Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Franci Pivec
Konec maja 2019 nas je pri sedemindevetdesetih letih zapustil nestor slovenske društvene kulture. K izrečenim poslovilnim besedam želim dodati kratko spominjanje v spodbudo tistemu, ki bo o Janezu Karlinu napisal zasluženo izčrpno študijo. Te vrstice pišem tudi za mnoge, ki so zrasli s kulturnimi društvi in nam je Janez predstavljal poosebljenje društvene kulture. V moji generaciji smo kulturno društvo mnogi spoznali in dojemali kot »Svobodo« in kot svobodo.
Izhajava iz bližnjih krajev, on iz Rogaške, jaz iz Olimja, oba pa iz Obsotelja, če ta geografska oznaka sploh kaj pomeni. V Ratanski vasi in Rogaški je troje gnezd Karlinov in tudi Alma Karlin izvira od tam, vendar si niso v sorodu. Za celo generacijo sva narazen in moja mati je bila rojena istega leta kot on. Ampak, čas je na tistem koncu tekel počasneje, zato sva se lahko spominjala še zmeraj istih stvari, kot da sva skupaj odraščala. V letih po vojni je učil na Virštanju, sosednjem hribu od Rudnice, kjer sem takrat kot otrok pasel krave. Vendar Janez ni bil »s kmetov« kot jaz, bil je »meščanski«, saj so bili doma obrtniki in to v mondenem kraju, kamor so hodili na počitnice cesarji, škofi in druga velika gosposka. Od učiteljevanja na podeželskih šolah ga je vleklo v mesto in čudno, da ni pristal v Celju, kjer se je v mladosti šolal in kjer bi se lahko srečala, ko se je moja družina »deagrarizirala« in se preselila v mesto. Priložnost je dobil v Mariboru, kamor se je priselil sredi prejšnjega stoletja. Videti je čudno, toda lahko zapišem, da se je takrat začela najina skupna pot. V Zagradu pri Celju smo se namreč naselili v hiši, v kateri je delovala »Svoboda«, kjer sem bil kuhan in pečen, Janez pa je takrat prevzel mladinske sekcije v sindikalni »Svobodi« mariborskih tekstilcev, ki je nosila ime Slave Klavore. Skupaj sva se spominjala celjske gledališke šole, ki sta jo vodila Branko Gombač in Juro Kislinger, kamor je on prihajal v imenu »Zveze Svobod«, jaz pa sem bil nadebudni slušatelj. Kot član bolj uveljavljenega celjskega Delavskega odra sem kasneje z zavidanjem sledil odličnemu Karlinovemu gledališču Slava Klavora. Ko sem v začetku sedemdesetih prišel v Maribor in se vključil v KUD Slava Klavora, je on po dvanajstih letih ravno odložil predsedniško funkcijo, a je nadaljeval z vodenjem mariborske ZKO. Odtlej sva se vse pogosteje srečevala, leta 1997, ko se je odpravljal na zelo resno operacijo, pa me je prepričal h kandidaturi za »njegovo« funkcijo. Dogovor je bil: do njegove ozdravitve. Ta dogovor je kasneje snedel, vendar pa je ostal ves čas zraven in se mu je zelo dobro prilegal naziv »častnega predsednika«, ki formalno sicer ni obstajal, bil pa je prvi častni član mariborske ZKD in do konca predsednik njenega Mentorskega sveta.
