JOKER 2 – NOROST V DVOJE:  NAJBOLJ NERAZUMLJEN FILM ZADNJEGA ČASA

25. november 2024
    Naš stalni sodelavec Žiga Čamernik je napisal recenzijo filma Joker 2 – Norost v dvoje, ki je nadaljevanje uspešnice iz leta 2019. Film je večinoma naletel na zelo kritične odmeve, saj je prvi del že vnaprej vsiljeval nujnost, da je njegov naslednik vsaj enako dober. Očitki o dologočasnosti, dramaturški nekonsistentnosti in nasploh razočaranje so bili prevladujoči toni ocen v svetu in tudi pri nas. Žiga misli drugače. Zaradi boljše predstave bralcev, za kaj pravzaprav gre, dodajamo odlomek iz oktobrske recenzije avtorja Joker, objavljene na spletni stran www.joker.si: 

Arthur Fleck (Joaquin Phoenix) je zdaj zaprt v državni bolnišnici Arkham. Namesto da bi pobegnil na gothamske ulice kot kriminalni mogotec, ki so ga mnogi oboževalci pričakovali, Arthur ostaja v zavodu in čaka na sojenje za svoje grozljive zločine. Njegova preobrazba v Jokerja se nadaljuje na zaskrbljujoče načine, ki jih spodbujata njegova disociativna identiteta in naraščajoča vez s sojetnico Lee Quinzel (Lady Gaga), ki ji je usojeno, da postane Harley Quinn.

Film se tako kot izvirnik močno naslanja na teme duševnih bolezni, razdrobljenosti identitete in vpliva družbe na zapostavljene. Že sam naslov, Folie à Deux (norost v dvoje), daje ton zapletenemu psihološkemu padcu, ki ga doživljata Arthur in Lee. V glasbeni obliki film primerja trenutke čustvene intenzivnosti in katarze z mračno resničnostjo življenja v Arkhamu, glasbo pa uporablja kot metaforo za njune notranje boje. Režiser Todd Phillips gledalce izzove z dvoumnostjo, kaj je resnično in kaj namišljeno, in kako daleč se lahko um sprevrže, da bi se izognil trpljenju.

***

Že dolgo me niso tako zasrbeli prsti za pisanje recenzije,  tako kot po ogledu omenjenega filma.  Eden ključnih razlogov je prav gotovo neizprosna globalna kritika, posledica visokih pričakovanj zaradi fantastičnega prvega dela, kjer je glede njegove genialnosti obstajal celo nekakšen  splošen kolektivni konsenz. A je po drugi strani Joker 2 izzvenel kot popolno razočaranje, in sicer tako s strani kritike kot tudi publike. Nekateri so šli celo tako daleč, da so se spraševali o mentalnem zdravju režiserja Todda Phillipsa. Tako slab naj bi bil film.  Sam sem šel v kino že v pozni  fazi predvajanja filma in sem bil zaradi vsega tega povsem brez pričakovanj, celo ujel sem ga ravno za las. Za vsak primer sem se usedel še čisto blizu vrat, da sredi projekcije lahko nemoteno odidem, če bo potrebno. Priznati moram tudi, da mi kot velikemu oboževalcu prvega dela takrat ni uspelo napisati niti recenzije, čeprav sem si to nemara želel. In če me je prvi del navdušil do te mere, da me je popeljal vse do primerjave z vzponom nacizma s Hitlerjem na čelu, ki ga je simboliziral prav Joker, me je drugi del – če ostajam tej analogiji nekako dosleden – spomnil na križanega Jezusa Kristusa, saj smo v njem namesto Jokerjevega vzpona priče Arthurjevemu padcu. Zavedam se, da gre za kar drzno primerjavo, vendar jo bom skušal utemeljiti.

