Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtor: Žiga Čamernik
Festival slovenskega filma (FSF) v Portorožu niti ne skriva več, da gre v njegovem primeru za kaos brez primere oziroma pravi teater absurda. Prva in najbolj pomembna zapoved tega festivala je, da morajo biti tam prikazani vsi filmi, ki jih je so-financiral Slovenski filmski center (SFC); in sicer ne glede na njihovo (ne)kakovost, kakopak. Zaradi navedenega dejstva praktično vsi ostali filmski avtorji, ki v potu lastnega obraza (in predvsem finančnega vložka) nekako uspejo sproducirati film (včasih celo celovečerni) brez kakršnekoli državne pomoči, kar je izjemen dosežek že sam po sebi, praviloma ostanejo pred vrati festivala. Razen v primeru letošnjega zmagovalnega filma, ki je – predvsem zaradi okoliščin, v katerih je zmagal – že sam po sebi zgodba zase. Ne pozabimo, da so gledalci v okviru FSF po drugi strani dobesedno prisiljeni gledati vse uradno podprte filmske izdelke, medtem ko je kinodvorana vsaj v dnevnih projekcijah polna mukotrpnega vzdihovanja in cmokanja, sem in tja pa se sliši celo smrčanje. V vsakem drugem filmu se pojavi kakšen netalentiran sorodnik »uspešnih filmskih ustvarjalcev«, vendar na klientelizem seveda ne smemo niti pomisliti, kaj šele o njem spregovoriti. Na ta način bi v trenutku postali »rušilec slovenskega filma,« če že ne kaj hujšega. Oprostite, dame in gospodje, katerega slovenskega filma pa?
Mar tistega, ki premišljeno v svoj izbor sprejema filme po diktatu institucij, pri podelitvi nagrad pa temu istemu filmu pljune v obraz, s tem ko nagrado za najboljši film podeli edinemu celovečernemu eksperimentalnemu dokumentarnemu filmu Ne misli, da bo kdaj mimo, ki ga je ustvari glasbenik Tomaž Grom, za katerega za nameček ni prejel nobenih državnih sredstev? Ob vsem spoštovanju do zmagovalnega filma, ki je v svoji osnovi izrazito subjektivno vizualno zvočno popotovanje, s čimer predstavlja veliko bolj zvočno-glasbeno kot pa filmsko izkušnjo, se upravičeno lahko vprašamo kaj je tukaj sploh koncept? Oprostite, ampak v želodcu o(b)staja nek nedefiniran občutek, kot da bi žirija s podelitvijo omenjene nagrade (nezavedno?) skušala uprizoriti pogreb slovenskega filma kot takšnega. Nakar si vest opere tako, da poleg omenjene, prvič v svoji zgodovini posebej podeli nagrado še za najboljši celovečerni igrani film. Nadalje skrbno uravnoteži svoj izbor nagrad med večino prikazanih filmov, vendar glej ga zlomka, med njimi ni moč najti igranega filma, ki je bil po vseh ključnih kriterijih daleč najboljši na festivalu, v mnogočem pa velja celo za prelomnega. Za tolažbo omenjeni film dobi še eno novo nagrado; in sicer tisto s strani publike za najboljši igrani celovečerec, o kateri pomenu bi sicer ravno tako lahko razglabljali, saj jo v glavnem prinašajo »navijači«, torej tisti, ki bodo apriorno dali filmu najvišjo možno oceno. Še sreča, da v primeru Poslednjega heroja (kako ironičen naslov!) režiserja Žige Virce, niti približno ni bilo tako, saj tako toplo in srčno sprejetega filma na FSF slej ko prej še ni bilo moč doživeti, za nameček s strani nevtralne publike. Vendar o tem fenomenu s strani stroke ni bilo moč slišati prav ničesar, kot da ga sploh ne bi bilo. Milo rečeno, čudno. Sicer smo res že navajeni, da se pri nas nagrajuje filme, ki so »organsko mrtvi«, kjer koncept prevladuje nad izvedbo in ki so v večini primerov zgolj sami sebi namen. Slednje pa očitno velja tudi za sam festival, saj organizatorji vsako leto na vse pretege vpijejo kako se želijo približati publiki, hkrati pa se obnašajo tako, kot da bi dejansko želeli, da ga obišče čim manj ljudi.
Zelo žalostno, vendar na koncu izpade, da večina filmskih avtorjev ustvarja filme zgolj zase, poleg tega pa so še izjemno ponosni v svoji samopašnosti, ko dobijo nekaj nepomembnih nagrad na mednarodnih festivalih, ki jih organizirajo njihovi prijatelji. Sliši se neverjetno, vendar se s kirurško natančnostjo lahko ugotovi kdo v danem trenutku potrebuje kakšno nagrado, nakar se slednje seveda tudi zgodi. Avtorji tudi radi podarjajo kako na vse kriplje delajo z igralci že veliko pred snemanjem, na kar so le-ti posledično celo »preveč pripravljeni«, kar pomeni, da se tisto, kar se je najverjetneje začelo kot spontana in organska improvizacija, fiksira do te mere, da čez čas delujejo umetno in izumetničeno. Da je mera absurda polna, za tovrstne izvedbe po navadi menimo, da so odigrane nič manj kot vrhunsko. Vse, kar je po drugi strani živo, spontano in organsko, pa domnevno stroko odvrača in jo obdaja z nelagodjem. Kot da ne bi imeli radi življenja z vsemi njegovimi zakonitostmi. Nihilistično razmišljanje in diletantizem sta očitno zažrta v vse pore filmskega ustvarjanja, saj je dovolj že »genialna ideja«, za izvedbo pa očitno nikomur ni prav dosti mar. Z drugimi besedami je sam film končan že, ko so zanj odobrena finančna sredstva. Upravičiti jih pomeni zgolj še formalnost, zato lahko sklenemo s famozno parolo: »Film je mrtev, živel film!«
Dejstvo je, da se FSF že vse predolgo sesuva sam vase, vendar slednje očitno ne moti prav nikogar, saj je pomembno le, da ima na svoji strani politiko, ki ga podpira. Nekonsistentnost, neiskrenost in shizofrenija bodo zato še dolgo njegove stalne spremljevalke, razen če vanj ne trešči komet. Po drugi strani pa bi bilo za vse vpletene daleč najbolje, da bi ukinili vse nagrade z namenom resnicoljubnega srečanja med stroko in avtorji, ki bi se v novih razmerah končno začeli neobremenjeno družiti in pogovarjati kot ljudje, kar bi lahko vsaj malček prispevalo k temu, da bi film končno vrnili tja, kjer mu je dejansko tudi mesto: med laično publiko lačno vsakdanjih zgodb, ki jih ne bodo imele za norca.
