Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
30. april 2025
Piše: Jože Osterman
Uvod
S sprejetjem Akcijskega načrta do leta 2027 (za izvajanje Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 202444-31) je slovenska vlada pred dnevi zaokrožila dokaj obširen in razmeroma dovolj demokratičen proces sprejemanja in udejanjanja enega pomembnejših razvojnih aktov družbenega razvoja v času sedanjega mandata nasploh.
Dobili smo dva dokumenta v novem formatu, katerih izhodišča in osnovna načela se precej razlikujeta od tistih, ki smo jih bili vajeni v prejšnjih letih. Obveznost sprejemanja nacionalnih programov kulture je sicer že precej stara in se je uveljavila že ob sprejetju prvega zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, torej že leta 1996, pri čemer so bili dejanski rezultati zapisanih usmeritev oz. njihova realna uveljavitev (implementacija) precej različni. Pri tem je je prevladovala zanimiva značilnost: nacionalni programi so bili v parlamentu sprejeti – za razliko od večine drugih aktov – praktično s popolnim soglasjem, prav tako so obravnave poročil o njihovem dejanskem uveljavljanju tekle precej rutinsko, brez polemičnih tonov, sicer značilnih za obravnave podobnih razvojnih aktov. Čisto drugače je potekala njihova priprava, ki se je zlasti v drugi polovici dvajsetih let kar nekajkrat zaostrila v blokado pripravljenih osnutkov, zaradi česar je bilo njihovo sprejemanje preloženo oz. odloženo, spremljale pa so jo tudi zahteve po ministrskih odstopih.
Nova forma morda napoveduje, da se tudi dosedanja rutina in neproblemskost parlamentarnih (in tudi vladnih) obravnav končujeta. Zadnji čas bi bil za to: uvodna krilatica vseh nacionalnih kulturnih programov o kulturi kot enemu temeljnih gradnikov družbenega razvoja je postala leporečna mantra, ob kateri si marsikomu niti nasmehniti ne ljubi več. Rezultati tega praznega bobnenja so bili vsaj od uveljavitve znamenitega ZUJFa naprej v letu 2013 vidni: položaj kulture se je precej poslabšal, (še zlasti po letu 2018), proračunska sredstva pa so v deležu BDP padla praktično za tretjino. Tudi »rekordni proračun«, ki so ga leta 2021 ponosno razglašali tedaj odgovorni za kulturo, vsaj tisto leto na tem področju ni pustil nobenih vidnejših posledic, je pa »nastavil« nivo javnih sredstev vsaj tako visoko, da jih novi mandat (sedanje koalicije) nikakor ni tvegal spustiti na prejšnje nižine. Zdajšnji nacionalni program kaže na precej boljše čase, kar je dobro. Žal pa nasproti tega odnos dela javnosti do kulture kaže na nekaj popolno nasprotnega: skorajšnji pomladanski referendum je popoln preobrat še nedolgo precej konsenzualnega (a kot smo zapisali tudi rutinskega) odnosa do kulture in kot tak ne pomeni le nespodobne sramote, marveč naznanja tudi nevarno degradacijo odnosa narodne skupnosti do prvine, ki je bila vsaj do sedaj ena najbolj kohezivnih spojin naše narodne države. Zavedam se sicer, da gre verjetno bolj za obskurno politično računico stranke, ki se ne obotavlja sprofanirati delovanja niti ene bolj združevalnih družbenih sfer, a kamen je bil vržen… in to prav s strani, ki sicer formalno vselej prisega na devizo narodnjaštva in domoljubja?
Nove izhodišča – nove možnosti – in tudi nevarnosti?
V opisanih razmerjih nova formula nacionalnega kulturnega programa in njegove srednjeročne izpeljave, torej akcijskega načrta, dejansko lahko zariše nova, bolj obvezujoča pravila izvajanja sprejetih dokumentov. Novi format je namreč v opredeljevanju razvojnih prioritet, predvsem pa rešitev zanje bistveno bolj konkreten kot kakršenkoli dosedanji kulturnopolitični dokument, kar je dobro, kajpak pa je lahko tudi sila dvorezno. Ko sem ga bral prvič, sem ob njegovi grafični podobi, polni urejenih okvirčkov in empirično navedenih subjektih, pridruženi imanentni samozavesti, ter pravzaprav nikakršnih navedbah o morebitnih ovirah oz. omejitvah zapisanih projekcij, najprej zlobno pomislil na nekdanje centralnoplanske dokumente, ti. petletke, tako značilne za časovno obdobje po drugi svetovni vojni. Vendar me je posmehljivost hitro minila ob premisleku, da je tedaj vendarle šlo za obdobje, ko se je iz ruševin praktično gradila nova država, in da je bila obnova vsaj prvih nekaj let dovolj uspešna, da je nekdanjo državo vsaj za silo prestavila iz zaostale agrarne države na industrijski nivo, ki je omogočal modernizacijo in urbanizacijo. Ob tej svoji afirmativni amnestiji preteklosti pa sem se istočasno spomnil na generalno napako, ki je takšne načrte nekoliko kasneje v celoti devalvirala in jih obrnila v družbeno škodo namesto v korist: popolna nesposobnost soočanja z morebitnimi objektivnimi (pa tudi subjektivnimi) težavam v načrtovanem izvajanju, in popolna odsotnost sposobnosti, da bi na take probleme pozorno reagirali in jih na osnovi ustreznih izkušenj včasih tudi spremenili oz. uskladili z dejanskimi možnostmi oz. razmerji.
