Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
22. april 2025
Piše: Žiga Čamernik
Vse fotografije: Kinodvor Ljubljana
Žiga Čamernik se je tokrat spet posvetil filmu: tajski film Babičin vnuk mu je tako močno zlezel pod kožo, da se je lotil recenzije, v kateri piše zlasti o svojih občutkih, doživetih v srečanju s tajsko (azijsko) kulturo življenja in smrti, ki bolj kot bi si lahko mislili, združuje človeštvo. Človek je pač edino bitje, ki mu je zavest o njegovi končnosti položena v njegovo bivanje praktično od vsega začetka in zato na poseben način določa njegovo življenje. Od strahu pred njo do občutka, da je smrt izziv, ki naše življenje osmišlja v hotenju, da v njem nekaj dosežemo, ustvarimo, pa tudi pridobimo, pa čeravno nas vse to ne bo spremljalo v večnost. Na videz preprost film, ki so ga posneli nam praktično neznani ustvarjalci, v njem zaigrali nepoznani igralci, je s svojo iskrenostjo in spontanostjo postal eden največjih filmskih hitov zadnjega časa.
***
Čeprav o tajski kinematografiji ne vemo praktično nič, se trenutno v slovenskih kinematografih predvaja film Babičin vnuk (s še bolj pomenljivim angleškim naslovom »How to Make Millions Before Grandma Dies), ki nas počasi, a zanesljivo popolnoma posrka vase. In to kljub temu, da je predfilm do te mere (ne)spretno narejen, da o sami vsebini preko njega izvemo praktično vse, kar pa nas začuda niti malo na zmoti. Zgodba, ki odkritosrčno spregovori o notranjem konfliktu sleherne družine med skrbjo za svojca v terminalni fazi bolezni na eni strani, in spekulaciji o višini potencialne dediščine na drugi, je najverjetneje stara toliko kot človeštvo samo, in to ne glede na kulturo, iz katere izhaja. Čeprav nekateri komentirajo, da je film dejansko lahko blizu le tistim, ki jih zanima azijska kultura, to ne bi moglo biti dlje od resnice.
Denimo, detajl, ki nam jasno ponazori, da imajo tajske družine na grobovih svojcev ob praznikih celo piknike, nam zahodnjakom lahko predstavlja tiho sporočilo, da smrt le ni tako črna, kot včasih radi sklepamo. Ne glede na to pa je sama dinamika odnosov v njihovih družinah silno podobna naši: z življenjem (in po navadi tudi s smrtjo) sprijaznjeni stari starši, nezainteresirani vnuki ter njihovi starši – nekakšni odrasli otroci – ki lovijo balans med njimi, nam tako zvenijo znano in domače. Kot v vsaki družini so v njih obvezno tudi nekateri nikoli zadovoljni posamezniki, ki ne znajo drugega kot izkoriščati (ne samo svojih staršev, pač pa kar vse okoli sebe), saj so v materialnem smislu prave vreče brez dna. Ravno glede takšnih je še največ slabe vesti, saj se njihovi starši pogosto nehote sprašujejo, zakaj jih niso vzgojili drugače.
Izguba stare mame pa je že po svoji naravi nekaj posebnega. Če so stvari nekako v skladu z naravnim redom, gre običajno za prvo tehtnejšo izgubo in s tem novo izkušnjo mladih ljudi, ki odmeva kot dobrohotno opozorilo o sami naravi minevanja, saj jih s tem pripravi na življenje. V filmsko zgodbo je zelo spretno in skrajno nevsiljivo vkomponiran še materialistični element, ki priča o naši sebičnosti, t. j. dedovanju. Ker je to prikazano kot nekaj povsem običajnega, brez kančka odvečnega moraliziranja, se seveda s tem nemudoma poistovetimo. Vsakdo namreč pozna situacijo že iz svoje družine, kjer se njeni člani nikakor ne morejo zediniti, kaj je najbolj prav. Zgodba, stara kot svet. Ko ji dodamo še krasne – nam sicer nepoznane – igralce, smo skupaj z njimi povabljeni na življenjsko popotovanje, ki nas na trenutke prestavi kar k sebi domov. Njihovi medsebojni odnosi – v ospredju je sicer odnos med babico Amah (Usha Seamkhum) in vnukom, ki se kliče preprosto M (Putthipong Assaratanakul) – nas popeljejo tako v naš dom, soseščino, kot tudi v kulturo. Nakar spoznamo, da je zgodba nedvomno univerzalna, saj spregovori o tistih najbolj intimnih delih našega čustvovanja, za katere bi si sicer želeli, da bi jih za vedno ohranili zgolj zase. Sedaj pa smo razkrinkani in ravno to je najbolj katarzično, saj z olajšanjem sprevidimo, da smo si med seboj prav vsi nekako podobni. Enostavno zato, ker smo ljudje.
V zaključni špici je moč videti, da je bil igralski ekipi na razpolago tudi Acting Coach (t. i. trener igre), katerega naloga je, da skrbi za vse tiste mikro igralske detajle, ki temeljijo na preprostih pogledih, jasnih gestah in izčiščenih akcijah, ne pa denimo na »piflanju« samega teksta. Dejansko je škoda, ker je evropska filmska tradicija (da Slovenije niti ne omenjamo) nekako še najmanj naklonjena instituciji tovrstnega treniranja igralcev, kar je navsezadnje moč prepoznati tudi v večini filmov. Medtem, ko se zmedena publika sprašuje »kaj je avtor želel povedati« in jih v svojem neznanju klasificira kot art, takšnih vprašanj pri filmskih projektih s trenerjem igre po navadi ni, saj igralci natanko vedo, da njihovi filmski liki pretežno rešujejo vsakokratno dramsko zasnovano situacijo, nikakor pa ne (zgolj) verbalnega dela scenarija. Slednje je samo po sebi pot v slepo ulico, saj je hitro lahko nečesa preveč, kar se za povrhu pokaže še kot podcenjevanje publike. K sreči se tovrstnih zadreg Babičin vnuk na široko ogne, saj ves čas dihamo skupaj z odlično zasnovanimi liki. Za nameček je babico Amah odigrala oseba, ki je igralski naturščik, kar je dodaten dokaz, da igralec ne rabi biti vedno akademsko šolan, da je lahko odličen. Pogosto prav nasprotno.
V filmu Pata Boonnitipata je sama narava poslavljanja od tega sveta prikazana tako prepričljivo in subtilno, da v grlu dejansko stisne slehernika. Za nameček vsi vemo kaj prihaja, vendar smo pred navalom pristnih čustev dokaj nemočni, zaradi česar imamo priložnost izkusiti dar pristne ponižnosti. Poleg tega se solze in smeh skozi film spretno izmenjujejo, kar nas ravno tako spomni na življenje kot takšno. Če bi sedaj s temi spoznanji znali nekako tudi živeti tako, da bi tudi v vsakdanjem življenju ločili zrno od plev, bi nam bilo vsem skupaj neprimerno lažje, mar ne? Vsem tuzemskim mukam navkljub.
