Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Lojze Adamlje
Človek se takoj po rojstvu stara. Neizbežno se starajo tudi vsi njegovi proizvodi. Z eno samo izjemo. Umetnine se ne starajo. Umirajo ljudje in njihove ustanove, ideologije in religije prekriva vse bolj debela plast prahu, stroji, ki so bili nekoč pravo utelešenje modernega in popolnega, so danes zgolj dokumenti svojega časa, s katerimi se ukvarja samo še zgodovinar. A vse, kar je preoblikovala človekova umetnostna volja, ustvarjalna domišljija, čut za lepo, pomembno in zaokroženo, ostaja in ne samo, da ostaja, ampak plodno in spodbudno živi naprej. Ljudstva so izumrla, a še vedno žive z nami njihovi arhitekturni, kiparski in slikarski spomeniki. Zato smo še vedno prepričani, da je zadnji smoter družbenega razvoja tista doba, ko bo v njej vsak posameznik imel dovolj časa in sredstev, da se bo posvečal ustvarjanju in kulturi. Upajmo le, da se bo nekoč uresničila.
Umetnosti je potreben svet, kot je svetu potrebna umetnost. Svet je tisto, po čemer se umetnost navdihuje; v naravi, največ v človeku, saj umetnost išče odgovore na vprašanja večnosti, minljivosti, smislu, metamorfozi, pravičnosti. Človek v umetnosti išče svoj lik za katerim teži. Deformacije tega lika in načini, da ga popravi, ostajajo človekova nikoli uresničena naloga. Deformacije sveta, v katerem živi, so prevelike, da bi lahko popravil sebe in svet. Umetnost, drugače rečeno, je estetski doživljaj. Človek nenehno poskuša, da ta svet obogati z novo vsebino in da ga olepša, a pri tem teži, da sebe izgradi in premaga svoje povprečje. Sigurno je, da je od vseh funkcij umetnosti najpomembnejša tista, ki povezuje človeka in svet, obenem pa oba bogati in ju osmišlja.
Tudi takrat, ko je stkana od fantazije, ko je vizionarska, ko je rezultat zavestne ali nagonske refleksije, je umetnost čvrsto vezana na življenje. Ta njen “post festum” ji daje karakter, prepričljivost in moč, ter tako povzroča njeno vplivanje na družbo. Tudi najbolj abstraktna umetnost se rojeva iz življenja in se poslužuje s sredstvi in simbolom realnosti; besedam, katerim smisel je spremenjen, linijam, poznanim zvokom, barvam in sencam.
Umetniško delo lahko nastane kot rezultat dolgotrajnega ali daljšega procesa, potem ko dozoreva z občutki in kristalizacijo ideje, lahko pa tudi nastane kot plod trenutnega navdiha, to je v kratkih in impulzivnih umetniških stvaritvah. Tudi v zelo kratkih pesmih, v kratkih klavirskih skladbah s samo nekaj takti, lahko pa je tudi rezime dolgotrajnega notranjega preverjanja, na primer kot roman, simfonija ali likovna kompozicija, vse to lahko izvira v trenutnem navdihu. Brez obzira lahko govorimo o umetnosti takrat, ko umetnina prebuja iste občutke pri uživalcih umetnosti, kot so jo imeli ustvarjalci pri svojem delu. Umetnost je edino področje, za katero ne velja pregovor, da se vse lahko naredi, če se le hoče. Pri pravi umetnosti uspeva samo ono, kar je zraslo na notranji moči in ima emotivno moč besede, sugestivnost zvoka ali nekega drugega sredstva, ter lahko sporoča ali dočara svet v enaki moči dejstva, s katerim je delo nastajalo v ustvarjalcu.
Vendar en del sodobne umetnosti nastaja s hladnimi in spretnostnimi stvaritvami, katere nastajajo lahko tudi ob pomoči sodobnih orodij, ki so mnogokrat računalniško programirane. Tu moramo iskati moderne forme in nove umetniške smeri. Umetnost in znanost se združujeta, toda umetniški produkti morajo odsevati ustvarjalčevo dušo, njegov vizionarski in simbolni svet lepote in resnice. Pri tem pa moramo razčistiti vprašanje funkcionalnosti umetnosti in rešiti vlogo, ki se od umetnosti pričakuje. Brez obzira na to, ali se umetnost opredeljuje kot angažirana ( v službi resnice, lepote, dostojanstva, pravice, posebne ideje) ali kot nevtralni verni prikaz življenja, vedno pa želi, da se dotakne tistih, katerim je namenjena in razmnožena v tisočih in tisočih primerkih ali razstavljena očem in ušesom mnogim ljudem.
