MARJAN PUNGARTNIK: LITERAT, INTELEKTUALEC, NAGRAJENEC

5. junij 2024

Marjan Pungartnik, ta prizadevna in prijazna “kulturniška   mravljica”, ki se zaradi svoje izrazite skromnosti nikdar ni silil v odpredje, je  na področju ljubiteljske kulture oral kar globoke brazde. Bil je prvi tajnik ZKD Slovenije, ki je naslednik nekdanje ZKOS (ta je pred ustanovitvijo JSKD na državni ravni pokrivala celotno področje), hkrati pa je tedaj v Mriboru na literanem polju razvijal zanimive nove oblike dela tako z avtoji kot z bralci, ki so nadvse žive tudi danes. Izhodišča za to so bila zanj gotovo v njegovi mladostni, aktivistični fazi, saj je bil član skupine, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najbolj aktivno majala zidove zaprtosti in nedemokratičnosti prejšnjega sistema, v smislu gesla da je potrebno revolucijo izvesti znotraj istitucij samih. Letos spomladi je za svoje delo prejel  zlato plaketo JSKD .

Marjanu je  vprašanja  postavljal urednik Primusa Jože Osterman.

Kako si začel, kje vidiš vzroke in vplive, ki so te pripeljale v umetniško in kulturniško sfero?

Hodil sem v šolo, staro dobro šolo z dobrimi učitelji, ki so brez prevelike ideologije vpeljevali dejavnost za skupnost, za starše, za šolo, za razred, urejali smo šapirografirano glasilo, pisali za stenski časopis. Nastopali smo, vodili svoje prireditve. Leta 1960 mi je mama kupila češko tiskarno, s katero sem lahko zlagal stran z gumijastimi črkami (kot s svinčenimi) in me okužila s tiskom. V skupnosti vasi je bilo veliko pobud za sodelovanje v družabnih dogajanjih, tudi kulturnih, povezanih z obredi letnih časov. Otroci smo bili enakopraven član skupnosti in smo sodelovali v njenih dejavnostih po svojih močeh. Tudi v gimnaziji je bila možnost sodelovati na primer v programu razglasne postaje (»radia«), na prireditvah, sodelovati v krožkih, urejati glasilo, vendar manj, bil je večji poudarek na poslušnosti in ponavljanju tistega, kar so nas učili. Doma smo imeli za kmete lepo knjižnico. To bi lahko bila spodbuda. A mislim, da me to ni oblikovalo odločilno. Hodil sem v partizansko šolo. Naši učitelji so lahko še v šestdesetih letih hodili v cerkev. Običaj je bil nad zakonom. Res so me sošolci kdaj namlatili, ker sem imel boljše ocene od njih, toda to je bil boj za sebe. Iskal sem možnosti izražanja in v literaturi in nekaj manj v kulturi sem jih našel

Nekoč so mi gimnazijski sošolci uprizorili bojkot. Nisem bil ničesar kriv, samo nekaj sem rekel, kar jim ni bilo všeč. Nekaj dni niso govorili z mano. Popoldne sem prišel domov in sem gnal živino na pašo. Sedel sem na travniku in sem se zagledal v kopičaste oblake. Kaj mi pa morejo! sem si rekel. Jaz bom drugačen od njih. V literaturi in včasih tudi v kulturi je bilo malo več svoboda pogovora, ki ga edino priznam kot odnos, sokratovski pogovor. A ko bereš, in bral sem skoraj manično, se pogovarjaš z besedilom in ne potrebuješ učitelja, da bi ti rekel, kaj to pomeni. Sam se odločaš, komu verjameš. Tudi pri sliki, pri glasbi …,,,

Kako je izobraževalni proces (osnova, srednja šola) vplival nate?

