MED ENTUZIAZMOM IN NEENAKIMI POGOJI: ANALIZA O POGOJIH DELA V SLOVENSKEM LJUBITELJSKEM GLEDALIŠČU

20.januar 2026
Piše: mag. Kaja Novosel
Ena od prioritet v Akcijskem načrtu  do leta 2027 za izvajanje resolucije o nacionalnem programu za kulturo je tudi  začetek oz. vsaj pospešitev sistematičnih analiz in raziskav na področju ljubiteljske kulture, saj je to v dobršni meri “bela” ploskev, kar otežuje izvajanje ukrepov za njen razvoj. V ZKD Slovenije smo zato v letu 2025 izvedli pilotno analizo pogojev dela v različnih gledaliških skupinah oz. društvih; kar naj bi bil uvod v temeljno raziskavo o ljubiteljskem gledališču pri nas nasploh (to obljublja JSKD).  Analizo sta podpisala Kaja Novosel, ki je obdelala odprta vprašanja šestih tematskih sklopov (od nastajanja programov do njihovega financiranja), Jože Osterman pa je nekoliko podrobneje obdelal zgodovino analiz in raziskav, pomembnih za ljubiteljsko gledališče v zadnjem desetletju. V spodnjem članku Kaja Novosel na kratko povzema ugotovitve analize.

V recenziji raziskave Jan Pirnat opozarja na nekatera bistvena vprašanja, ki se jih bo morala lotiti temeljna raziskava, podpredsednik Slovenske prosvetne zveze pa je dodal pregled ljubiteljske gledališke scene (predvsem tiste, ki jo izvaja SPZ)  na avstrijskem Koroškem. Na ta način je nastala razmeroma široka paleta pogledov, ki skuša povzeti glavne elemente sedanjega stanja tega pomembnega področja. Objavljena je na spletni strani ZKD Slovenije, zavihek Dokumenti/Raziskave in analize:

Slovensko.ljubiteljsko. gledališče.pogledi.2025

***

Prizor iz predstave Ograje, zmagovalke Čufarjevih dni 2025

Ljubiteljsko gledališče v Sloveniji zaznamujejo živahnost, agilnost in predanost pa tudi številčnost, saj v našem prostoru najdemo številne gledališke skupine, družine in društva, ki aktivno soustvarjajo ljubiteljsko krajino. Predstave in stvaritve ljubiteljskega gledališča lahko najbolj sistematično opazujemo na regijskih in državnih srečanjih: Linhartovo srečanje, Čufarjevi dnevi, Vizije, Novačanovi dnevi in Festival komedije Pekre. Poglavitna strukturna lastnost teh srečanj je tekmovalni značaj, ki vodi v boljšo prepoznavnost, močnejši renome, navsezadnje pa vsaj delno tudi boljša izhodišča za prijavo na različne razpise. V ljubiteljskem prostoru so bile v neformalnih razgovorih že nekajkrat izpostavljene (vse večje) razlike v pogojih dela med posameznimi društvi. Razkorak je opazen tako pri kakovosti produkcije, umetniški vrednosti, sporočilnosti, posledično pa tudi pri dosežkih posameznega društva. Pri Zvezi kulturnih društev smo zato pripravili analizo z naslovom Ljubiteljsko gledališče v Sloveniji: Analiza delovnih pogojev, način oblikovanja programov in usmeritve ustvarjalcev za prihodnost, v kateri smo želeli konkretizirati razlike med posameznimi društvi in predvsem omogočiti empirični vpogled v trenutno stanje ljubiteljske gledališke krajine: kako torej ustvarjalke in ustvarjalci sami doživljajo svoj položaj. V pripravljenem anketnem vprašalniku smo štirinajst k sodelovanju povabljenih gledaliških društev spraševali o več tematskih sklopih: organizacija, delovanje in program, financiranje, prostori in oprema, uspehi, priznanja in nagrade ter navsezadnje prihodnost in vizija. Zaradi omejenih finančnih sredstev je raziskava potekala brez terenskih intervjujev, kar predstavlja metodološko omejitev, tudi vzorec društev je bil manjši, kot bi si ga želeli, vendar je hkrati dovolj reprezentativen, da lahko ponudi konkreten in realen odraz stanja.

Izhodišče premisleka analize je bilo, da finančno stanje in s tem pogoji dela močno vplivajo na vse tematske sklope, o katerih smo spraševali društva. To se je bolj ali manj tudi izkazalo, pri čemer je potrebno opozoriti, da se društva tako močno razlikujejo po svoji umeščenosti v okolju, finančnem stanju, infrastrukturi in nenazadnje organizaciji dela, da bi bilo pravzaprav do njih potrebno pristopati individualno in podatke vrednotiti znotraj ne le izhodišča, pač pa tudi programskih in umetniških usmeritev.

Prav o tem so se ljubiteljska gledališka društva opredeljevala na samem začetku ankete: programska politika namreč najprej odstre omejitve na posameznih področjih, začenši z izbiro besedil in plačilom zanje, hkrati pa širino pri izboru uprizoritvenega materiala. Pomenljivi podatek je tudi število premier in število ponovitev, ki jih posamezno društvo izvede, hkrati pa zelo raznolike številke odsevajo heterogenost delovanja društev – to je delno odvisno od umetniške zasnove delovanja, delno pa že od neenakih možnosti glede prostora, časa in produkcijskih kapacitet, ki smo jih želeli konkretizirati.

