DOMINIKANSKA REPUBLIKA – KO SE KARIBI DOTAKNEJO TVOJEGA SRCA

21. julij 2025
Piše: Leila Turk

Santo Domingo

Pred mesecem dni smo v reviji objavili potopisni članek Leile Tirk o Jamajki, za nas še zmerom precej eksotični deželi na drugi strani Atlantika. Ker je poletje čas, ki misli hočeš nočeš pogosto uhajajo na različne počitniške destinacije, navadno zvezane z morjem, vročino, tudi s palmami in ljudmi, ki živijo tam zdaj dodajamo še kratek potopis iste avtorice o Dominikanski republiki. Blizu Jamajke je, a precej drugačna, vsekakor pa zanimiva. Tuji svetovi odpirajo tudi naša obzorja, potopimo se vanje!

***

Včasih življenje odpre vrata, za katera nisi niti vedel, da obstajajo. Meni jih je pred leti odprlo poznanstvo iz Španije – prijazni in karizmatični manager hotelske verige Barceló, Jorge, ki me je povabil v sončno Dominikansko republiko.

Priletela sem v Punta Cano – ime, ki že samo zveni kot nekaj med pesmijo in obljubo. Kompleks štirizvezdičnih hotelov, stisnjenih tik ob rajsko obalo, je bil urejen kot iz pravljice: palme, beli pesek in turkizno morje, ki kar vabi, da se prepustiš sanjam. Ko sem prispela, sem imela občutek, kot da sem stopila naravnost v razglednico, ali še bolje – v sanje.

Spominjam se izleta na otok Saona. Na ladji smo plesali z domačini, kar med vožnjo po morju. Sonce je bilo visoko na nebu, glasba je igrala, ljudje so peli – življenje je bilo lahkotno, skoraj neresnično. Hrana? Tipično karibska – tropsko sadje in sveža zelenjava, ob vsakem grižljaju sem okušala barve in vonjave otoka.

Jorge, moj gostitelj, je študiral hotelirstvo in medicino v Miamiju. Z njim sem pozneje obiskala tudi njegov rojstni Trujillo v Peruju. Bil je odprt, radoveden in presenečen, ko je ob obisku Slovenije opazil, da moja mama – direktorica jezikovne šole – obravnava učiteljice popolnoma enakovredno sebi. »Tudi šefica si le učiteljica,« je rekla. Jorge je zamišljeno prikimal. Sistem, ki je rasel iz korenin nekdanjega socializma, mu je bil tuj – a fascinanten.

Tiste počitnice v Dominikanski republiki smo preživeli v družbi dveh kolegic. Obe sta bili nekoliko bolj kritični – v enem izmed hotelov sta denimo opazili, da soba ni bila povsem brezhibna. A osebje je bilo hitro odzivno in prijazno – kar sem znova in znova opažala pri domačinih. Dominikanci niso vsiljivi, njihova prijaznost je mehka, topla kot njihova zemlja.

Vsako jutro nas je zbudil sončni žarek, ki se je prebil skozi zastore. Zajtrk – poln svežine in okusa – nato pa koraki proti obali. Pod palmami, kjer se senca meša s peskom, sem pogosto odložila knjigo, saj me je k poslušanju vabil ocean. Zvok valov – mehka pesem, ki je duši prigovarjala naj ostane, naj se ne vrača.

Ko danes  pomislim na to deželo, se mi najprej prikradejo v spomin barve – močne, zgovorne, nepopustljive. Glasba, ki zveni od vsepovsod. Ulice, kjer ne hodiš, temveč se ziblješ v ritmu bachate ali merengueja. V tej deželi ti nihče ne reče samo “hola”, temveč te pozdravi s toplino, ki prihaja iz prostora, kjer je življenje ples in vsakdanje srečanje priložnost za nasmeh.

Na tržnici sem srečala gospo s pisanim šalom, ki mi je, še preden sem karkoli vprašala, v roke potisnila sveže iztisnjen sok iz papaje. Brez besed, le z očmi in z rahlim kimanjem. Tam ljudje ne kupujejo – izmenjujejo nasmehe, pogovore, pripovedi. Karibska kultura se ne skriva v muzejih, temveč diha na ulici: na vogalu, kjer starejši moški igrajo domino v senci drevesa. V ritmu korakov stare gospe, ki se s košaro sadja na glavi sprehodi skozi vas. V vonju po ocvrtem plantanu, ki prihaja iz domače kuhinje in se pomeša z oddaljenimi toni trobil, ki napovedujejo začetek plesa.

Spomnim se dne, ko sem sedela na lesenem stolu pred hišo Jorgejeve tete, v preprosti četrti ob robu Punta Cane. Sonce je tonilo v morje, okoli mene pa otroci, ki so z navdušenjem vadili plesne korake. Nihče ni študiral baleta, nihče ni imel dragih čevljev – imeli so le ritem v krvi in brezpogojno veselje do življenja. Bila sem povabljena, da zaplešem z njimi. Nisem znala korakov, a sem znala slediti – njihovemu pogledu, smehu, spontanosti. Ples tam ni predstava, temveč način življenja. Kultura, ki jo vsrkavaš skozi pore, ne skozi učbenike.

