MODROST SREČE- POT IZ STISKE?

7. oktober 2025
Piše: Žiga Čamernik

Fotografije: spletni portal Demiurg

Ko pomislimo na tibetanskega budističnega voditelja dalajlamo, večino od nas nas prevevajo optimistična in pozitivna občutja, pa čeprav že vsaj nekaj let ni pod drobnogledom svetovne javnosti. Nekako se zdi, da je kot relevantna globalna voditeljska figura izginil  kmalu po škandalu, ko je bil na javnem posnetku viden, da med dajanjem svojega blagoslova želi ekscesno poljubiti nekega dečka. Ta dogodek je sicer še vedno ovit v tančico skrivnosti, nam pa se med gledanjem novega filma, zasoljenega z njegovimi modrostmi, ravno tako ni problem pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. Takšno je pač današnje življenje.

Ne glede na slednjo pikro pripombo, je potrebno kljub vsemu priznati, da njegove besede še vedno delujejo blagodejno in lahko kot balzam pobožajo našo dušo, če seveda to  dovolimo. Budizem namreč vseskozi (ne)učinkovito promovira t. i. politiko nenasilja, ki se vsaj nekaterim – nekakšnim »budnim sanjačem« – dejansko kaže kot ena tistih redkih možnih poti za bolj svetlo prihodnost človeštva. Potrpežljivost, prakticiranje nevezanosti in umirjeno dihanje danes zvenijo kot vse prepotrebne mantre za protiutež neizprosnemu tempu sodobnega načina življenja. Čedalje bolj pa postaja jasno, da je slednje – vsaj na individualnem nivoju – ravno tako izbira kot vse drugo, kar si je možno privoščiti na trgu dobrin in storitev. Seveda ob tem ostaja docela odprto vprašanje zdravega ravnovesja med enim in drugim. Z drugimi besedami; koliko osebno lahko sploh kljubujemo sistemskemu toku razvoja dogodkov, ne da bi za to plačali konkretno ceno, npr. v izgubi zdravja ali česa podobnega? Morda je odgovor skrit prav v sami srčiki tematike, nekaj v smislu, da je ravno v najtežjih trenutkih potrebno imeti upanje, ki je sicer nujen konstitutivni element vsake vere, čeprav Dalajlama sam tega nikakor ne poudarja. To je zanimivo, če že ne kar pomenljivo. Ko dalajlama govori o Bogu, misli predvsem na neko univerzalno silo ali kar na celotno vesolje, v katerem človek deluje kot nebogljena mrvica, ki pa vendarle lahko nekaj stori. To sicer nekoliko diši že po new age-u in z njim povezanim zakonom privlačnosti, vendar ni razloga, da bi bilo to le slabšalno v odnosu do katerekoli vere, čeprav se imajo vsaj tiste večje (judaizem, krščanstvo in islam) nekako za superiorne nasproti ostalim, vsaj v večinski praksi.

Sedaj že 90-letni verski voditelj se takim  dilemam modro izogne, saj namesto tega raje poudarja, da je potrebno vse napore vložiti v iskanje in osmišljanje univerzalnih skupnih vrednot, kot so sočutje, ljubezen in zaupanje, ne pa denimo trmasto vztrajati na razlikah, ki nas ves čas razdvajajo. In v tem smislu je ta (budistična) metoda dovolj antropocentrična (usmerjena v človeka), da deluje revolucionarno, ne glede na čas, v katerem se izvaja. Pa čeprav gre, vsaj zaenkrat, v tem kontekstu le za peščico posameznikov, ki si znotraj modernega kaosa dovolijo poseči po drugačni ročni zavori, kar jim vsaj za trenutek razširi življenjsko perspektivo. Takrat nujno uzremo, da smo dejansko vsi povezani prav do skeleče bolečine,  kar si je nemara še najtežje priznati, saj naš ego naravnost ljubi občutek nadzora nad vsem in sledenje neizbežni iluziji, da mu je »vse jasno«.

Resnica je po drugi strani velikokrat tisto očitno in preprosto, ki se jo veliko bolj čuti kot izreka, vendar nam naše, pogosto zelo egoistične želje in interesi preprečujejo, da bi jo uzrli in si jo priznali. Pogosto resnica boli, vendar hkrati tudi trezni. Če želite svojo resnico za trenutek povezati z njegovo, namreč dalajlamovo,  in jih medsebojno primerjati, pogumnejši pa tudi preplesti, si morate  ogledati dokumentarni film Modrost sreče.