RODIL SE JE NOV GLEDALIŠKI FESTIVAL – GFS

23. november 2025
Piše: Rok Sanda

Jesen je res čas za festivale ljubiteljskih gledališč. Kar je vsekakor dobro, saj je to omogoča strnjen pregled najboljših dosežkov, navadno premierno uprizorjenih v zadnji kulturni sezoni. Linhartovo srečanje v Postojni kot najreprezentativnejši pregled, saj je njegova “predhodnica” kopica regionalnih srečanj,  odpre tovrstne prireditve, letos mu je (prvič) sledil Gledališki festival  Senovo, v začetku novembra je tu trnoveljski Novačanov festival, da bi mesec (in to zvrst) zaključili jeseniški Čufarjevi dnevi. V pomladanskem času je ostal le festival v Pekrah, s čimer vsaj malo razbremeni jesenski stampedo. Festival je sicer ustanovilo Delavsko kulturno društvo Svoboda Senovo, Rok Sanda pa ni le avtor tega članka, marveč je bil tudi skupaj z Davidom Radejem  nekakšen idejni vodja festivala, kar je priznanja vreden dosežek. Hvala vsem, ki so bili zraven,  za to!

Rok Sanda razglaša rezultate

V mesecu oktobru je društvo DKD Svoboda Senovo izvedlo Gledališki festival Senovo za ljubiteljske gledališke predstave. Na festival se je prijavilo dvanajst predstav, med katerimi sem kot selektor festivala izbral štiri, ki so nastopile na senovskem odru v Domu XIV. Divizije.

Senovo ima zelo dolgo tradicijo gledališkega ustvarjanja. Leta 2022 so praznovali 100. obletnico gledališke skupine in tudi sicer so ena od redkih ‘Svobod’, ki se je ohranila vse do danes. Tudi moji prvi gledališki koraki so se začeli na Senovem, ko smo postavljali na oder predstavo Otroci Lenta avtorja Toneta Partljiča v režiji Bože Ojsteršek.

Pa vendar Senovo, kljub vsej svoji tradiciji, in širše tudi celotna krška občina in širše Posavje, čeprav ima ogromno ljubiteljskih gledaliških skupin, redko preseže meje lokalnih odrov. Na Senovem imajo zanimiv amfiteatrski oder, na katerem pa redkokdaj vidimo kakšno ‘nedomačo’ gledališko skupino.

Ko sem v začetku letošnjega leta začel z ustvarjanjem predstave na Jesenicah, sem bil neizmerno navdušen nad tem, kako daleč lahko pripelješ lokalno kulturno ozaveščenost, če jo vztrajno vzgajaš. Zaželel sem si, da bi tudi Senovo začelo prve korake v smer vzgajanja gledališkega občinstva. S predsednikom gledališke skupine pri DKD Svobodi Senovo, Davidom Radejem, s katerim sva v preteklosti že velikokrat sodelovala in uspela tudi nekaj zares prebojnih gledaliških projektov (Ikarus, Feniks, Skiner), sva se pogovarjala, kaj bi lahko naredila, da bi vzgojila to tradicijo.

Iz rok Bože Ojstršek, režiserke iz Senova, prejema Jeseničan Klemen Košir priznanje za najboljšo predstavo Tiči

Pri sosednji KD Svobodi Brestanica so se lotili gledališkega abonmaja, kar se nama je zdelo čudovito za lokalno okolje. Zato sva se skupaj odločila, da izpeljeva pilotni projekt – gledališki festival ljubiteljskih gledaliških skupin. Poimenovala sva ga Gledališki festival Senovo (GFS).
GFS se je izvajal v oktobru. Prva predstava, Tiči, Gledališča Toneta Čufarja, je nastopila v soboto, 11. oktobra. Za njo je sledila Ljubezen, strast in grdi puloverji Šentjakobskega gledališča, nato pa v torek in sredo še Morilci stare gospe Amaterske skupine VRBA iz Vrbja in predstava Žabe, kratka zgodovina nečesa, Koroškega deželnega teatra.

Občinstvo na predstavah je bilo boljše kot sva pričakovala. Sicer dvorane niso bile polne, vendar tudi prazne niso bile. Z vsako predstavo se je širila vest med obiskovalci o nečem novem in več obiskovalcev mi je po predstavah govorilo, kako navdušeni so nad tem, da se končno nekaj takšnega dogaja pri njih. Kakor da so vsi komaj čakali, da se bo ta festival zgodil.

Za izbor najboljše predstave smo se odločili, da bomo povprašali kar občinstvo. Žirije nismo želeli vključiti, saj je festival primarno namenjen občinstvu. Na koncu vsake predstave jih je v avli pričakala posodica z žetončki, oni so pa nato vrgli žetonček v eno od škatel z ocenami od ena do pet.

Preden se je festival začel, smo malo premlevali, ali bi poskrbeli, da se glasuje anonimno, vendar smo se nato odločili za glasovanje pri odprtih škatlah, kar se je izkazalo za dobro potezo. Po vsaki predstavi so se namreč ljudje zbrali okoli teh škatel in na dolgo debatirali koliko si dana predstava zasluži. Pred vsako predstavo sem jim zabičal naj enke ne podelijo nobeni skupini, saj je grdo kaznovati ljubitelje, ki ustvarjajo gledališče s srcem, in res, enk ni bilo, hkrati sem jim pa rekel, da naj bodo tudi modri s peticami. Temu je najbrž botrovalo toliko razprav preden so odvrgli žetončke v pravo škatlico.

“A toliko boš dal?” sem večkrat zaporedoma slišal. In potem se je lastnik glasovnice oglasil: “Seveda. Koliko bi pa ti dal?” In se je začela debata.

Razsodniki: gledalci z žetončki ocenjujejo predstavo

Po vsakem večeru smo glasovalne žetončke prešteli in skupen seštevek delili s številom obiskovalcev, tako da je vsaka predstava bila enakovredno ocenjena, ne glede na to, koliko ljudi je imelo tisti dan čas, da si jo ogleda. Rezultati so bili že od samega začetka tesni, a na koncu se je vseeno pokazal en zmagovalec. Jeseniški Tiči avtorja Petje Kogovška v režiji Boštjana Smukavca so bili zmagovalci. V njihovem imenu je v petek na zaključni prireditvi festivala nagrado prevzel Klemen Košir, ‘tastari tič’ iz predstave, ki si je nato skupaj s polno dvorano ogledal ponovitev predstave Terme Bohor, ki so jo senovčani odigrali dobrodelno za lokalno prostovoljno gasilsko društvo Mali Kamen. Denarno nagrado v višini tisoč evrov je Gledališču Toneta Čufarja podelila Boža Ojsteršek, stalna režiserka senovske gledališke skupine.

Sam sicer nisem imel nič pri tem, da so ravno Jeseničani zmagali. Takšna je bila pač volja občinstva! Pa vendar sem vesel, da se je tako izteklo, saj so me ravno Jesenice s svojim ljubečim odnosom do kulture navdihnile, da sem skupaj z Davidom Radejem ta projekt sploh zasnoval.

Obiskovalci so bili vidno navdušeni nad celotnim enotedenskim dogodkom in so večkrat zabičali, da se mora nujno ponoviti naslednje leto. S strani DKD Svobode Senovo sem že dobil zeleno luč, da začenjamo razmišljati o naslednji sezoni. Zgleda, da se je rodil nov gledališki festival.