Nevarnost, da se podobni problemi pri implementaciji inovativnega, precej obetavnega, obenem pa sila zahtevnega akcijskega načrta ponovijo, so danes zaradi vendarle neprimerljivo bolj odprtega družbenega in političnega sistema precej manjše, vendar obstajajo. Denimo hromeča rigidnost nekaterih državnih ustanov, od upravnih enot, javnih agencij in javnih skladov, ki je včasih precej opazna; njihova formalna neodvisnost od političnih odločevalcev je sicer v načelu osnova njihove objektivnosti, a pogosto tudi njihove neodzivnosti, celo nepoznavanja ali vsaj nepriznavanja sprememb, ki se godijo v prostoru in času. Vse to zahteva neprestan kritičen, objektiven, a tudi spoštljiv družbeni dialog – a zdi se, da smo tudi tu v zadnjem času priča vse bolj nasprotnim smerem družbene komunikacije, ki se kaže v omalovaževanju pravic kritične civilne družbe in posameznih področij družbenih dejavnosti, kot smo jim rekli včasih, med njimi tudi malo prej opisanega »novega vrednotenja« kulture oz. umetnosti.
Kako torej z akcijskim načrtom?
Ena boljših lastnosti akcijskega načrta je, da bistveno širi prostor, v katerega namerava posegati. To je nujno in razumljivo: temeljna ambicija o kulturi kot bistvenem gradniku družbe ne more ostati izolirana le v resorju (kulturnega ministrstva), ki je finančno v okviru proračuna celo med najmanjšimi, marveč mora svoje valence razširiti tudi drugam, zagotovo vsaj na tiste prostore, kjer se oblikuje in realizira duhovnost slovenske nacije oz. vseh njenih pripadnikov in državljanov. Prav zato je bistveno, da je za njegovo uresničevanje v prvi vrsti odgovora celotna izvršilna oblast, pri čemer je kulturno ministrstvo nase prevzelo težko operativno dolžnost, da je zraven pri praktično vsaki spremembi, ki lahko zadeva spoznavno in razumsko sposobnost družbe. Funkcija neprestanega kritičnega dialoga, ki zavzema celotno polje pravil in načel funkcioniranja družbe, z obravnavo vseh ključnih problemov od človekovih pravic, socialnih statusov in podnebnih sprememb, je orjaški zalogaj, kjer bo kulturno ministrstvo, če želi resno opravljati takšno vlogo, neprestani provokator in izzivalec.
Slovenska vizualna umetnica Maja Smrekar je s svojim delom, nagrajenim tudi z nagrado Prešernovega sklada, postala kamen spotike, oporo skorajšnjega majskega referenduma o pokojninah najboljših umetnikov (foto: arhiv MK)
Seveda pa ni nič manjši zalogaj »notranje« delovanje načrta na ožjem kulturnem prostoru. Načrt je sila ambiciozen in v svojih mnogih delih predvideva silovito odpiranje področja navzven. To zadeva vse subjekte na področju kulture: javne zavode, nevladne organizacije, posameznike, ki delajo na tem področju, kajpak tudi ljubiteljsko kulturo. Ambicioznost akcijskega načrta jih pravzaprav sili v to, da praktično vsi preoblikujejo svoje strateške načrte in pozorno preučijo svoje možnosti, kako se vključiti v uresničevanje usmeritev, ki jih predvideva le-ta. In ne bomo zgrešili, če napovemo, da bodo mnogi ugotovili, da v temu trenutku niso sposobni prilagoditve novim usmeritvam, in bodimo tudi tukaj jasni: nobene tragedije ne bo, če bodo pristojni odločevalci sposobni (in spodobni) ugotoviti, da to drži in da bo nekatere elemente načrta pač verjetno treba spremeniti oz, prilagoditi obstoječim možnostim. Pa četudi bo tu pa tam šlo za spremembo osnovnih izhodišč. Vsakršen neizprosen in tog »inženiring« področja brez upoštevanja realnosti bi tukaj naredil bistveno več škode kot koristi.
Če strnemo: prav bo, da se resno zavemo zahtevnosti, ki jo je s sprejetjem Resolucije o nacionalnem programu kulture in z akcijski načrtom za njegovo izvajanje sprejela slovenska družba. Kultura s tem lahko veliko pridobi. V Primusu pa bomo skušali že v naslednjih dneh oblikovati svoj pogled na spremembe, ki naj bi se zgodile v ljubiteljski kulturi, ob verjetno zdaj že jasnem spoznanju, da se tudi v njej razmere v zadnjih letih slabšajo.
