NIVES GOGALA: SRCE SONCA – SLIKE

25. maj 2026
Piše: Nives Gogala
Nives Gogala (predstavili smo jo že v lanskem novembru in aprila objavili še nekaj njenih pesmi)  v svoji kratki prozi tokrat poskuša opisovati slike precej znanih, slavnih slikarjev, kar zagotovo ni lahka naloge. ne gre za interpretacijo v smislu likovne kritike, ki jo so jo slike v svojem življenju prestale že ničkolikokrat, marveč za opis čustev in pogleda, ki ga ob soočenju s sliko doživlja gledalec, posameznik, ki niti ni likovno izobražen, marveč prihaja celo iz drugega umetniškega žanra.  Avtorica nam je sicer poslala še več opisov oz. pogledov; izbrali smo jih pet. Takole avtorica pojasnjuje svoj osnovni pristop k tem opisom: 

Srce sonca je lahko na strani sonca, lahko pa se spremeni v kroglico, ki opisuje veliki krog znotraj sonca in se tako dotakne vseh predelov sonca enakomerno. Sonce utripa ali vsaj je podvrženo utripu. Včasih enakomerni in včasih – ne. Ko zunanjost sonca skuša prelisičiti notranjost. Ko notranjost skuša izpodriniti zunanjost, jo spremeniti. Ja, nekakšni boji se odigravajo v soncu in srce je enačaj za pomiritev sil in utirjanje, včasih pa tudi za izbruhe notranjosti proti zunanjosti. Srce sonca ustvarja sence sonca. Lahko je tudi senca sence, kadar se srce sonca razživi.

(Uvodna slika – Menzel: Balkonska soba)

♦

ALEXANDER KANOLDT: »RAZGLED S SUBIACA«

Zgradbe, kamnite, se dvigajo nad reko in mostom in so vbite v hrib. V resnici se anatomija hriba pozna na/po zgradbah. Komaj za pol obraza so široka okna in nekakšen grad se dviguje najvišje. Za najvišjo točko gradu, ki se skoraj dotika neba, se postavi sonce. Sonce je pajek. Napelje zlate niti od gradu preko vseh zgradb do mosta, ki je v obliki sploščenega »u«, nad reko, in po teh nitih se delčki sonca počasi popeljejo od gradu do mostu in se dotaknejo reke in počasi splavajo po njej kot male razsvetljene jadrnice; v resnici  kot mala sploščena jedra, ki na koncu razsvetlijo reko.

CAMILLE CAROT: »JEZERO«

Skupek dreves obdaja na robu jezero, nekakšen mini gaj. Toda dvoje dreves si je še posebej naklonjenih. Podpirata se v rasti; krošnji se prepletata kot prsti dvoje rok/dlani. Vsaka veja ima prostor, vsak listek prav tako. Vsaka krošnja ima srce in pri teh dveh krošnjah se srci zamenjata, kot se počasi zamenjajo veje in listje ter cvetovi in nazadnje – plodovi. Krošnji sta nekje tako blizu skupaj, da je narejeno gnezdo, ki ga vsakega polovico pripada svojemu drevesu. Gnezdo, ki je na prepihu tako-rekoč, pa vendar zaziba v sen v eni in drugi krošnji. Tudi iz takega gnezda kosa, ko je čas, priženeta mladiča do roba gnezda in ga nazadnje vržeta iz gnezda, da je ta nazadnje prisiljen vzleteti. Ko se je naučil leteti in prileti v gnezdo nazaj, staršev ni več v njem. Naravni gon poskrbi, da si kos mora sam poiskati hrano. In cikel se nadaljuje. Kot s tema drevesoma. Pozimi so prekrižane veje, kot da bi bile kakor prekrižane hokejske palice za boljšo tekmo. Poleti pa se cvetovi dopolnjujejo in jesenska simfonija je dosežena z dvojnim šelestenjem listja in trojno barvno lestvico obeh krošenj, ki hkrati pomirjata in vznemirjata čute.

