katero živita srečno do konca svojih dni.
Predstava je tako zaradi dolžine (traja 200 minut) kot zaradi dramaturgije razdeljena na dva dela – v prvem delu je poudarek na klasičnih pravljicah, ki jih igralci “začinijo” s svojimi interpretacijami, v drugem delu pa se osredotočijo na lucidna doživetja, ki so zaznamovala njihovo mladost. Kantavtor Iztok Mlakar, sicer že vrsto let član Slovenskega narodnega gledališča v Novi gorici, se spominja varuške aleksandrinke, s katero sta skupa prepevala italijanske popevke iz festivala v San Remu, igralec Gregor Zorc se spopada z ambivalentnimi čustvi ob spominih na očetovo ščipanje babičinih nohtov, Blaž Setnikar razmišlja o tem ali ga bo igranje minilo tako kot ga je risanje, Doroteja Nadrah se s strahom spominja razbitja steklenic viskija na podstrešju, Vesna Pernačič ugotavlja, da ji netravmatično otroštvo ni bilo v vzpodbudo pri študiju igre, Urša Taufer pa se poglobi v babičin dnevnik, iz katerega prebira preproste napotke za življenje. Pri tem igralci en za drugim obešajo na tablo fotografije iz svojih albumov, liste iz šolskih zvezkov in razne druge nostalgične predmete, na katere jih vežejo posebni spomini. Med osebnimi pripovedmi naj izpostavimo nastop Doroteje Nadrah, mlade igralke Prešernovega gledališča Kranj, ki s takšno doživetostjo opisuje svoje spomine, da lahko njene strahove in bolečino začutimo kot rez na lastnem telesu, ter Gregorja Zorca, igralca Via negative, ki se ob opisih striženja sinovih in sosedinih nohtov izkaže kot nadvse posrečen komik, ki zlahka operira tako s svojimi čustvi kot s pričakovanji občinstva. Pri tem ne moremo mimo omembe režiserja, ki je predstavo zasnoval s pomočjo filozofsko-psihoanalitičnih del Gastona Bachelarda (Poetika prostora) in Bruna Bettelheima (Rabe čudežnega) ter dramaturga Matica Starine. Jerneja Lorencija sicer poznamo po predstavah kot so Antigona, Medeja, Othello, Oresteja, Ball, Macbeth, Tri sestre, Ostržek itd. (leta 2020 a se je preizkusil tudi v režiji Škofjeloškega pasijona), v pričujoči predstavi pa se je želel dotakniti pravljičnega momenta znotraj igralcev samih, zato jim je pustil precej odprte roke pri improvizaciji – tako igralski kot tudi zvočni. Nastopajoči namreč sami usmerjajo mikrofone, igrajo na klavir in ksilofon ter povzročajo zvoke lomljenja palic, drgnjenja lubja in žvenketanja stekla. V zadnjem delu predstave so igralci sproščeni že v tolikšni meri, da se zdi, da kar spontano preklopijo v otroške igre z dlanmi, ki se jih v veliki meri še spomnimo iz našega otroštva, obenem pa odigrajo vlogo psiholoških sprožilcev, ki nas opozorijo na prisotnost kolektivnih arhetipov, le-ti pa iz nas privabijo celo paleto najrazličnejših občutij. Igra “Zlata ribica je umrla ali pojdeš na pogreb?” nas spomni, da je smrt prepletena z življenjem in da doleti vsakega med nami, udarjanje in prelaganje dlani pa nas spomni, da smo s sotrpini, ki se nahajajo okoli nas, “zvezani” na vseh nivojih obstoja.
FOTO: Miša Gams
Režiser ne taji, da je s predstavo želel obuditi neke prvinske spomine in občutke, ki jih podoživimo ob branju, poslušanju in preigravanju pravljic pa tudi med pogovorjanjem o njih. Pri pričujoči predstavi se zdi bistveno prav to, da je igralcem pustil veliko maneverskega prostora za intuitivno predstavitev njihovih lucidnih vizij, sugestij, travm in hrepenenj, s pomočjo katerih so uspeli na več nivojih povezati spomin na klasične pravljice z osebnimi refleksijami ter gledalcu ponuditi uvid v prepletenost individualnega s kolektivnim, imaginarnega z realnim, cikličnega z linearnim. Lorenci sam o tem zapiše: Skušali bomo preplesti krožni čas pravljic in linearni čas življenja ter se trudili, da bodo naši mrtvi oživeli. Ker pravljica je izstop iz časa, je nad časom in je za vse čase. In vsa leta. Torej: hvalnica pravljici, hvalnica domišljiji, sprejetje smrti.” Zato ne preseneča, da predstava doživi vrhunec v trenutku, ko se Gregor Zorc po svoji komično-tragični izpovedi prime za trebuh, simulirajoč nosečniške popadke, iz njega pa po težavnem naprezanju prileze rekvizit, ki je neposredno povezan z eno od pravljic, s tem pa se cikel zgodbe na nov način nadaljuje. Pravljice namreč ne opredeljuje linearnost, temveč skupaj s predkrščanskim razumevanjem cikličnosti letnih časov in reinkarnacije življenja nadgrajujejo zgodbo v neskončnost, vsakič na drugem nivoju razumevanja. Pravljica, ki nam kot otroku npr. povzroča strah, nam lahko kasneje, ob analizi določenih vsebin iz nezavednega, nudi celo ugodje, na stara leta pa nam celo služi kot neizčrpen vir ljudske modrosti in inspiracije. S pomočjo intuitivnega razumevanja pravljic se lažje spopademo tudi s kolektivnim nezavednim in skupinskimi travmami, ki jih še nismo predelali na družbeni (npr. državni, nacionalni ali medgeneracijski) ravni.
FOTO: Miša Gams
Kdo so potemtakem ljubitelji pravljic? Nedvomno so to ljudje, ki (ne glede na starost) dojemajo čas kot nekaj relativnega, neskončnega, brezmejnega, medtem ko jim vizualizacija posameznih zgodb pomaga podoživeti spomine na lastno otroštvo. Lahko bi celo rekli, da gre za ljudi, ki želijo skozi pravljice premagati strah pred smrtjo in se v celoti prepustiti življenju tukaj in sedaj. Živeti v polnosti pomeni, da si moramo dopustiti občutenje vseh čustev in ozavestiti njihovo polarnost – če želimo obuditi otroško čudenje, moramo začutiti, da sta hrepenenje in izguba, jeza / žalost in veselje, želja in strah, življenje in smrt del istega (katarzičnega) procesa. Čeprav se zdi, da pravljice temeljijo na stereotipih, saj v njih v precejšnji meri zasledimo boj med dobrim in zlim, pa skupaj z obema “poloma” nezavedno beležimo vse nianse vmesnih stanj in čustev, ki prevevajo pravljične junake. Prav na to “mavrično” paleto fabulativnih in emotivnih variacij pravljice je želel opozoriti režiser Lorenci, ki je s pomočjo tehnične ekipe in igralcev, ki prihajajo iz vseh vetrov, ustvaril predstavo, ki nam je v več kot treh urah, kolikor traja, predstavila čisto nov pogled na čas, prostor, zgodbo in samo življenje.