Če umetnost človeka pobota s svetom in to doseže na način, da razumemo človekove lastne probleme in da smo dovzetni do njegove minljivosti, tudi če dovolj verno predstavlja življenje v vseh njegovih vidnih in nevidnih dimenzijah, kljub temu, da ne prinaša dokončnih zaključkov, je umetnost svojo vlogo odigrala. Tudi takrat, ko je življenje iskreno prikazano, ko odkriva nevidne svetove človeka in jih spontano odkriva, takrat je umetnost dobrodošla in osmišljena.
Obstaja pa tudi umetnost, ki med publiko izziva odpor, revolt, skratka v družbi povzroča odpor. Umetnost, ki napada človeka, ga dekoncentrira, se mu posmehuje, ga draži in jezi ter mu na posreden način karikira njegove ideale. Tudi takšna umetnost ima lahko svoj smisel, ker med ljudmi ustvarja premislek in upor proti slabemu in človeku pogubnemu. To je nekakšno zdravilno cepivo, saj človeku tudi medicina vbrizga manjši strup, da mu potem lastno telo izgradi protistrup in tako telo zaščiti pred nevarnostjo okužb. Umetnost mora iskati tudi sredstva in poti neobičajnosti, da provocira družbo in preko revolta dosega svoje cilje in umetniške nagovore.
Kdaj se človek zave, da je kultura del njega in se zateče v njen objem? Takrat, ko se zave v primežu prehitrega tempa, da je nekonkurenčen na polju produkcijskih zahtev, takrat ko ugotovi, da se peha za nečim, ki ima vrednoto danes in bo jutri že odpadek zgodovine. Svet umetnosti je tisti svet, ki so si ga ljudje ustvarili zato, da ne bi nikoli pozabili, da je moč še vedno ob vseh protislovjih, ki nas obdajajo in napolnjujejo, na neki višji ravni uskladitev čustva in razum, znane in še neznane zakone, ki vodijo naše življenje, resničnost in utvare. Da je moč obstajati v tegobah vsakdanjega življenja, ne da bi človek postal žival ali stroj, ne da bi iskal pomoči v nadnaravnih silah ali kakršnem drugem opoju. Umetnost, ki jo je ustvaril človek, je zato samo odsev njegovega življenja, mišljenja, čustvovanja, umetnost pač ni nad človekom in nad življenjem.
Na svetu je že več kot 7,3 milijarde ljudi. In zato je naše življenje ob vsem napredku tehnike, ob vse bolj naprednih družbenih ureditvah, ob vse bolj jasni zavesti, kaj je človeška svoboda, le vedno bolj komplicirano, nenaravno in zato nesvobodno. Ob vse bolj razumnem razdeljevanju dobrin in ob vse pametnejšem proizvajanju najrazličnejših materialnih in duhovnih nadomestkov smo posamezniki v velikem povprečju, vedno bolj revni in zasužnjeni. Edino, v čemer smo z vsakim dnem bogatejši, je naša skupna umetnostna zakladnica. Dozdeva se nam, da je danes samo tehnika in znanost bodočnost in perspektivnost, ostalo pa nepotreben balast. Umetnost, ki nas duhovno hrani in dviga, je umetnost vse človeške zgodovine. Medtem ko stroji, vsi ti čudoviti izdelki sedanjih generacij človeštva, zakoni in dnevna glasila izginjajo in zastarevajo od danes na jutri, živi pa z nami in v daljno bodočnost vse, kar so lepega ustvarili na področju literature in likovne umetnosti, glasbe in gledališča in drugih umetnosti, narodi, ki so živeli pred nami.
Delitev dela vodi do vse večje specializacije. Ta specializacija nas danes samo deli, ustvarja tip enostransko razvitega človeka, “aktivista” nekega ozkega delovnega področja, ki problemov celote sploh ne more več razumeti. Razum nam pravi, da bo postala specializacija vse ožja in zato vse hitreje dosegljiva. Ali se ne bo potem zgodilo, da bo nekoč prekoračena kritična točka? Nasprotja se stikajo – ob skrajni specializaciji bomo vendar nujno prišli do tistega presežka prostega časa, ki nam bo omogočal, da se bomo ljudje zopet srečevali ob svojih skupnih kulturnih potrebah, ki bodo takrat vsakomur enako uresničljive.
Ob vsej širini človekovega udejstvovanja je nedvomno kultura nekakšen unikum. Človek, ki se s kulturo ukvarja samo ljubiteljsko, je nedvomno v svojo osebnost vgradil mnogo postulatov, ki jih nima tisti, ki nima afinitete do kulture in umetnosti. Dva strokovnjaka iz istega področja sta lahko osebnostno zelo različna. Prvi se ob svojem delu posveča družini, svojemu domu, drugi pa ob delu študira dramski tekst in igra v amaterskem gledališču. Nedvomno je slednji v svojo osebnost vložil več kulturne vsebine, ki ga kot človeka izgrajuje in dviga, torej je na ta način bolj izgradil svojo človeško podobo in ima zato tudi močnejše osebnostne lastnosti.
