Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
14. avgust 2026
Piše: Žiga Čamernik
vse fotografije: Kinodvor
Še danes nepreseženi velikan epa Homer je s svojima Iliado in Odisejo postavil večni literarni standard umetnostni zvrsti, ki je bila vse do začetka našega štetja nosilka in glasnica univerzalnih vrednot človeštva. Gre za mogočen odtis antične civilizacije, ki je kljub vsem dogajanjem v naslednjih stoletjih do danes ostala visoka pesem vrednot in vodilo človekovega razvoja.
Odmev spektakularnega filma, ki ga danes lahko gledamo na filmskem platnu in drugih ekranih, nam morda priča, da je v naši možganih in srcih vendarle še ostal ščepec primarnega začudenja, da svet obstaja. Kajti s tem čudenjem in občudovanjem se vzpostavlja naše razumevanje in spoštovanje sveta, v katerem živimo in spoznanje naše odgovornosti zanj.
***
Kot ne prevelik ljubitelj režiserja Christopherja Nolana sem si temu ustrezno z relativno nizkimi pričakovanji ogledal njegov zadnji film, visoko opevano Odisejo (Odyssey). Moram priznati, da me je kar prikovalo za sedež in da v skoraj triurni filmski pustolovščini niti pomislil nisem na dolgčas ali kakšno dramaturško nekonsistentnost, ki sem ji bil velikokrat priča pri kakšnem prejšnjem njegovem filmu.
Mit o Odiseju, grškem kralju majhnega otoka Itake, enemu od junakov trojanske vojne in njegovi dolgi poti domov, je eden največjih mitov v zgodovini človeške zahodne civilizacije in še danes ima marsikaj povedati. Mora pa seveda biti izveden režijsko in izpovedno suvereno, igralsko solidno, času primerno atraktivno in tehnično brezhibno, kar vse je Nolanu tokrat dejansko uspelo. Lik Odiseja upodobi danes že izkušeni stari igralski maček, Matt Damon, kar je bila očitno prava izbira. Soigralka Charlize Theron, ki je upodobila nimfo Calypso, je denimo brez zadržkov priznala, da ji je pogled večkrat uhajal na Damonovo izklesano telo, kar je bila ravno tako ena bistvenih sestavin pri formiranju vloge. Ne smemo se torej slepiti, da so danes v Hollywodu za vidne vloge dovolj le igralske veščine in spretnosti, pač pa je v isti – ponekod še v večji – meri, odločilna fizična predpriprava igralca. Slovenski primer tega je Andrei Lenart, igralec, ki je v Odiseji celo nastopil v vlogi enega številnih vojščakov statistov, vendar ga po končni montaži žal ni mogoče povsem jasno videti.
Če je včasih veljalo, da obvladaš igralsko veščino z nekoliko talenta in si pretežno prijetnega videza, se danes tem obveznim sestavinam pridružujejo tudi napete mišice. Je pa res, da slednje praviloma velja za t. i. blockbusterje oziroma filme, prežete z akcijskimi prizori. Kakorkoli že, Odiseja je za Nolanove običajne standarde ne le zgolj hipnotično gledljiva, pač pa začuda tudi (netipično) scenaristično transparentna in izčiščena, ne glede na številne časovne preskoke v sami zgodbi. Spomnimo se, da nas njegovi filmi z vidika sledenja dogajanju lahko praviloma močno begajo; to velja vse od Izvora (Inception), preko Teneta, pa vse do močno precenjenega Oppenheimerja. Celo pri Mementu, ki ga je postavil na globalni filmski zemljevid, je bilo potrebno vključiti rezervni mentalni pogon, da smo lahko sestavili kompleten mozaik. Zdi se, da je Nolan Odisejo zasnoval z bolj jasno dramaturško premiso in razmeroma klasično pripovedno linijo, tako da zgodbi brez večjih težav ves čas lahko sledimo, poleg tega pa ji je dodal še veliko bolj humano noto kot, smo je pri njem vajeni. Za nekaj od tega je definitivno odgovoren originalni Homerjev ep o Odiseju, vendar bi režiser tudi v tem primeru z lahkoto zdrsnil v sebi lastno distopijo, ki jo sicer že pregovorno obvlada. Gledano tudi z igralskega vidika lahko rečem, da je izbira igralcev za posamezne značaje v glavnem nemoteča, če že nič drugega, kar je za sodoben akcijski spektakel popolnoma dovolj.
Zaradi vsega navedenega je Odiseja vrhunska filmska osvežitev v teh pasje vročih dneh, ki si zasluži biti gledana na čim večjem filmskem platnu, zato priporočam, da jo ujamete v ustrezni kinodvorani, dokler jo še lahko.
In še nagradno vprašanje: kaj je po več kot 2.800 letih še vedno glavno sporočilo človeštvu?
