SAŠKA STRNAD: KO NEKOMU KLJUB NJEGOVI BOLEZNI POMAGAŠ, DA IZRAZI SVOJE MISLI IN OBČUTKE, SI PREMAKNIL SVET, PA ČEPRAV LE ZA MILIMETER

Saško Strnad, vsestransko kulturno delavko in ustvarjalko, smo k intervjuju za revijo povabili s čisto posebnimi razlogi. Kot ena od redkih ustvarjalk s področja ljubiteljske kulture dejavno orje ledino na tisti točki, kjer umetnost in kultura vse bolj postajata  tudi koristno sredstvo v podporo zdravju in dobremu počutju. Je že res, da so koristni učinki kulturne ustvarjalnosti že dolgo znani zlasti pri vplivanju na duševno zdravje, a v Sloveniji je računanje na  ta učinek prvikrat sistemsko zabeleženo v julija sprejetem nacionalnem kulturnem programu 2024- 31. Nad to novostjo so sicer mnogi s področja kulture dvigovali  obrvi, ne vedoč, na kakšen način naj bi to nalogo kulture sploh udejanjali. Saška ima – izhajajoč iz svojih in tujih izkušenj – tukaj jasne odgovore, ki nas bodo verjetno lahko  prepričali in nas spodbudili k resnemu razmisleku, kako lahko pomagamo tudi dami.  Obenem pa Saška  jasno poudarja, kako pomembna je medsebojna povezanost vseh, ki pri tem sodelujejo: kulture, zdravstva in humanitarnih društev in društev bolnikov, na katere so naslovljene te naloge. To pa je pot, ki jo bomo morali šele prehoditi.

***

Na Primusova vprašanja odgovarja Saška Strnad.

  1. .Saška, ste dolgoletna članica Šentjakobskega gledališča, sodelujete pri njegovem upravljanju, razvijate ustvarjalne vsebine, ustvarjate celostno grafično podobo in zdaj ste sprejeli tudi režijo za bralno uprizoritev REMI s slepimi in slabovidnimi. Kako, da je ob vseh teh obveznostih sploh ostalo kaj časa za delo s ljudmi z dolgotrajno boleznijo? Imate za to kakšne posebne razloge?

Priznati moram, da je včasih resnično težko najti ravnotežje med vsemi temi nalogami, saj je ustvarjanje v gledališču že samo po sebi zahtevno in časovno intenzivno. A ko delaš z ljudmi, ki jih preizkušajo težke okoliščine, kot so dolgotrajne bolezni, se v tebi prebudi neka druga vrsta motivacije. Umetnost ima posebno moč – lahko odpira srca, daje upanje in tolaži. Moja želja, da bi ustvarila prostor, kjer bi tudi ti ljudje lahko izrazili svoje notranje svetove, je tista, ki me žene naprej. Vse to ni le poklic, ampak nekakšen klic, ki se mi zdi neizogiben.

 

  1. Slabovidnost in slepota je dolgotrajna bolezen, ki prizadene zlasti gibalne sposobnosti. Gledališče pa je dejavnost, kjer je gibanje eden poglavitnih elementov. Na kakšen način kompenzirate ta protislovja, kako prirejate svojo pomoč, da so vsi zadovoljni?

 

Vsako telo govori svojo zgodbo, vsak gib ima svojo zgodovino, svojo moč. Gibanje v gledališču ni omejeno le na fizično telo, ampak se razteza v simboliko, energijo, zvok, prostor. Ko delam z ljudmi, ki imajo omejitve pri gibanju, iščem načine, kako prevesti to energijo v drugačne oblike izražanja. Mogoče ne plešemo v tradicionalnem smislu, ampak ustvarjamo “gibe” z glasom, besedami, ritmom diha ali celo z vibracijo v prostoru. Na ta način ti ljudje postanejo ustvarjalci svojega giba in ne ostanejo omejeni na tisto, kar fizično ne morejo narediti. Ključno je, da se vsi počutijo enako vključene in cenjene v procesu.

 

  1. Poudarek temu, kako je kultura pomembna za zdravje in dobro počutje, kulturna politika vgrajuje v kulturni ustvarjalni okvir šele zadnja leta. Kakšna je vaša izkušnja – kakšen je učinek vašega dela oz. kulture nasploh na ljudi, s katerimi delate oz. jim pomagate? Kakšni so rezultati?