Janeza je bilo težko zaplesti v intimnejši pogovor in ni se rad razkrival. Ljudje njegove generacije so šli skozi zapletene čase, v katerih te je prenaglo izrečena beseda lahko pokopala, zato je pazil nanje. Kar razočaran sem bil, ko sem pri kakšnem njegovem nastopu pričakoval »izpoved«, pa se je ustavil pri preizkušenih frazah. Še bolj previden je bil pri svojih pisanjih. Zato je deloval kar malce konzervativno, kar pa je bil zmoten vtis in kdor mu je res sledil, ni mogel spregledati, da so ga pritegovali novi pristopi tako v gledališču kot v likovni umetnosti in glasbi, kar je zainteresirano spremljal do zadnjega. Navduševal se je nad gledališkimi eksperimenti dijakov prve in druge mariborske gimnazije, nad novitetami Carmine Slovenice in nad sodobno plesno umetnostjo Plesne izbe. V mariborski politiki se sicer ni izpostavljal, je pa rad videl, če so ga za svojega šteli reformatorji in ne dogmatiki. V kulturniški sferi je s svojimi zmernimi stališči uspeval nevtralizirati vselej prisotne in glasne mariborske ideologe, čeprav se z njimi ni spuščal v jalove spopade, ker je vedel, da imajo njihove afere kratek rok trajanja in je bolje malce potrpeti. Imel je jasne prioritete in na prvem mestu je bila prosveta, tisto žlahtno poslanstvo, ki ga je najbolj nedvoumno nakazal Franjo Žgeč v svoji knjigi, disertaciji »Vzgoja najširših plasti našega naroda«, kjer je napisal še danes bogokletno misel: »Ni res, da bi bil pouk glavna ali celo edina naloga šole.« Sledeč temu je Karlin ob šoli vselej videl tudi kulturno društvo in tudi obrnjeno, v mariborsko »Zvezo Svobod« in njene naslednice je prvi v Sloveniji zajel praktično celotno kulturno dejavnost na šolah. In na drugem koncu življenjske dobe je v upokojenskih združenjih spodbudil kulturniške sekcije in jih prav tako vključil v krovno društveno zvezo.
Kulturna društva in oblast
Povojna oblast je imela hude dileme glede kulturnih društev, ki so bila med Slovenci že dolgo zasidrana in so bila poleg gasilskih, planinskih, olepševalnih in športnih društev nepogrešljivi del narodove identitete: pevski zbori, pihalne godbe, ljudski odri, folklorne skupine, ipd. Kulturni domovi so zaznamovali slovensko krajino in tudi, ko so Slovenci odšli v izseljenstvo, so si jih tam nemudoma zgradili. Okupacijske oblasti v času 2. svetovne vojne so društva že prvi dan ukinile in prepovedale, toda z osvoboditvijo so vsi pričakovali njihovo takojšnjo obnovo, ki se je začela kar sama od sebe kot nezaustavljiv plaz: knjižnice, ljudske univerze, amaterska gledališča, pevski zbori, pihalne godbe, literarna glasila, glasbene šole, plesne šole, razstavišča, koncertne poslovalnice, kino, ipd. Vse je ponovno vzbrstelo! Komunisti se niso mogli odločiti, ali naj to podpirajo ali zatirajo? Spočetka so dopustili le posamezne skupine in njihove nastope, nad katerimi so neposredno bdeli oblastni ljudski odbori, malce bolj iz ozadja pa partijski agitprop, ki je narekoval vsebinske smernice. Obnova predvojnega kulturnega pluralizma, ki je segal od cerkvenih procesij do Podbevškove avantgarde, je bila izključena. Tisti v oblastni strukturi, ki so izhajali iz delovanja kulturnih društev, med njimi Prežih in Bevk, so se temu uprli, toda šele 1947. so dosegli ustanovitev Ljudske prosvete Slovenije, ki se je iz neposredne podrejenosti Ministrstvu za prosveto formalno izvila šele na drugem kongresu 1950. Šele potem so se lahko registrirala kulturna društva kot pravne osebe (ljudsko-prosvetna, delavska, sindikalna, umetniška, izobraževalna, mladinska, pionirska, obrtniška, ipd.). Leta 1952 so na kongresu v Trbovljah legalizirali »Zvezo Svobod« kot edino od predvojnih društvenih povezav. Pa ni bilo preprosto, saj »Svobode« izvirajo iz socialne demokracije in so bile za partijo ideološko problematične, zato so kar hitro (1955) stopili pol koraka nazaj in jih podredili Glavnemu odboru Svetov »Svobod« in prosvetnih društev Slovenije, leta 1964 pa so »Svobode« sploh izginile iz naziva, ki se je po novem glasil Zveza kulturno-prosvetnih organizacij. Ta se je leta 1977 na skupščini v Novi Gorici preoblikovala v Zvezo kulturnih organizacij, tej pa je bilo, po dvajsetih letih uspešnega in vse bolj neodvisnega delovanja, iz neznanih razlogov v novi državi 1997 ukazano, da se mora preimenovati v Zvezo kulturnih društev. Javna sredstva in glavnino programa ZKO si je vzela oblast in društveno dejavnost preko Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti po pol stoletja spet podredila Ministrstvu za kulturo. In tudi na lokalni ravni je inštrukcija Računskega sodišča občine podučila, da morajo za partnerja pri ljubiteljski kulturi vzeti sklad in ne lokalne zveze društev. Zaradi zgledovanja po EU pa se je začelo na veliko govoriti o pomembni vlogi nevladnih organizacij … Razumi, kdor moreš? Mnoge lokalne zveze kulturnih društev so izgubile tla pod nogami in poniknile. Na robu se je znašla tudi vseslovenska krovna organizacija, zato smo leta 2001 domala skrivoma v izolskem dijaškem domu pripravili izredno konferenco in se odkrito soočili z realnostjo: smo sposobni ohraniti reprezentativno organizacijo kulturnih društev? V Italiji in Avstriji so pripravljali stoletnice svojih krovnih organizacij slovenskih kulturnih društev, nam v matici pa je grozilo, da bomo ostali brez nje. Preživeli smo, ampak v protislovnih razmerah komaj.
»Svobode« so se po trboveljski konferenci v petdesetih neverjetno razmahnile in čeprav so zaradi preočitne želje po avtonomiji hitro izgubile politični blagoslov, so kulturna društva v velikem deležu ostala pri tem imenu vse do danes. Na nek način so rahljale monolit oblasti in v povezavi s sindikati so se tudi finančno osamosvojile, saj so ljudje množično plačevali podporno članarino in »Svobodo« preprosto posvojili. S tako zavestjo mariborski poštarji še danes do zadnjega sedeža napolnijo dvorano, kjer koncertira »njihova« godba in tako je še marsikje v Sloveniji. Karlinova »Svoboda« z imenom Slave Klavora je npr. imela 11.000 podpornih članov v vseh mariborskih tekstilnih tovarnah in kakšnih 20 sekcij dejavnosti. Sam sem se včlanil v zagrajsko »Svobodo« leta 1957, ko sem izpolnil starostno mejo 14 let in se imam odtlej za »svobodaša«, kar je bil najin skupni imenovalec s Karlinom. Morda je na najino »svobodaštvo« dodatno vplivala povezanost s Celjem, kjer se je leta 1935, ko so se začele množiti fašistične in nacistične grožnje, zgodil veličasten protest slovenske kulture in so bili v povojnih letih spomini nanj med članstvom še zelo živi. Predsednik takratne slovenske »Zveze Svobod« Bogo Teply, ki sva ga s Karlinom še dolgo srečevala v Mariboru, je bil daljnoviden v svojem celjskem govoru: »Če pravi Nietzsche, da je današnji človek most od človeka k nadčloveku, moramo reči mi, da je šele most od živali k človeku!« Žal celo od človeka nazaj k živali, kot se je kmalu izkazalo. Teden dni po celjskem »zletu« je oblast prepovedala socialdemokratsko »Svobodo«.
