TOMAŽ ŠALAMUN: VSE KAR SEM OBJEL JE UŠLO

Piše: Matej Krajnc

Ob peti obletnici smrti Tomaža Šalamuna je pred nami knjižica petnajstih poprej neobjavljenih pesmi, tako imenovani chapbook, ki sta ga iz preostanka neobjavljene pesnikove zapuščine sestavila skrbnik zapuščine in pesnikov nekdanji osebni asistent Miha Maurič ter pesnik Dejan Koban. Knjižico je v sodelovanju s Šalamunovimi dediči založil Javni sklad za kulturne dejavnosti.

JSKD, 2019; foto: Lenka Krajnc

Gre za posebno izdajo, premierno predstavljeno 27. 12. 2019 v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna. Poleg Kobana – ki je bil tudi v vlogi izpraševalca – in Mauriča je na predstavitvi sodeloval prevajalec in tudi sicer poznavalec Šalamunove in nasploh slovenske sodobne poezije Ivan Antić. Povedal je nekaj besed o recepciji Šalamuna v Srbiji (in Jugoslaviji) in dodal, da je Šalamunovo pisanje od vseh nekdanjih jugoslovanskih narodov prav zaradi nadrealističnih prvin bržčas najbližje ravno srbskemu in je tam tudi dodobra odmevalo izpod peresa več prevajalcev. Antić je v srbščino prevedel že celotno pričujočo knjižico in nekaj prevodov tudi prebral v treh so-bralnih sklopih, ko smo prisotni v interpretaciji Dejana Kobana imeli priložnost slišati vse pesmi iz knjižice.

Za mizo (od leve proti desni) sedijo: Ivan Antić, Dejan Koban in Miha Maurič. Foto: Lenka Krajnc

Petnajst pesmi je izbranih iz opusa, ki ga je Šalamun ustvarjal v letih 2013 in 14, torej že v času napredovanja bolezni in tik pred smrtjo, napisane pa so v distihih, obliki, ki je v njegovem poznem opusu postala kar nekakšna značilna formalna odločitev. Antić je ob tem omenil, da ne gre prezreti dejstva, da gre za staro, antično verzno obliko, ki jo je Šalamun posodobil in po svoje parodiral za sodobnost, obenem pa njena jedrnatost ne dopušča daljših traktatov; Šalamun je v svojem poznem ustvarjalnem obdobju precej modificiral svoje pesniške principe in, kot je sam dejal – Miha Maurič pa v teku večera nekajkrat posebej poudaril – pri tem ni imel kaj dosti opraviti; Mauriča naj bi ves čas spraševal, kaj je pravzaprav nastalo in ali je sploh kaj vredno. Pesmi naj bi prihajale sunkovito, nenadzorovano; strnile so se v manj gostobesedne, bolj jedrnate verze, obenem pa niso izgubile značilne jezikovne »žmohtnosti« in miselnih preobratov, ki smo jih vajeni, ko se lotevamo Šalamunovega opusa. Maurič je dejal še, da so pesmi v tem zadnjem obdobju v povprečju krajše kot sicer, kar gre bržčas deloma pripisati tudi pesnikovi pojemajoči fizični moči. Dodal je, da iz pesmi veje pesnikovo nenehno spogledovanje s smrtjo, ki je bilo v zadnjih mesecih še intenzivnejše, a to spogledovanje je seveda posebno; Šalamun je veljal za vitalističnega pesnika, pesnika, ki se minljivosti zaveda, a se ji smeje v brk, se ji kot sodobni mušketir postavlja po robu, ji ne pusti blizu in njegova srečevanja s smrtjo so posledično lahko kvečjemu posmehljiva in ironizirana do absolutnega. Čeprav to drži, si ne moremo kaj, da ne bi med branjem zasledili precej temnejših, kontemplativnih mest; minljivost je tako postala nekakšna rdeča nit izbranih pesmi, vodilo pri izboru in en tak verz naslavlja tudi knjižico: Vse kar sem objel je ušlo, kot naslov zapisan brez ločil, kot verz pa jih ima, kar je spet pomenljivo.

Center za poezijo Tomaža Šalamuna – najčarobnejši ljubljanski kotiček. Foto: Lenka Krajnc

Če ste zamudili pričujočo predstavitev, kaj kmalu sledi literarni večer Zima v obeležju Šalamunove poezije, ki bo pesmi iz knjižice predstavil v posebni, interdisciplinarni luči. Vabljeni torej na osrednjo predstavitev 15. 1. 2020 ob 20.00 na Metelkovo v klub Channel Zero, kjer boste ob krajšem pogovoru z Miho Mauričem priča tudi vokalni interpretaciji celotne knjižice, nakar sledi moderirano branje Šalamunovih in avtorskih pesmi prijavljenih pesnikov-pesnic/interpretinj-interpretov; prijavite se lahko na Facebookovi strani dogodka. Pesmi so zdaj tudi v celoti uglasbene in čakajo, če bodo vetrovi ugodni, potoki pa ne bodo narasli, kot pravi star rek, na morebiten zapis na nosilec zvoka.

In Slovenci in drugi Jugoslovani/so samo zavistno zijali, zapiše Šalamun v eni od pesmi iz pričujoče knjižice. Morda še bolj pomenljiv verz (z izjemo naslovnega) je: »Zbudil sem se kot svahili bog«, čeprav v zadnji pesmi z nekakšno preroško srhljivostjo napove: »Zdaj grem spat. Zdaj grem v/zemljo.« A zbuditi se kot svahili bog je precej bolj svečano. Precej bolj odbito. Precej bolj šalamunovsko.

V rubriki Vtisi najdete še precej drugih člankov; med drugim izveste, kaj je Fanfest v svoji tretji izdaji.