Kultura ima neverjetno moč zdravljenja, kar lahko potrdim tudi iz lastnih izkušenj. Moja izkušnja z ljudmi, s katerimi delam, mi vedno znova kaže, kako lahko umetnost, gledališče, glasba in druge oblike ustvarjalnosti ljudem odprejo nove dimenzije v njihovem življenju. Ljudje se začnejo izražati na načine, ki jih niti sami niso pričakovali. Pogosto slišim zgodbe, kako jim je likovna umetnost in gledališče pomagalo najti notranjo moč, jim dalo pogum, da spregovorijo o svojih izkušnjah, ali jih celo preusmerilo v povsem nov pogled na življenje. Rezultati so otipljivi – večja samozavest, boljše duševno zdravje, močnejši občutek skupnosti in večje veselje do življenja.

 

  1. Kulturnih ustvarjalcev, ki nesebično pomagajo osebam s posebnimi potrebami, ni ravno veliko. Verjetno bi bilo prav, da bi jih tudi sistemsko bolj vzpodbujali, da bi tudi v kulturnih ustanovah in društvih lahko temu posvetili več pozornosti. Kako je podprto vaše delo? Ste prepuščeni bolj sama sebi ali vendarle obstaja sistem, ki vam pomaga pri vašem delu?

 

Na žalost je res, da tega področja še vedno ne podpiramo dovolj sistematično. Seveda obstajajo projekti in priložnosti, a pogosto gre za posamezne iniciative, ki so odvisne od osebne angažiranosti. Moje delo je v veliki meri rezultat strasti in predanosti, ki jo gojim do tega področja, in prav tako podpore ljudi okoli mene, a redkokdaj lahko govorim o trdni sistemski podpori. Mislim, da bi bilo nujno, da država in kulturne ustanove tovrstne programe sistematično podprejo, da bi imeli več virov in možnosti za dolgoročne projekte. Kulturni ustvarjalci, ki pomagajo osebam s posebnimi potrebami, so dragoceni mostovi med umetnostjo in družbo, a pogosto delujejo prepuščeni sami sebi.

 

  1. Kaj bi bilo potrebno hitro izboljšati, da bi se geslo “Kultura na recept” spremenilo v dobro prakso?

Najprej je potrebno prepoznati vrednost kulture kot orodja za zdravje in dobro počutje v družbenem in zdravstvenem sistemu. “Kultura na recept” bi lahko postala realnost, če bi uvedli sistematično sodelovanje med zdravstvom in kulturnimi ustanovami. Potrebujemo jasno strukturo financiranja, programe, ki so namenjeni povezovanju teh dveh področij, ter ustrezno usposobljene ljudi, ki razumejo tako terapevtski kot umetniški aspekt. Vključitev umetnosti v zdravstvene ustanove, pa naj gre za bolnišnice, domove za starejše ali druge institucije, mora postati nekaj samoumevnega. Prav tako bi moralo obstajati večja zavest med zdravstvenimi delavci, da lahko umetnost bistveno prispeva k procesu okrevanja in izboljšanju kakovosti življenja.

Da bi geslo Kultura na recept postalo več kot le idealistična vizija, je potrebna celostna in sistemska sprememba, ki bi integrirala umetnost in kulturo v zdravstveni sistem. Ta koncept prepoznava umetnost kot orodje za zdravljenje in izboljšanje kakovosti življenja, kar pa se v nekaterih državah že dogaja s pomočjo programov, ki povezujejo kulturo in zdravstvo.

Umetnost, ki jo vključimo v zdravljenje, se že izkazuje kot učinkovita terapija v tujini. Na primer v Veliki Britaniji, kjer je model Social prescribing (družbeno predpisovanje) že del zdravstvenega sistema, zdravniki bolnikom predpisujejo različne oblike družbenih aktivnosti, kot so umetniške delavnice, gledališke dejavnosti ali branje. Raziskave so pokazale, da tovrstne aktivnosti pomagajo pri zmanjševanju simptomov depresije, anksioznosti, kronične bolečine in celo demence.

Skandinavija je prav tako zelo napredna na tem področju. Na primer na Norveškem, kjer so umetniške aktivnosti integrirane v programe zdravstvene nege, so rezultati pokazali, da sodelovanje v glasbenih in slikarskih terapijah prispeva k hitrejšemu okrevanju in izboljšanju duševnega zdravja pacientov. Dobra praksa je tudi danski program “Kunst på recept” (Umetnost na recept), ki ljudem z duševnimi težavami omogoča dostop do umetniških terapij, kar je bistveno pripomoglo k boljšemu počutju udeležencev.

