SANJE, FILM O ISKANJU LJUBEZNI

21. avgust 2025
Piše: Žiga Čamernik

Filmska trilogija: Seks, Ljubezen, Sanje

 Sanje so tretji del filmske trilogije norveškega režiserja Daga Johana Haugeruda, ki se je do sedaj ukvarjal pretežno s kratkimi filmi in dokumentarci. Trilogija je nastajala znotraj enega leta, poleg Sanj jo sestavljata še filma  Ljubezen in Seks. Na lanskem Berlinalu se je prvi predstavil Seks, ki je še pred tem prejel nagrado Nordijskega sveta, medtem ko so selektorji  festivala v Cannesu Sanje zavrnili. A prav ta film je letos v Berlinu očaral ne le distributerje in kritike, ampak tudi festivalsko žirijo, ki jo je vodil Todd Haynes, ki mu je prisodila prvo nagrado. Trethi film iz trilogije, Ljubezen, pa se je lani pojavil na filmskem festivalu v Benetkah. Če seštejemo vse skupaj, je trilogija nedvomno izjemen uspeh za ustvarjalce.

Film, ki bo danes premierno predstavljen v ljubljanskem Kinodvoru, si zato zasluži veliko pozornost. Žiga Čamernik je izbral dobro osnovo za svojo recenzijo. In še to: Kinodvor bo v naslednjih dnevih zavrtel celotno trilogijo. Hvalevredno.

***

V Sanjah, nagrajenimi tudi z berlinskim zlatim medvedom,  Haugerud tankočutno preigrava mladostniško zaljubljenost s prepletom nepričakovane duševne globine in strastne silovitosti v podobi najstnice Johanne, poleg tega pa ji poda še primes literarnega presežka. V nečem, kar bi v filmskem kontekstu lahko poimenovali »romaneskni prikaz uma neke najstniške zasanjanosti, ob živih slikah realnosti, ki delujejo kot sanje«, je režiser uspel v gledalcu vzbuditi sočutje, hrepenenje in navdih hkrati, kar je silno redko.

Čeprav nenavadno, vendar nedvomno unikatno podana filmska pripoved o srednješolki Johanne, njeni družini (natančneje materi in babici) in »objektu njenega poželenja«, učiteljici Johanni (kako pomenljivo), so Sanje ljubezenska zgodba praktično brez moške figure, ki sili k razmisleku o današnjih najstnikih kot – na nek način – najbolj ranljivi družbeni skupini in (samo)spraševanju o tem, koliko (če sploh) so drugačni od prejšnjih generacij. Potrebno pa je poudariti, da je v tem kontekstu sicer introvertna Johanne prej izjema kot pravilo, saj se s svojimi sovrstniki nekako ne ujame. V ospredju je tako pretežno le moč njene fantazije in imaginacije, s katero nedvomno očara, lahko pa tudi zapelje. Ves čas smo namreč prepuščeni ugibanju o tem, kaj in koliko je v njeni osebni izpovedi sploh resnice, koliko pa jo začini njena fantazija kot takšna. Morda ni odveč omeniti, da je njena fantazija istočasno tudi istospolno usmerjena, kar sicer v občutljivih najstniških letih ni prav nič nenavadnega, je pa hkrati tudi v skladu s sodobnimi trendi preizpraševanja lastne spolne identitete, ki kot druženi fenomen postaja čedalje bolj fleksibilna, zato pa tudi nenadzorovano izmuzljiva.

Zmagoslavje Haugerunda (na levi) v Berlinu skupaj z najožjo ekipo (Foto: Berlinale)

Vendar v svetu, kjer so zadeve seksualnosti čedalje manj erotično mistične, saj je pornografija postala praktično mainstream, kar je skrajno hektično in zato potencialno nevarno, je platoničen razmislek o tematiki, ne zgolj dobrodošel, pač pa celo potreben. In v tem smislu so Sanje romantične, pa čeprav temeljijo na družbenem (ne)sporazumu, ki včasih prav nasilno loči svet odraslih od še vedno otrok, ki jih je mestoma potrebno zaščititi tudi pred njimi samimi. Ni odveč poudariti, da je v tem primeru vsa moralna odgovornost »prepovedane ljubezni« med nepolnoletno dijakinjo in učiteljico, zgolj na slednji, njena manifestacija bi bila tako zgolj kaplja čez rob. Kako torej najbolj zrelo ravnati v podobnih primerih, saj zadeva tako silno občutljivo in rahločutno družbeno polje seksualnosti kot takšne, kjer predvsem zaradi lastnega nelagodja praviloma sploh ni prostora za razpravo, kaj šele razne spekulacije?

Kljub temu pa so zadeve seksualnih afinitet in nebrzdanih gonov ves čas med nami in veliko vprašanje je, kaj se zgodi z njimi, če niso zadovoljivo obravnavane ali pa so celo ignorirane. Lahko domnevamo, da po eni strani postajamo (ali pa smo že postali) moralistično usmerjena družba s številnimi prepovedmi, po drugi pa praktično odpravljamo seksualne tabuje, kjer je dovoljeno dejansko vse, kar ni izrecno prepovedano. Ravno zaradi navedenega, med skrajnostmi pogosto umanjka zdrav razmislek in dialog enakovrednih, brez fige v žepu. Vendar gre pri tem že za neke druge debate, ki presegajo okvire filmske recenzije.

V vsakem primeru so Sanje film, ki se ga zaradi številnih vprašanj, ki jih tehtno in lucidno odpira, nedvomno splača pogledati, morda celo s svojimi najstniškimi otroki. Ob predpostavki zadostne zrelosti odraslih, seveda.

21. avgust 2025 Piše: Žiga Čamernik  Sanje so tretji del filmske trilogije norveškega režiserja Daga Johana Haugeruda, ki se je do sedaj ukvarjal pretežno s kratkimi filmi in dokumentarci. Trilogija je nastajala znotraj enega leta, poleg Sanj jo sestavljata še filma  Ljubezen in Seks. Na lanskem Berlinalu se je prvi predstavil Seks, ki je še pred tem prejel nagrado Nordijskega sveta, medtem ko so selektorji  festivala v Cannesu Sanje zavrnili. A prav ta film je letos v Berlinu očaral ne le distributerje in kritike, ampak tudi festivalsko žirijo, ki jo je…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.38 ( 2 ocen)

Objavite komentar