Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
15. junij 2026
Dimitrij (Mitja) Gobec, ki je pač skorajda neizčrpen vir anekdot, različnih podatkov in spominov na različne osebnosti s področja ljubiteljske kulture, nam je tokrat poslal prispevek človeka, ki ga poznajo mnogi kulturni ustvarjalci z glasbenega, pa tudi gledališkega področja, ki so kdaj gojili stike ali pa delovali na avstrijskem Koroškem. Hudl je namreč eden najaktivnejših kulturnikov s tega območja, posrednik, organizator in predstavnik društev in zvez, pogost udeleženec dogajanj, ki povezujejo matično domovino z Slovenci v sosednji državi. S podelitvijo visokega JSKD priznanja mu je to Slovenija tudi priznala. Gobec ga takole predstavi:
Jožko Hudl iz Nonče vasi v Podjuni je zelo znana oseba v kulturnoprosvetnem delovanju Korošcev v Avstriji. Je vnuk Marije Hudl, ki je bila sestra moje babice Nežike. Torej sva mrzla bratranca. Po poklicu je bil učitelj, kasneje ravnatelj v Rožu in Podjuni. Je pevec v več zborih, gledališčnik in organizator kulturnih dogodkov v Pliberku in okolici. Sedaj je v pokoju in raziskuje svoj rodovnik. Zlasti tiste dele med 2. svetovno vojno, ko so Nemci najbolj preganjali Slovence. Leta 2020 je prejel srebrno plaketo JSKD z življenjsko delo na področju kulture.
Hudlovo ime je bilo pogosto zapisano kot Joško. Hm, pri nas je to precej običajna raba, a Jožko se temu upre. Preberite njegovo analizo.
***
Vztrajam pri svojem Jožefu!
V gondoli na Peco
Pri nas v družini smo vedno praznovali samo godove. Še danes si nisem zapomnil rojstnih dnevov bližjih sorodnikov. Večkrat sem slišal: »Vsako tele ima rojstni dan, god pa samo ljudje.« Tako sem kot otrok vedno z velikim pričakovanjem čakal na 27. avgust, na dan mojega zaščitnika sv. Jožefa Kalasanca in na obvezne čestitke številnih družinskih članov in darili – na potico in nogavice. Da večina Jožefov goduje 19. marca, sem se polagoma zavedal šele v mojih dijaških letih, ko so mi na ta dan izrekali čestitke vzgojitelji in sošolci. Odločil sem se, iti v tej zame nejasni zadevi do konca. To je dolga zgodba. Torej po vrsti.
Rodil sem se v juniju, ime je bilo treba poiskati v koledarju naprej do konca leta. Moja babica pa je želela, da naj bi bil Jožef, po sorodniku, ki je padel v drugi svetovni vojni, mama jo je ubogala in se je morala strinjati, tako je tedaj bilo, in so ga našli v Mohorjevi pratiki 27. avgusta. Tu sem našel tri Jožefe: prvi Jožef – krušni oče (19. marec), drugi Jožef – delavec (1. maj) in tretji – Jožef Kalasanc (27. avgust). Kdo je to?
Vprašal sem svojega kateheta dr. Janeza Polanca, ki mi rekel, da je bil Jožef Kalasanc duhovnik-učitelj iz Španije. Brskal sem naprej in v življenjepisih krstnih zavetnikov prebral, da se je Jose res rodil v Argoniji v Španiji leta 1556, v letu 1593 je prišel na študij v Rim, kjer je umrl 25. avgusta 1648. Ustanovil je red piaristov in ustanavljaj brezplačne šole za uboge otroke. Da je zmeda okoli mojega godu popolna, goduje Jožef Kalasanc zdaj 25. avgusta, pred spremembo koledarja pa 27. avgusta.
Seveda s tem vedenjem pa ni konca z mojim imenom. V rojstnem in krstnem listu kot tudi v vseh poznejših dokumetnih piše Josef. Drugače tedaj ni bilo možno. Doma so me klicali Pepej, ko sem malo zrasel, sem bil Pep, Globašani in sošolci so me nazivali Grajnarjev Pepej ali Pep, tudi v ljudski šoli sem bil Pepej. Ko sem prišel na Slovensko gimnazijo v Celovcu, se nisem želel podpisati z Josefom in sem pač napisal Pepej Hudl. Pa mi je vzgojitelj dr. Franc Cigan rekel, da je Pepej Jože, tako sem postal Jože. Ker pa so mi ob 19. marcu še vedno čestitali, – tu sem opazil, kako popularen je Jožef, drugi sošolci z drugimi imeni niso dobili čestitk, – sem se odločil, da ne bom zatajil »mojega« avgustovskega zavetnika, sem se skoraj leto podpisoval Jožef Kalasanski Hudl. Saj je tudi Finžgar pridal Franu Saleški. Pa tudi s tem nisem dosegel zaželenega. Potem je bilo popularno ime Joško, na učiteljišču sem le bil v seznamih Josko brez strešice, in končno sem po temeljitem pregledu v slovarju odkril, da je pravilno slovensko Jožko – Jožef, Jože. Ko smo se pred petindvajsetimi leti srečali sošolke im sošolci iz ljudske šole, je nekatere zmedlo, da sem Jožko in sem s Pepom postavil identiteto v domače loge. Zdaj so se tako domači kot tudi Globašani navadili, da me kličejo Jožko ali Grajnarjev Pep. Rad sem prepoznaven.
Nisem pa si polnoma na jasnem, v kolikor je zavetnik Jožef Kalasanc, učitelj, ustanovitelj brezplačnih šol v Rimu, vplival na moj izbor poklica kot učitelja.