Da bi koncept Kultura na recept postal učinkovita praksa, morajo zdravstveni delavci in umetniki sodelovati ter pridobiti potrebna znanja. Tako kot zdravniki predpisujejo telesno vadbo ali prehranske režime, bi lahko predpisovali tudi kulturne aktivnosti. Pomembno je, da zdravstveni delavci spoznajo, kako lahko umetniške dejavnosti, kot so glasba, ples, gledališče ali likovna umetnost, vplivajo na pacientovo fizično in duševno stanje.

V Kanadi, v Montrealu, so zdravniki v sodelovanju z muzejem umetnosti Musée des Beaux-Arts razvili program, kjer lahko bolnikom predpišejo obisk muzeja. Ta inovativni projekt je zasnovan na raziskavah, ki kažejo, da umetnost bistveno pripomore k zmanjšanju stresa, izboljšanju počutja ter lajšanju simptomov pri ljudeh z dolgotrajnimi boleznimi.

Finska na primer vključuje umetnost v bolnišnice in rehabilitacijske centre že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, kjer so umetniki redni sodelavci zdravstvenih timov. Umetniški programi so namenjeni izboljšanju počutja pacientov in zaposlenih, rezultati pa so več kot spodbudni – pri pacientih, ki sodelujejo v umetniških dejavnostih, so opazili boljše razpoloženje, nižjo raven stresa in hitrejše okrevanje.

Programi umetniške terapije ali vključevanje umetnosti v zdravstveno oskrbo zahtevajo dolgoročne vire financiranja, kar bi moralo postati del zdravstvenih proračunov. Zelo pomembno pri tem je  sistemsko financiranje tovrstnih projektov in sodelovanje med zdravstvenimi in kulturnimi institucijami. Tako bi lahko umetnike vključili v zdravstvene time, kar bi bolnikom omogočilo redno udeležbo v kulturnih dejavnostih v bolnišnicah, zdravstvenih domovih in domovih za starejše. Zgled za to je Francija, kjer so številne bolnišnice že vključile umetnost v zdravljenje – od glasbenih terapij do razstav v bolnišničnih galerijah.

Študije potrjujejo, da ima umetnost izjemno pozitiven vpliv na duševno zdravje. V Avstraliji so izvedli obsežno raziskavo, ki je pokazala, da so ljudje, ki so redno sodelovali v umetniških dejavnostih, imeli manj simptomov depresije, anksioznosti in stresa. Na podlagi teh ugotovitev so v Sydneyju začeli izvajati program “Art on Prescription”, kjer zdravniki predpisujejo udeležbo na umetniških delavnicah kot obliko terapije za bolnike z duševnimi boleznimi.

Zdaj, ko sem izčrpno odgovorila na vsa vprašanja, bi zaključila z nekaj mislimi, ki, upam, lepo zaokrožajo vse, kar sem povedala. Tako kot vsakdo išče svoje ravnovesje med delom in strastmi, tudi jaz krmarim med različnimi oblikami ustvarjalnosti. Morda je res izziv vključiti umetnost v vsakodnevno življenje, a obenem se ravno tu skrivajo čarobni trenutki – ko uspeš nekoga navdihniti, mu pomagati izraziti svoje misli in občutke ter s tem premakniti svet, čeprav le za milimeter.

Umetnost in kultura sta kot vetrnica, ki se včasih vrti počasi, včasih hitreje, a vedno – tudi če le s tihim šumom – prinaša gibanje, zrak in upanje. In če k temu prispevam le delček svoje energije, potem lahko mirno rečem, da ima vse to smisel. Navsezadnje – kaj je umetnost, če ne večen ples med srcem in dušo, med našimi omejitvami in našimi najglobljimi sanjami?

Naj se torej vrtimo še naprej, z rahlim nasmehom na ustih in iskrico v očeh.

Saško Strnad, vsestransko kulturno delavko in ustvarjalko, smo k intervjuju za revijo povabili s čisto posebnimi razlogi. Kot ena od redkih ustvarjalk s področja ljubiteljske kulture dejavno orje ledino na tisti točki, kjer umetnost in kultura vse bolj postajata  tudi koristno sredstvo v podporo zdravju in dobremu počutju. Je že res, da so koristni učinki kulturne ustvarjalnosti že dolgo znani zlasti pri vplivanju na duševno zdravje, a v Sloveniji je računanje na  ta učinek prvikrat sistemsko zabeleženo v julija sprejetem nacionalnem kulturnem programu 2024- 31. Nad to novostjo so sicer mnogi s področja kulture dvigovali  obrvi, ne vedoč, na kakšen…

Pregled ocene

Povzetek : Saška Strnad o izkušnjah pri delu z ljudmi s posebnimi potrebami

Ocena uporabnikov: 3.31 ( 5 ocen)

Objavite komentar