Najpomembnejši kazalnik stanja je bila zagotovo finančna slika, o kateri smo spraševali v naslednji točki ankete. Razlike v letnih prihodkih društev so enormne: eden od najvišjih letnih prihodkov je dejansko stokratnik enega najnižjih letnih prihodkov. Seveda se vsako društvo znajde znotraj svojih zmožnosti, s podporo lokalnih skupnosti, projektnih razpisov, večinoma pa predvsem z aktivnim članstvom, ki – kar je imanentno ljubiteljski dejavnosti – deluje na prostovoljni bazi.

Predstava Art, Loškega odra Škofja Loka: izjemni moški trio Čujovič, Vehar, Trampuž

Tudi vprašanje honoriranja je potrdilo tezo, da boljše finančno izhodišče omogoča bolj usmerjeno delovanje v smislu možnosti izobraževanja in mentoriranja, sodelovanja s profesionalnimi ustvarjalkami in ustvarjalci, navsezadnje tudi nakupa besedila in plačila avtorskih pravic ter plačila tehnične opreme. Ljubiteljska društva le izjemoma navajajo redno zaposlene tehnike ali administrativno osebje – prav odsotnost slednjega kaže, da velika večina logistike, organizacije in produkcije temelji na osebni predanosti in aktivaciji članstva. Kar nekaj društev je v segmentu prostori in oprema navajalo izzive z opremo: nekaj anketiranih društev za vaje uporablja neustrezne prostore, nekatera pa celo nimajo lastnih prostorov za delovanje. V teh dveh segmentih tako ankete najbolj konkretno razkrivajo začaran krog: brez finančnih sredstev ni dostopa do ustreznih pogojev, dodatnega znanja in profesionalne podpore, brez teh dejavnikov pa je težko dvigniti kakovost (kar smo predpostavili, da je cilj vsakega aktivnega ljubiteljskega društva, pa morda niti ni nujno tako) in pritegniti dodatno podporo.

Posledice neenakih možnosti in kontinuiranih odklonov med udejstvovanjem posameznih ljubiteljskih gledaliških skupin se kot že omenjeno najbolj jasno odražajo v festivalni krajini. Pri tem je seveda popolnoma legitimno tudi delovanje onkraj festivalskih parametrov, vendar so vsaj anketirane skupine vse udejstvujejo na prej omenjenih festivalih ljubiteljskih gledališč (udejstvovanje je bilo nenazadnje eden glavnih kriterijev za vabilo k sodelovanju v anketi). Iz odgovorov pridobljeni seznam osvojenih festivalskih nagrad oziroma uvrstitev na festivale jasno priča o produkcijski neenakosti in razkoraku med društvi, ki ostajajo na regijski ravni in skorajda pol-profesionalnimi društvi, ki prehajajo nacionalni in celo mednarodni prag. Dosežki na festivalih vsaj delno predstavljajo faktor pri razpisnih pogojih, zato se zdi na tej točki začarani krog sklenjen, še posebej, če upoštevamo še faktor časovne premice: neenakomerna slika uspehov znotraj sistema nagrajevanja je v ljubiteljski krajini namreč prisotna že vrsto let. Predpostavili smo torej, da je udeležba na festivalih pogojena predvsem s finančno stabilnostjo, logistično podporo ali pa z veliko entuziazma in strokovnim vodstvom z jasno umetniško vizijo – ob teh kriterijih pa se selekcija hitro naredi že sama po sebi.

Igralska skupina Dramšpil iz Ribnice

Četudi tovrstna razmerja moči odražajo vedno večje odklone med finančno skromnejšimi (običajno manjšimi) in stabilnejšimi (običajno večjimi) društvi, pa je vsem skupna želja po napredku, dokvalifikaciji ter širitvi znanj in repertoarja. Največje sporočilo – in tudi vrednost – analize se je tako razgrnilo v sklepnem delu, ko smo društva spraševali o viziji prihodnosti, kjer je bila želja po stabilnih pogojih za delo pravzaprav enotna in enoglasna. Odprl se je razmislek o razvoju, ki bi presegal trenutne razlike in se usmeril predvsem v trajnostno, vključujočo kulturno politiko, ki bi brez izčrpavanja nosilk in nosilcev ljubiteljske gledališke dejavnosti (po)skrbela za dolgoročno financiranje, primerne prostore, tehnično in strokovno podporo ter možnost kontinuiranega mentorstva in izobraževanja. Anketirane – in verjamemo, da pravzaprav vse – ljubiteljske gledališke skupine si želijo aktivno delovati v kakovostnih in varnih pogojih za umetniško delo, pri tem pa ohranjati identiteto ter v tem duhu vzgajati tudi prihodnje generacije umetnic in umetnikov. Kot smo zaključili v analizi, pa bi to omogočil v širšo kulturno strategijo vpet pošten in občutljiv model za to področje, ki se mnogokrat razume kot sicer entuziastični, a precej obrobni pojav. Ljubiteljsko gledališče si zaradi svojega entuziazma, razpredenosti in ohranjanja skupnostne dejavnosti zagotovo zasluži analitično, premišljeno in odgovorno podporo.