PROZA EVE PERKO

Predstavljamo drugo finalistko državnega srečanja odraslih literatov V zavetju besede 2024, gospo Evo Perko. Prijazno se je odzvala našemu povabili in nam poslala odlomek  svoje kratke zgodbe Runo. Kratek, a presunljiv odlomek vračanja na kraj spominov, ki niso ravno o prijazni. Spomini, ki bralca presunejo, in se končajo (v odlomku)  ravno tedaj, ko se zgodba pravzaprav šele začne. Hm, to je pač usoda odlomkov…

Pred triinštiridesetimi leti je bila rojena na Ptuju, pisati je začela dokaj pozno, svoje prve leposlovne stavke je napisala v srednjih tridesetih. Za prvo zgodbo, ki jo je napisala (Moja zgodba) je na natečaju revije Mladika prejela drugo nagrado.  Leta 2017 se je udeležila literarne delavnice pod mentorstvom pesnice in pisateljice  Lučke Zorko, kasneje istega leta je za kratko zgodbo z naslovom Mati že ve prejela še nagrado za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost iz Ljubljane. Leta 2018 je bila finalistka Beletrininega natečaja s kratko zgodbo z naslovom Čakalnica. Redno se prijavlja na natečaje V zavetju besede v organizaciji JSKD, nazadnje je bila med finalisti z zgodbo V odsotnosti sedanjega trenutka. Privlači jo resnično življenje v vseh svojih tragičnih niansah, rada ima lepo, ne mara grdega in obratno, konec koncev pa, kot vsi ostali, čaka, da vse skupaj čim bolj lagodno mine. V resničnem življenju kmetuje, tesnejša vez z naravo jo navdihuje in pomirja, zase pravi, da je po poklicu rokodelka. Piše malo, povečini osnutke, spogleduje se z poezijo, s predelavo zgodbe Runo v dramsko besedilo se je preizkusila tudi v dramatiki.

Piše. Eva Perko

Dolgo sem skozi vetrobransko steklo opazovala stavbo, pred katero sem parkirala. Zanemarjena pot, polna plevela in obkrožena z uvelimi narcisami, ki jim nihče ni potrgal povešenih glavic, vodi k stopnicam in vhodu. Ograjo bi bilo treba prebarvati, fasada je tu in tam popokana, dolgo je že, odkar je bila nova, ciprese je potrebno porezati. Zavesa poznopopoldanskega naliva mi je prikrivala še druge vpoglede v bližnji propad stavbe, ki sem ji nekoč rekla dom.

Že pred leti sem pretrgala popkovino, zapustila sem to stavbo in se otresla strupenega vpliva, ki se širi iz nje. Nasmehnila sem se spominu na nesamozavestno mladenko, ki je vsa trepetala v želji zadovoljiti starše, preveč željna ugajati, da bi si upala ugovarjati, in bila iskreno presenečena, ko je ugotovila, da se tudi drugi kdaj zmotijo, celo starši. Pa kako!

Spominjala sem se je, a sem se od nje poslovila, niti malo ni podobna tej, ki sem danes. Prebolela sem, prerasla in pripravljena sem se soočiti s preteklostjo, si ponavljam. In pomaga.

Zdaj, v tem dežju, tako ne morem iz avta, z veseljem zavlačujem, a roke se mi tresejo, slej ko prej bom morala noter, pa bo, kar bo. Ojej, zavesa se je zganila, ve, da sem tukaj, najbolje, da kar grem, ne bi rada, da se že začne s prepirom, ker nisem takoj … oh, prekleti obvezni obiski za preklete praznike! Ognila sem si jakno in se komaj prebila mimo razraščajoče se vrtnice proti vratom, medtem ko so me debele kaplje zalivale z vseh strani. Preklela sem se, da nisem ostala v avtu, kakor sem nameravala, da sem tako iznenada zavrgla vse dobre namene, kako me ne bo spravila s tira. No, nič več!

Potrkam. Nekje iz globine zaslišim: »Naprej!«, a se vrat ne dotaknem. Nisem tu doma in ne bom sama vstopala v hišo, pa četudi s tem začnem tekmo v čakanju z najbolj trmasto osebo na svetu. Še trikrat je zaklicala iz notranjosti, vsakič bolj nejevoljno, jaz pa sem se naslajala ob majhni zmagi. Končno je le prišla do vrat. Odprla so se. V veži je bila tema, ko so se mi oči končno privadile, sem lahko videla le njen hrbet in že je smuknila nazaj v kuhinjo.

»A nisi slišala, da pridi naprej? Bi pa res lahko počakala v avtu, v nekaj minutah bo naliva konec in bo spet jasno. Vsa mokra si zdaj …«

Niti jakne še nisem obesila, pa se že moram boriti z nagonsko željo po opravičevanju, a priučeni mehanizmi jo še obvladujejo. Čevljev ne sezujem, po stanju tal sodeč, se tu že dolgo ne sezuva čevljev. Pogledujem naokrog, iščem kaj, kar bi izstopalo, zavlačujem. Vem, da komaj čaka, da se prikažem, polna je neizgovorjenih očitkov, kako sem jo grobo prekinila med veliko pomembnejšimi opravki, pa še vrata je morala odpirati. Vedno, ko sem tu, nenehno nekam hiti, brklja to in ono, preveč zaposlena, da bi lahko obstala za trenutek in se, bognedaj, zapletla v kak spodoben pogovor. Vem, da je to krinka za obiskovalce, morda tudi samo zame, hiša ne bi bila v takem stanju, če bi bila res ves čas tako produktivna.

Zares je obupno, prah na policah se že sprijema v gosto, lepljivo plast, vse, česar se dotaknem, je preplaščeno z maščobo od kuhanja in nikotina, skozi žarke svetlobe prosto prehaja prah in nujno bi bilo treba prezračiti. Potlačila sem nujo, da bi sama vzela stvari v roke, ampak!, to ni moja stvar. Ne bom iskala rešitev za težave, ki niso moje.

»Zdravo, mama.«