Staro mesto Romana

Dominikanska republika mi je pokazala, da ni pomembno, koliko zgodovinskih podatkov znaš na pamet, ampak koliko utripa si sposobna začutiti. Tu je zgodovina še vedno živa: v kolonialnih zidovih Sante Dominge, kjer se prepletata španska arhitektura in afriška duša; v jeziku, ki nosi besede iz različnih celin; in v ljudeh, ki so potomci neštetih zgodb selitev, trgovine, upora in preživetja.

Vse to sem želela zajeti tudi v svojem kratkem filmu, ki sem ga posnela med potovanjem po špansko govorečih državah. V njem so ulice Seville in Madrida govorile podoben jezik kot ulice Punta Cane – jezik plesa, druženja in neformalnih vezi. Latinska kultura, v svoji najbolj pristni obliki, se ne boji pokazati čustev – in ravno to me je najbolj prevzelo.

Ko se vrnem v spominu, ne pomnim več imen hotelov, znamk koktajlov ali datumov iz Wikipedije. Vem pa, kako je bilo, ko sem ob večerih sedela s kozarcem svežega kokosovega mleka in poslušala zgodbe starejših vaščanov, ki so pripovedovali o svoji mladosti, ljubezni in revolucijah. Takrat sem razumela – kultura tu ni akademska, kultura tu je življenjska.

A Dominikanska republika ni le razglednica. Je dežela kontrastov, zgodovine in duše.

Na otoku Hispaniola si deli mejo s Haitijem, nekoč v vojni. V času mojega obiska je bilo potovanje tja nemogoče – tako smo ostali na vzhodni strani otoka in se prepustili miru, ki je tam kraljeval. Dominikanska republika, z več kot 30 provincami, ima vse – od tropskih gozdov do mogočnih gora, od živahnih mest do tihih zalivov.

Santo Domingo, prestolnica, je mesto kontrastov – ulice prepojene z zgodovino, ustanovljeno že davnega leta 1496. Kolumb je tukaj stopil na kopno, tukaj je zrasla prva univerza v Novem svetu. Mesto diši po kavi, glasbi in zgodbah.

Narava? Bujna, neukročena, divja. Raj za vsakogar, ki išče stik z nečim večjim. Nacionalni parki, koralni grebeni, slapovi, visoke gore in tihe reke. Vsak košček zemlje pripoveduje svojo zgodbo.

Kdaj obiskati ta raj? Najlepši čas je med decembrom in aprilom – sušno obdobje. Voda je prijetno topla, vetrovi nežni. Januar in februar sta idealna tudi za opazovanje kitov. In čeprav Karibi vabijo celo leto, je prav to obdobje čas, ko je narava najbolj prijazna.

Moji spomini nanjo so danes živi kot tiste prve slike, ki sem jih videla skozi okno letala. Belo, modro, zeleno. Ples na ladji. Okus manga. Pogovor z domačinom ob kokosovi stojnici. Jorgejevo začudenje v Ljubljani.

Dominikanska republika ni le destinacija. Je občutek. Je vonj po soli, je veter v laseh, je občutek, da si prav tam, kjer moraš biti. Ko zapreš oči, jo slišiš. In želiš se vrniti. Vedno znova.

Še nekaj  dejstev in priporočil  o deželi (vir in fotke: Wikipedija)

Pot na enega izmed otokov

Dominikanska republika je otoška predstavniška demokratična država s pretežno špansko govorečim prebivalstvom na vzhodnem delu karibskega otoka Hispaniola. K njej spadajo tudi trije manjši obalni otoki Beata , Saona in Catalina. Na zahodu meji s Haitijem.

Dominikanske republike ne smemo zamenjevati z drugo manjšo karibsko državo Dominikano.

Santo Domingo (uradno Santo Domingo de Guzmán) je prestolnica in največje mesto Dominkanske republike. Število prebivalstva njenega urbanega območja leta 2003 je bilo 2,084.852, že za leto 2010 pa je uradna ocena 3,712,391. Mesto se nahaja ob ustju reke Ozame ob Karibskem morju. Leta 1496 ga je ustanovil Bartolomej Kolumb in je najdlje neprekinjeno naseljena naselbina Evropejcev v Ameriki ter prvi sedež Španskega imperija v Novem Svetu, kjer je bila ustanovljena tudi prva univerza (jezuitski kolegij) v Novem svetu. V celoti ga zajema okrožje Distrito Nacional   (D.N.; “Narodno okrožje”), le-to pa s treh strani meji na Provinco Santo Domingo .

V letih 1930−1961 se je mesto imenovalo “Ciudad Trujillo”, saj si ga je takratni diktator Dominikanske republike, Rafael Trujillo, preimenoval v svojo čast. Po atentatu na Trujilla je mesto ponovno prevzelo svoj predhodni naziv. Dandanes je Santo Domingo metropola Dominikanske republike in največje (vele)mesto na Karibih.

Podnebje je tropsko ob obalah je zelo vlažno. Povprečna temperatura v Santu Domingu je januarja 24 °C,septembra pa 27 °C

Priporočila za obiskovalce:

• Najemite kolo in raziščite notranjost otoka.
• Obiščite lokalno vas in poklepetajte s prebivalci.
• Poskusite “La Bandera” – tradicionalno dominikansko kosilo.
• Uživajte v “All-inclusive” resortih, a ne pozabite na drobne radosti zunaj zidov hotela.

Najboljši čas za obisk: december – april
Jezik: španščina
Valuta: dominikanski peso
Obvezno doživetje: izlet na otok Saona, ples z domačini, sončni zahod na Playa Bavaro