HARALD SOHLBERG: »POLETNA NOČ«

Nebo je zvečer razsvetljeno, kot da bi bila velika sveča nekje v ozadju večno prižgana, z večnim plamenom, ki oblizne zahod; ki se poslavlja, pa vendar je pikica na vzhodu zvečer. In večni luči sledijo cvetovi. Ne  zaprejo se. Ostajajo odprti tudi, ko se znoči. Kot da pijejo noč, ko so še malo prej (po)užili svetlobo. Vse je kakor namizni prt s svetlimi in temnimi kvadrati. Po svetlem je na vrsti temni kvadrat, kamor postavimo vazo s cvetjem. In cvetje se nadiha temine. – Napoči tudi čas za tišino ob takem trenutku večerjenja, ko se najdaljši dan preveša v najkrajšo noč. Čas je v tisti blago pojemajoči svetlobi, ki pa je še vendar krepka, da odidemo vase, da se sprehodimo po sebi. In zvezde v naših očeh se soočijo s tistimi na nebu ob najkrajši noči. Zamenjajo se.

BERNHARD HEISIG: »PORTRET VACLAVA NEUMANNA«

Slika prikazuje dirigenta (maestra) tik preden se začne koncert in tik preden krene celotni orkester, delček tišine pred organiziranim hrupom. Prikazuje ga v trenutku tišine, preden se glasovno, glasbeno, muzikalno razplamti orkester v finale. V trenutku tišine ovrednotiti lastne čute, dati priliko, da se oceni prostor; velikost prostora, v okviru katerega se lahko razplamtijo čuti, ko je finale koncerta. Prikazani trenutek je zatišje, neorganiziran mir (red) pred organiziranim neredom (kaosom), to izdajajo, o tem govorijo zaprte oči, skoraj sklenjene roke oklepajoč se dirigentske palice, kakor pred molitvijo; drža telesa je napeta s privzdignjenimi rokami, kot da bi hotel slišati samo triangel, – prispodobo za miško, ki je ravnokar smuknila v luknjo. In gube, draperije na njegovem suknjiču, prav tako izdajajo to držo. Uho, – kakor da je prislonjeno na dirigentsko palico, ki je v zraku; kakor da je v njej kot v kakšni Aladinovi svetilki shranjena celotna simfonija. Samo podrgneš, samo zamahneš s palico in glej – strelovod. Simfonija je (že) – tu!

EDOUARD MANET: »RIBIČ«

Ribič zvečer poteguje mreže v čoln in že po teži na oko lahko ugotovi, kakšen je bil ulov. Lovil je ponoči in takrat so temine morja podobne teminam noči. Ribji trebuhi se v globini belo svetlikajo, kot se med oblaki na nebu zasvetlikajo trebuhi zvezd. Ali ima ribič zadosti usposobljene mreže, da bi vanje lovil in ujemal svetlikajoče se zvezde? Izkupiček bi bil vsekakor večji. Toda to noč slabo kaže z zvezdami, ker je noč oblačna. Na pomoč mora priklicati sirene, ki bi odpihnile oblake, da bi si utrl pot do zlatokopa zvezd. Toda ulov rib je nasprotno – dober. Znano je, da se v bolj oblačnih nočeh ribe bolj držijo skupaj v jatah, ker se tokovi v morju premešajo, predrugačijo. Zato ribič ostaja pri ulovu rib. Toda, kar bo noči ostalo in še v delčku dneva, bo kanec sanj posvetil mislim, kako (iz)preplesti dobre in primerne mreže, da jih ostri kraki zvezd ne bi prerezali. Torej vendar z mislimi ostaja pri namišljenih sanjah: kako uloviti zvezde namesto rib?! Ker skozi vrzeli v mrežah se bi zvezde najbrž zapeljivo zlatorumeno zasvetlikale in dajale še dodaten draž lovljenju po morju ponoči.