Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
17. december 2025
Piše: Žiga Čamernik
Pogled na film, ki je bil ustvarjen na sijajni literarni predlogi, ki pa vendarle ni brez napak! In še o presenetljivem dogajanju med publiko…
***
vse fotografije: Kinodvor
Bilo je sicer pričakovati, da bodo po rekordni prodaji avtobiografskega romana Bronje Žakelj, ki je izšel že v devetih ponatisih, gledalci kar drli v kinodvorane, da si ogledajo še istoimenski film. To se je tudi zgodilo. Nihče pa ni pričakoval, da bodo tam »cepali kot muhe« oziroma množično omedlevali in padali v nezavest, kar se bojda zgodi na praktično vsaki projekciji tega filma.
Tudi sam sem bil med ogledom priča kar dvema takšnima primeroma, izkušnja pa je bolj spominjala na »noč živih mrtvecev« kot na karkoli drugega. Najprej so z balkona ven odpeljali neko mlajše dekle, sam pa sem bil v vidni zadregi naj kako pomagam ali pač ne. Že čez nekaj časa se je izkušnja ponovila tudi spodaj v parterju, ko je drugo dekle omahnilo tik preden ji je uspelo zapustiti dvorano. Okoli nje se je nemudoma zbralo nekaj drugih gledalk in biljeterki, ki sta ji prinesli vodo in odejico. Skratka, vse skupaj je delovalo že zelo uigrano. V pogovoru z njima po koncu filma sem izvedel še, da praktično ni projekcije, ko se to ne bi zgodilo. Največ jih je menda omedlelo kar 10 naenkrat, v enem primeru pa so morale biljeterke, ki bi jim v podobnih primerih očitno prišel prav vsaj osnovni tečaj prve pomoči, klicati celo rešilca, ker je oseba kazala znake epileptičnega napada. Od kod takšne reakcije, porečete. Vse skupaj je povezano zgolj z enim kočljivim prizorom v filmu, ko glavni junakinji Bronji Žakelj, ki jo sicer udarniško in brez pravih zavor upodobi brezkompromisna Lea Cok, jemljejo kostni mozeg, kar je prikazano pretirano nazorno, v filmskem smislu pa tudi docela nepotrebno. Občutek je celo, da je omenjeni prizor v filmu zgolj z enim in edinim namenom; in sicer, da šokira, kar mu jasno tudi uspe. Glede na širšo perspektivo celotne zgodbe, kjer je Bronja s svojim pogumom in nalezljivim optimizmom postavljena pred življenjsko preizkušnjo diagnoze raka, je omenjena scena v prvi vrsti nekaj, kar deluje kot bi bilo vzeto iz žanra grozljivke. V prizoru se namreč poti in vpije, kot da bi jo rezali pri živem telesu, igla pa iz njenega stegna za nameček nikakor noče ven. Gre za situacijo, ko je tudi digniteta same igralke na preizkušnji, saj režiserji zaradi določenega efekta lahko igralce silijo v igranje nekaterih situacij, ki morda zadostijo le njihovi (sadistični) želji, imajo pa bore malo opraviti z dejansko pripovedjo. Za nameček se o tem prizoru govori in razpravlja mnogo več kot o sami zgodbi, kar je iz človeškega vidika velika škoda, iz vidika umetnosti pa prava katastrofa. Tudi sicer je filmska pripoved močno neuravnotežena in zelo obtežena s številnimi smrtmi brez pravega kontrapunkta, kjer bi kot gledalci lahko vsaj za silo predahnili. V vlogi Bronjinega očeta se sicer pojavi igralski zabavljač Jurij Zrnec, kar pa samo po sebi še ni dovolj, saj v komičnih vložkih deluje predvsem navzven, kot bi v slogu skeča želel svoje občinstvo le zabavati, vendar hkrati brez vsakega pristnega notranjega impulza. Režiserska taktirka Marka Naberšnika je sicer dovolj vešča, da se film kljub skoraj dvema urama in pol niti ne vleče preveč, saj skupaj s kamero zadovoljivo obvlada estetske učinke, občutek prenasičenosti pa ostane še dolgo potem, ko se film konča.
Gledalec je zato ob koncu filma po eni strani zmeden, saj je igra celotnega igralskega ansambla čisto solidna in redko zapade v patetiko, kar pomeni, da je v tem kontekstu težko kritičen, po drugi strani pa je lahko vesel, da je sam izkušnjo preživel, ne da bi padel v nezavest. V takšnih okoliščinah je sam film sila nehvaležno ocenjevati, saj je naš fokus tako zmanipuliran, da smo zaradi danih okoliščin pri zgodbi le deloma, po drugi strani pa -paradoksalno – močno preveč, saj nas skrbi tako za Bronjo, kot tudi za svoje lastno preživetje (in tudi za tistih nekaj vsakokratnih nesrečnic v dvorani). Nobenega dvoma sicer ni, da gledalec pri tem filmu ne bi aktivno sodeloval, vendar iz kakšnih razlogov? Veliko vprašanje pri vsem skupaj je tudi, zakaj kot gledalci ne doživimo nikakršne katarze, saj Bronji vendarle uspe preživeti?
Belo se pere na devetdeset bo v kinodvoranah zelo dobro obiskan film, o tem ni nobenega dvoma, vendar nas obenem lahko silno bega dejstvo, da o njegovi dejanski vsebini sploh ne moremo odkritosrčno spregovoriti, saj je opisana šok terapija žal v prvem planu.
