Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
1. december 2025
Avtor: Janez Dreu
Naš sodelavec, pesnik Janez Dreu (alias Janis Janis) nam je poslal nekaj pesmi iz svojega pesniškega ciklusa, ki je nastal pod vtisom Ondina. Kdo (ali kaj) je Ondin? Po Wikipediji povzemamo: Odin ali Wodan je bil v nordijski mitologiji vrhovni bog. Tako je bil bog modrosti, vojne, pa tudi bog zmage, magije, poezije in lova. Njegova spremljevalca sta bila dva krokarja, Hugin ter Munin, v stari nordijščini to pomeni misel ter spomin. Iz njegovega imena Wodan naj bi izviralo angleško ime za sredo Wednesday.
Če nekoliko subjektivistično sledimo temu gospodarju objavljene poezije in beremo Janisove pesmi, lahko opazimo avtorjevo ponižno spoštovanje sveta predmetov, stvari ter vsega tistega, kar lahko oživi pesnikov pogled. V tej nemi in brezbrižni enakosti videnega je čudežna privlačnost, ki jo lahko verodostojno vzdrži le poezija.
***
|
samó pločevinasti bicikel
žvrgolenje izgubljeno s šelestom plima hrumi k obali visoki val
pridrsa samó pločevinasti bicikel s pedali in kolesi v zraku senca na sedežu krivenči in lovi balanso
tlakovci režijo kakor čevlji kadar podplatom popustijo šivi
v prvi regi kolo izvrže šprikle po prelomu senca odleti kot topóvska krogla nad senožetjo
par čevljev obvisi na klinu in se ziblje v jutránji sapi
perzejevo iskanje meduze
kaplje napolnjene z dežjem drvijo po zunánjem oknu
ni postanka pri kolesih niti pri vrtincih ob železniških pragovih
ob jutrih se kotáliš v belino ob savi kalni reki ob večerih nazaj k ognjišču pod hribovjem v zelenem z vouvélom v duplu.
med kupeji frlijo rdečkasti lasje karte štempljane novice podane lopar na postajah nad glavo
zamujaš z brlivko iščeš za odpustki izgubljeni so v duplinah
plašč zabrišeš k mizi posrebaš skodelo kave z mlekom
pred neurjem
odsev trga prepoln otrók v diru za zmaji brez zob in ognja za baloni v modri rumeni in rdeči se boči na zastekljenih oknih
listje v vrtincih prve kaplje so pregnale cepetave baloni in zmaji so na tleh
žarkovje rumenila je v sramežljivosti odložéno za nakodránimi oblaki
kava se je ohladila omamnost je pobral vrtinec parazoli bežijo v vse smeri
račun je ostal pri regi med pragom in granitno kocko
|
prepozno
zadnje oči k podstrehi in že vihráš k letalskemu pristanu
v daljavi se pojavi obzorje v rdečem kače odseva se vijejo po cestah
v škarjah časa je samo še ozka špranja
zadnji hip zagledaš stransko pot zaprašiš po makadamu poskakuješ iz lukenj v jame
vezalka se je odvezála skloniš se in narédiš pentljo
usahle vode
jate čiger švigajo čez strugo livade osušene v razpokah in poklinah
glave maka purpurne še dve luni za obzorjem izsušene pokimavajo rjavini na tratah ob brežini
ko bi se oblačnost v treh slojih kotálila nad belimi vrhovi kakor neveste pod razpelom
bi v farah farani oživeli bi gostilne pokale po šivih bi brivci drveli z britvijo po bradah
čigre čofotajo v tolmunih zobje se ne pasejo ob vodi
zmuzljiva zrna
že nekaj stokrat je povlekla ročko za espresso dlan in prsti so otekli težko čaka svojo uro
doma sta dve sitnobi vélika in mala
vrsti pred pultom ne vidi konca željni kave z vozički polnimi do vrha teptajo tuje čevlje
pot kaplja po čelu in po vratu smradi se vijejo mimo kafeterije
osušen zrak ščemi razdrážene poglede frčijo iz kota v kot in proti vratom okna ozaljšana z roso mežikajo v posmeh
pridno vleče ročko za espresso skozi prste curlja njen čas ne zna ga uloviti strmi predse kava odteka preko roba
v garderobi se je preoblekla in zalučala predpasnik v kot omare |
Pregled ocene
Povzetek : Šest pesmi Janeza Dreua