Osnovna šola je imela zelo velik vpliv, ker mi je puščala veliko svobode in učitelji so me v tem podpirali. Učiteljica mi je v šestem razredu na primer dala brati »Splet norosti in bolečine« Franza Kafka, ker je sama ni razumela. Jaz pa sem v »Metamorfozi« našel princip svobode, spremembe. V gimnaziji sem bil bolj samotnež in čeprav sem bil dober dijak, sem iskal svoje poti, ker mi je šola dajala manj, kot sem od nje pričakoval – pa je bila to takrat med najboljšimi v Sloveniji. Tehniko ali naravoslovje sem bral kot zgodbo in sem zato dobil vzdevek Paracelzus. Bil sem član slovenjegraškega literarnega kluba, skupine mlajših avtorjev, ki jih je vodil Tone Turičnik. A tudi tam nismo segli čez rob. Risal sem, pisal, se ukvarjal s tehničnimi stvarmi, kot je modelarstvo, delal sem radioamaterske oddajnike …

S študijem na fakulteti sčasoma nisem bil več zadovoljen. Veliko je bilo govora o demokraciji, ko pa si rekel kaj takšnega, kar profesorjem ni bilo ravno všeč, si šel na pranger. Sploh novinarstvo ni bilo toliko povezano s študijem književnosti, kot sem pričakoval. Zguba časa, sploh s tistimi ljudmi. Prežvečena filozofija, brez soka. Vključil sem se v dogajanje na univerzitetni ravni, kjer smo se srečevali podobni – bilo je veliko prostora za iniciative, saj je bila univerza kot avstroogrska nedeljska šola. Folklora, pevski zbor, harmonikarski orkester, nič drugega. Želeli smo si, da bi imela svoje gledališče, svojo galerijo, svoj orkester, založbo, svoj klub, košarkarski team, veslaški klub … In imel sem svobodo iskati sam. Nezadovoljen sem bil, ker ni bilo v NUK študirati tudi ponoči. Če s knjigarno v Ljubljani nisem bil zadovoljen, sem šel v Zagreb ali Beograd, kjer so imeli boljše. In za knjigami so bili ljudje, ki so poznali svet in so te povabili vanj. Tisti čas samostojnega iskanja je bil zame zelo dragocen. Če si hotel napraviti kaj novega ali dobrega, si moral brati veliko in to stvari, ki so bile daleč od študija.

Kako si se vključil v kulturniški menedžment? Spomnim se te še iz marksističnega centra, zanimiv prostor učenja in izmenjevanja izkušenj je bil to; kaj si misliš o njem danes?

Uredništvo Radia Študent v prvih letih njegovega obstoja

V menedžment se nisem vključil nikoli, sem bil samo poln iniciativ, znal sem delati v skupini, mislim, da sem pomagal pri marsikateri kulturni iniciativi v študentskem življenju zunaj ideoloških omejitev. Naučil sem se pripraviti prireditev, naučil sem se jo voditi, imel sem lepe odnose z ustvarjalci (razen s političnimi zasvojenci), tudi s starejšimi, ki sem jih spoštoval. Zanimalo me je kulturno sodelovanje, izmenjava, srečevanje avtorjev. Ena od njih je bila prvi literarni maraton na Filozofski fakulteti, ki se je pomembno vpisal v literarno zgodovino z vsem, kar se je tam dogajalo. Ah, marksistični center je prišel pozneje, sredi osemdesetih, ko sem že videl, da me to ne zanima preveč. Več je bilo nesporazumov kot česa drugega, program so hoteli voditi iz ozadja. Smo pa dosegli, da na Muri niso gradili elektrarn in da niso povsem uničili Mariborskega otoka. V tem času sem bil predsednik sveta za kulturo pri občinski SZDL in tam se je eventualno dalo kaj napraviti. Pri republiškem svetu za kulturo pa sem bil, mislim, samo v napoto. Tam se je samo ropotalo, ni bilo veliko spodbud. Sem pa spoznaval »žametno« pamet od blizu, tovariše, ki so se šli kulturno politiko. Najhujši so bili tisti, ki so se kot umetniki prebijali z obilno pomočjo partije.

