JAMAJKA — OTOK REGGAEA, RUMA IN NASMEJANIH LJUDI

Slapovi v Ocho Rios (vse fotografije: Leila)

20. junij 2025  Piše: Leila Turk
Potopisi sodijo med bolj brane članke in knjižne objave, saj zavzemajo kar pomemben del založniških programov. Večina je kajpak tistih, ki jih lahko preberemo v različnih turističnih priročnikih in vodijo turista po destinaciji, na kateri se ja znašel. Zasujejo nas s kopico faktografskih podatkov in nasvetov, ki so seveda koristni, a človeka ne ogrejejo v tistem smislu, da bi se začel za svoje novo okolje spontano zanimati. Tu pa se začne zgodba s potopisi, ki vse bolj postajajo literarna zvrst in človeka popeljejo v neznano deželo na način, ko njegova radovednost dobi izrazito čustvene pridihe. Kar nekaj ljudi je že izjavilo, da z dobrim potopisom lahko doživijo več, kot bi se to zgodilo z njihovo fizično prisotnostjo v določenem delu sveta. Dragocenost takšnih potopisov spoznavajo tudi udeleženci posebnih literarnih delavnic na JSKD,  kjer so odkrili privlačnost tega pisanja. 

Leila Turk, ki nam je poslala potopisni članek o svojem obisku Jamajke,  se je po  končani klasični gimnaziji Poljane vpisala na FF, kjer je študirala španski, italijanski jezik in sociologijo. Potem je bila nekaj časa v ZDA in končala magisterij iz politologije na ljubljanski FDV. Veliko je potovala, in ima obširen prevajalski opus zlasti iz španščine. Leila je nemirna,  simpatična oseba, ki ima poleg tega, da  veliko potuje,  tudi veliko drugih hobijev, med drugim tudi slikanje. Primusu je poslala tudi nekaj drugih potopisnih člankov in zelo lepih fotografij, tako da tale njena objava v naši reviji zanesljivo ni zadnja.

***

V želji po pravem karibskem oddihu sem se pred časom odločila za potovanje na Jamajko. Vozovnico sem si priskrbela pri slovenski agenciji, potem pa odpotovala sama — brez večjih načrtov, le s hrepenenjem po soncu, morju in drugačnem utripu življenja. Po pristanku v Montego Bayu me je pot vodila proti Negrilu, priljubljenemu turističnemu kotičku z dolgimi peščenimi plažami in sproščenim vzdušjem.

Hrana jerk

Že ob prvem stiku z otokom sem začutila, da ima Jamajka poseben utrip. Čudovite plaže z drobnim belim peskom, toplo turkizno morje in domačini, ki na plažah prodajajo vse mogoče — od pisanih oblačil, nakita, ročno izdelanih spominkov, pa vse do svežega sadja in začimb. Na vsakem koraku te spremlja glasba. Mimo hodijo glasbeniki z bobni in kitarami ter igrajo reggae — zvrst, ki se je rodila prav tukaj v poznih 60. letih prejšnjega stoletja.

Z lokalnim vodičem sem se podala na raziskovanje otoka. Najprej na ogled plantaž konoplje, kjer sem spoznala marsikaj o tej rastlini in njeni vlogi v jamajški kulturi. Nato sem obiskala Ocho Rios, znano po čudovitih naravnih slapovih in tropskem parku, kjer sem si privoščila osvežujoče kopanje. Eden izmed vrhuncev je bil obisk tovarne ruma — aromatične kapljice, ki jo Jamajčani z veseljem delijo s svetom. Kupila sem si steklenico pravega 100-odstotnega jamajškega ruma, ki še danes čaka posebno priložnost.

Jamajka me je očarala že ob prejšnjem obisku, ko sem se med križarjenjem po Karibih za en dan ustavila na otoku, a tokrat, ko sem ga doživela bolj pristno in neposredno, je bil vtis še močnejši. Spoznala sem zanimive ljudi, ki so mi odprli vrata v svojo kulturo in način življenja. Nek večer sem v baru spoznala domačina — rastafarijanca, ki me je povabil na ples v lokalni diskoteki. Ob zvokih reggae glasbe, obdanih z vonjem po začimbah, dimu in vetru s Karibskega morja, sem začutila pristno svobodo trenutka.

Reggae je več kot glasba. Je utrip ulice, molitev, protest in praznovanje hkrati. Njegov najbolj znan obraz je bil Bob Marley, ki je s pesmimi kot so »One Love«, »No Woman, No Cry« in »Exodus« postal svetovna legenda. Marley je s svojo glasbo prenašal sporočila ljubezni, enotnosti in upora, ki so še danes živa na vsakem vogalu Jamajke.

Kingston

Seveda otok skriva tudi svojo temno plat. V turističnih krajih je vzdušje sproščeno, a v večjih mestih, predvsem v Kingstonu, se je zaradi kriminala dobro izogniti določenim predelom. Tudi na plažah znajo biti domačini vztrajni — ponujajo vse od marihuane do spolnih uslug, a s prijaznim »ne, hvala« se večinoma vse hitro zaključi.

Jamajka je dežela raznolikosti. Prebivalci so potomci Afričanov, Evropejcev, Indijcev, Kitajcev in Arabcev, kar ustvarja živahno kulturno mešanico. Večina jih je protestantov, veliko pa jih sledi tudi rastafarijanstvu — gibanju, ki sprejema nekdanjega etiopskega cesarja Haileja Selassieja za učlovečenje boga. Marcus Garvey, ustanovitelj gibanja, je pred skoraj stoletjem napovedal prihod črnskega kralja, ki bo osvobodil zatirano ljudstvo, in ko je bil Selassie okronan, so mnogi v njem prepoznali uresničenje te prerokbe.

Jamajka je otoška država, ki leži južno od Kube in zahodno od Haitija. Glavno mesto je Kingston, kjer živi več kot četrtina vseh prebivalcev. Mesto ima pomembno pristanišče, eno največjih na Karibih, ob katerem stoji tudi mednarodno letališče. Jamajka pa ni le raj za turiste — je dežela, kjer se srečujejo bogata zgodovina, težka preteklost in ponosna kultura, ki jo še danes najbolj pristno začutiš v ritmih reggaea, okusu začinjenega piščanca in nasmehih domačinov.

Vsak, ki ima rad sproščeno vzdušje, tople kraje in glasbo, ki te ne pusti ravnodušnega, bi moral Jamajko vsaj enkrat obiskati.