Medtem ko večini oboževalcev Joker 2 ni všeč predvsem zaradi pomanjkanja transparentne in ostre dramaturške linije, saj namesto jasne karakterizacije likov s kakšnimi udarnimi oskarjevsko izpeljanimi dialogi dobimo »le« obilico petja, skozi katerega naj bi bila ponazorjena intenzivna čustva obeh glavnih protagonistov (poleg Jokerja/Arthurja alias Yoaquina Phoenixa, še njegove muze Lee Quinzel, ki jo upodobi Lady Gaga).  Prav petje naj bi bilo edini način, da jih sploh lahko izrazita. Vsaj tako so o filmu govorili igralci z režiserjem na čelu, o čemer sicer upravičeno lahko dvomimo. Tudi sam namreč menim, da gre v tem primeru resnično zgolj za vprašanje manka karakterizacije filmskih značajev, posledica  tega pa je, da zgodba, vsaj v prvem delu, nekako obvisi, če ne celo stagnira. Vse to  pa se spremeni v trenutku, ko Arthur na sodišču, kjer se mu sodi, obelodani, da je z Jokerjem zaključil, saj prizna, da je ta le konstrukt oziroma plod njegove domišljije. Od tistega momenta dalje lahko zaslutimo neizbežno tragičnost njegovega značaja (in položaja), saj je zelo hitro kaznovan za svojo iskrenost. Če bi po drugi strani Arthur še naprej »fural« podobo Jokerja, bi se ob vsesplošnem navdušenju (kot kontrapunkt pa tudi zgražanju) s strani zainteresirane javnosti, ali pa morda po spletu naključij, lahko celo rešil iz neljubega položaja, še bolj zaslovel in se s svojo srčno izbranko napotil proti sončnemu zahodu. A kaj, ko je od »pretvarjanja« utrujen, zato se sistemskemu diktatu svoje javne podobe v celoti odpove in se raje odloči za trpečega Kristusa ter tvega z docela antiklimaktično gesto: duševno in čustveno se odpre do obisti. Na ta način pa ne razočara zgolj svojih oboževalcev in ljubezni svojega življenja, pač pa v končni konsekvenci tudi večino gledalcev filma. Na tem mestu moramo zato režiserju Phillipsu iskreno čestitati za pogum, da ni nadaljeval scenaristične premise iz prvega dela, ko bi pričakovali Jokerjev nadaljnji vzpon (in morda kasneje tudi padec), pač pa se je odločil za nekaj popolnoma drugega; in sicer za vpeljavo t. i. Jokerjeve sence, ki temelji na razbitju iluzije in sprejetju Arthurjeve ničevosti, kar pa, kot kaže, ne zanima prav nikogar. Popolna prezrtost Arthurja kot človeka ki ni prepoznan v svojem človeškem bistvu, pa tudi v analogiji v analogiji odlično ponazarja tudi prezrtost samega filmskega izdelka – po mojem mnenju  krivično spregledanega. Sicer je glede na intervjuje, v katerih je govoril o filmu,  očitno, da se tega konteksta prav dobro ne zaveda niti režiser sam, vendar je zato na  analitičnih kritikih dolžnost, da podobno kot Freud, ki si je drznil n.pr. analizirati Michelangelova dela, uzremo nekaj, kar je morda v avtorjevem nezavednem. Na tak način gledalci namreč dobimo pravo vzgojno zaušnico; ki ima  za nameček  pomenljivo sporočilo. V tem svetu iskrenost, ne samo, da ni čislana vrednota, pač pa nas kot takšna lahko celo pokoplje. Cinizem? Nihilizem? Vsekakor tudi to, vendar je prava poanta nekje drugje.

Poleg do sedaj zapisanega gre pri vsem skupaj v prvi vrsti za neizprosno kritiko idolatrije oziroma kakršnihkoli »vertikalno« usmerjenih voditeljev, torej ideje, ki »zastruplja« človeštvo že od pamtiveka. Resnično se zdi, da ljudje vselej potrebujemo neke idole, torej nekoga zunanjega, v kogar projiciramo naše sončne in senčne plati, ker nas je dejansko strah, da bi se realizirali in (samo)uresničili sami. Namesto, da bi prevzeli odgovornost zase (in za svojo rit), raje računamo na razne Jokerje, Hitlerje, Putine ali Trumpe, da bodo sprovedli šokanten program našega alter ega, ki je željan vedno novih senzacij. Če pa gremo s tovrstno logiko še dlje, v isti koš sodijo prav vse javne osebnosti, ki jih po eni strani radi poveličujemo, po drugi pa z nekakšnim nasladnim užitkom pljuvamo po njih, kar storimo v trenutku, ko ocenimo, da ne izpolnjujejo več naših pričakovanj ali jih pač zelo presegajo, kar je seveda na nek način še neprimerno bolj tragično, saj je prav to zadnje  praktično neodpustljivo. Za nameček ima oboje isti izvor, sprožilec pa je nemalokrat odvisen zgolj od našega počutja. Na ta  način se lahko zaradi občutkov lastne prezrtosti tako maščujemo nekomu, ki je javno (pre)poznan in se – nesramnež – za povrhu giblje po javni areni, kot da je njegovo domače ognjišče. Mar ni prav to zadnje  neka najbolj naravna in hkrati utopična kozmopolitska  ideja, torej, da smo kjerkoli na svetu dejansko doma? Vendar namesto tega raje vzdržujemo iluzijo, da smo ljudje različno vredni, ob čemer v drobnem tisku zraven pridobimo še dragoceno darilo: lahko smo namreč častilci in rablji svojih domnevnih vzornikov, celo oboje hkrati, če je potrebno. Vse zgolj za namene profanega razvedrila, brez katerega bi bilo življenje večine ljudi slej ko prej prazno, pusto in nesmiselno. Globoko žalostno, če pomislimo.

Kot popoln kontrapunkt tej logiki se potem pred nami pojavi nek preprost možakar z imenom Arthur, ki je zgolj željan nekaj naše pozornosti in ljubezni, kar je osnovna potreba prav vseh nas, pri čemer gre za težko opisljivo ironijo. V svoji sli po nadvladi, ki se v nas sproži nemudoma in nekontrolirano, takšnega človeka seveda želimo čim prej utopiti v žlici vode, saj v njem ne prenesemo lastnega nerealiziranega zrcalnega odseva. Žal v Arturjevem primeru najverjetneje res ne gre za padlega Jezusa, ki bi lahko postal vstali Kristus. Analogija ni  popolna, priznam. Vendar – ali se kljub temu morda kdo v vsem tem prepozna?