Menedžer, mislim, res nisem bil. To bi pomenilo, da se mi v glavi podijo samo denarji. Vem, kaj je dobro in to cenim, rad imam pridne in neobičajne ljudi, oblastništva se ogibam, ne, menedžer nisem. Ne cenim medijev, televizije nisem nikoli gledal. Celo delal sem pri njej kratek čas in sem videl, da z njo ni vredno izgubljati časa. Zdela se mi je mrtvorojen izum. Tisk je bil do osemdesetih let sem in tja še zanimiv, potem pa se je vse zrušilo, ko se je izgubil pogovor in ga je začel izrivati nacionalni totalitarizem. A človek lahko živi brez tega. Lahko na koncu koncev živi tudi brez oblasti. Brez trga. S koncem osemdesetih let se je z razvojem interneta začelo zame novo obdobje in tam sem se počutil nekoliko svobodneje.

Po slovenski »žametni revoluciji« te srečamo na zvezi kulturnih društev. Kakšen je bil prehod na področje, ki je bolj ljubiteljske narave?

Lepo in posmehljivo ime, ta »žametna revolucija«. Ste videli kakšnega revolucionarja? A je še prezgodaj govoriti o tem. Jaz sem to plačal z dvoletno nezaposlenostjo. Takrat mi je bilo malo žal, da nisem odšel odtod že prej, ko sem imel v žepu povabilo za delo na BBC, ali ko sem hotel oditi v Nemčijo delat, kot Igor Šentjurc. V devetdeseth letih so potem moji nekdanji partijski kameradi stali na poti do kakšnega odgovornejšega dela, pa je jim je ostalo tajniško mesto na ZKO in so mi ga blagovolili odriniti. Rekel sem si – zakaj pa ne! In sem se tudi na ZKO lotil posla, obnovil sem program, povišal standarde za program, vpeljal (znova) galerijo, razvil prireditve Otrok in umetnost, spravil osnovnošolsko formo vivo do mednarodne ravni, spravil Ciciban poje in pleše v SNG, so-snoval in tudi vodil Mednarodno zborovsko tekmovanje, vrnil Našo pesem v Maribor, da je po dveh uvelih v Ljubljani in Velenju znova zableščala, opogumil etnične skupnosti, ki jim »žametna pamet« ni priznala statusa manjšin, da so organizirale svoja kulturna društva, celo z vsesplošno osovraženo avstrijsko manjšino, kar mi je prineslo zmerjanje po časopisih, dvignil sem literarno dejavnost in vpeljal založništvo, znova pognal Koroške kulturne dneve, obogatil program z mednarodno dejavnostjo, informatiziral dejavnost … da bi potem prišel SLKD in podržavil, kar se je dalo. Ob vseh nesmislih sem našel v tem delu vsaj nekaj zadovoljstva in smisla, vsem in vsemu navkljub – delo z ljudmi, razumevanje društvenega življenja, predvsem pa možnost ustvarjalnosti.

Vedno sem se spomnil nekega partyja, ki mi ga je priredila Darka Podmenik ob odhodu v vojsko. Tam je bil tudi Andrej Župančič, sin Otona Župančiča. Pogovarjala sva se in mi je za vojsko rekel rekel: Tudi vojska je življenje. In sem si napravil življenje in je bila to ena od mojih lepih izkušenj. Le žal mi je bilo, da me niso pustili na koncert v Vatroslavu Lisinskem, ko je Lovro von Matačič dirigiral Mozartov Requiem. Rekli so mi, da si preveč umišljam. No, sem pa šel na koncert Franka Zappa in še zakadil sem se pred tem s klapo iz neke zagrebške komune s Srđanom Dvornikom. Če je bil Maribor zame kazenska kolonija, sem si še iz nje napravil veselje. Rekel sem si – bom pač drugačen od drugih.