Biti »svobodaš«
Biti »svobodaš« pomeni nekaj več kot zgolj članstvo v društvu s tem imenom. Ime sicer napeljuje na liberalnost – svobodomiselnost, kar je nedvomno bistvena vrednota, vendar nas zastranitve neoliberalne ideologije silijo k večji natančnosti. V kulturnem društvu zagotovo iščemo prostor za svobodo duha posameznika, za individualizem in to je razlaga, zakaj so se »Svobode« v idejno ozkem in prisilno kolektivističnem povojnem času tako hitro in množično prijele, da je oblast takoj zaskrbelo. S Karlinom sva pomnila prehod v šestdeseta, ko smo se v amaterskih gledališčih otresli grobe instrumentalizacije za dnevne potrebe politike in nas je pri repertoarju vodil ustvarjalni navdih in družbena kritičnost. Takrat so ukinili celotno »drugo ligo« poklicnih gledališč (Ptuj, Koper, Kranj, itd.), kar je dvignilo pomen amaterskih gledaliških družin v »Svobodah«. Mnoge so opustile »ljudskoodrsko« tradicijo in konkurirale s sodobnimi besedili in svežimi režijskimi pristopi. Čeprav so se politični detektorji vse bolj usmerjali na kulturniški tisk in vpliv televizije, je cenzorska skrbnost spremljala tudi neinstitucionalno gledališko dogajanje in ni se zgodila zgolj tista »topla greda« v Križankah, ampak jih je bilo kar nekaj, morda omejenih na lokalno okolje, pa zaradi tega nič manj neugodnih za osumljence. Da ne bo pomote: tudi ljudski odri z Miklovimi Zalami in Celjskimi grofi na odprtih prizoriščih in s tisočglavim gledalstvom so sooblikovali civilno klimo, kjer politika ni imela kaj početi.
»Svobodaši« so na strani ustvarjalne svobode, kritizirajo zlagano moraliziranje, nasprotujejo nacionalistični nestrpnosti in podpirajo večkulturnost, hočejo angažirano kulturo iznad gole zabave, skrbijo za kulturno življenje odrinjenih družbenih skupin, itd. Razširjenemu prepričanju navkljub, amaterska kultura torej ni nekritična ali družbeno nevtralna, pa tudi ne zgolj individualistična domena kot kakšno nabiranje kostanja ali kibicanje pri športu. V Zvezi kulturnih društev sva s Karlinom sicer dosledno zagovarjala »nadpolitičnost«, da se torej ne veže za nobeno strankarsko strukturo, ker ne glede na uveljavljeno večstrankarstvo tako navezovanje ne more prinesti ničesar drugega kot omejevanje ustvarjalne svobode. Dejstvo je, da to distanciranje ni poceni, ker ga v razmerah zagrizene »strankokracije« zamerijo vse stranke, saj nobena ne ve, kaj bi sploh s kulturo, če ni zaprežena v njihov voz. Desetletja so se »Svobode« izvijale iz takega objema in če bi se sedaj kar same vrgle vanj, bi to pomenilo, da se iz svoje lastne zgodovine niso ničesar naučile. Je pa ZKD nesporno zavezana cilju, ki je lahko tudi politika ali kar svetovni nazor in to je razvijanje in ohranjanje kulture kot skupnega dobrega. Skupno dobro so vrednote – duhovne ali opredmetene, ki nas povezujejo v skupnost, ker vsem veliko pomenijo in vsi skrbimo zanje. Če skupnega dobrega ni, tudi skupnosti ni, ampak ostane le prazna lupina lažne propagande, ki se izživlja s sovraštvom, zastraševanjem in šovinizmom. Skupno dobro je zaveza zaupanja, ki se gradi skozi generacije in je prisotna kot jamstvo preživetja in kot kultura spominjanja. Nad skupno dobro se danes spravlja gromozanska mašinerija »PR« (odnosi z javnostmi), ki z neomejenimi sredstvi in nesramnim inženiringom spodkopava in prikrojuje skupnostne vrednote interesom ozkega kroga privilegirancev. Za 1% proti 99%! Temu se mora kritično upreti vsakdo, ki ima lastno pamet – zna pisati in brati – sicer bo človeštvo zdrsnilo v prepad, kar se je nedavno pokazalo pri brezbrižnosti v ekonomiji in se danes kaže pri brezbrižnosti v ekologiji. Izbranci si iščejo drug planet, kar je seveda norost, ampak ta ista norost sedaj obvladuje Zemljo.
To je program današnje »Svobode«, širši in zahtevnejši kot kdajkoli prej. Z odhodom Janeza Karlina je en »svobodaš« manj in to se bo v prizadevanjih za boljšo družbo poznalo.