Locutio je tvoj otrok: lahko opišeš, kako je nastal in kako deluje? Zdi se, da si nanj od vseh projektov v čustveno najbolj navezan?

Znani obrazi iz osemdesetih let 20. stoletja: Pungi in Matjaž Hanžek

Sredi osemdesetih let, ko so me z literarno delavnico izgnali iz ZKO, sem začel sem načrtovati revijo s skupino mladih mariborskih literatov in do tega smo prišli v devetdesetih, ko sem domneval, da so dozoreli za to. Tisti prvi konflikt sem razumel kot uporništvo proti šablonam, s katerimi so jih pitali v šolah. Saj so delavnice zunaj šole zatočišče prav tega boja proti avtoriteti in avtoritarni šoli. Ko je bilo potrebno napraviti korak v pravo revijo, so se pokazali – videli so samo priložnost za zaslužek in oblastnost. Bil sem nekaj časa glavni urednik Dialogov in sem se na lastne oči prepričal, kako hitro se ljudje začenjajo obnašati naduto, ko jim daš možnost odločanja o tem, koga bodo spustili v revijo. Revija je bila zame vedno pregled, po možnosti čim bolj raznolik in obsežen. V vlogi urednika sem z radovednostjo gledal v delavnice drugih avtorjev. Nikoli nisem hotel biti oblasten. Oni pa … Videl sem v njih repliko okorelih literarnih oblastnikov. A mene je h koncu osemdesetih prevzel računalnik in ob nastajajočem internetu sem se učil programiranja html in to ustvarjanja svoje strani na ameriškem serverju Geocities. (Na SloLit sem našel še nekakšen link na 8. številko in na stike, ki sem jih vzpostavil z Mihaelo Hojnikovo, pesnico na Švedskem, a povezava ne dela – http://www.geocities.com/locutio/LOCUTIO8/lo8mi­haelahojnik.htm) In sem se lotil dela sam. Nobenega vzora nisem imel za revijo, sestavine internetne strani sem si izmislil sam in jo tudi izvedel sam. Precej časa je trajalo, da sem prišel do zadovoljivih rezultatov – kolikor sem se lahko ob intenzivnem delu s tem ukvarjal. Če rečem, da je to bila prva on-line revija v Sloveniji in med prvimi na svetu, pomeni, da sem si pač izmislil nekaj novega. Sam. Baje ima neka newyorška knjižnica Locutio za prvo on-line revijo nasploh. V letu 2004 je vzel v roke revijo Edo Milavec in jo spravil v program PHP in to na osnovi databaze. To mi je zelo olajšalo delo. Je pa danes že malo zastarelo. Takrat pa je bilo špica. V anarhični WordPress pa me danes ne mika preveč. Internetna revija ima številne prednosti pred tiskanimi, predvsem je zelo dostopna. Sprva so me literati samo čudno gledali, potem se je prijela. Z njo sem vzpostavil stike s slovenskimi avtorji po svetu, s sosedi, nisem bil »mariborski«. A Locutio je le otrok literarnih delavnic, ne pozabite, tudi če je samosvoj otrok.

Dolgo si bil gl. tajnih ZKD Slovenije. Po tvoji zaslugi je Zveza dobila eno prvih spletnih strani s precej tekočimi objavami v državi? Je bil to projekt, ki sta ga peljala skupaj s Pivcem?

Spletne stvari sem delal in iniciral sam. Že zelo zgodaj, ko se Pivec še ni gibal v zko-jevskih vodah, sem silil ZKO in društva, pozneje še JSKD k temu, pa je trajalo nekaj let, preden so dojeli, kako pomembno je to. Napravil sem nekaj domačih strani, v glavnem na prijateljski osnovi. Mislim, da se nihče drug od zko-jevskih kolegov ni tega učil in so na spletne strani gledali kot na nek luksuz – kot na nekaj takšnega, kot so danes družbena omrežja – da se pokažeš. Niso vedeli, da je informatizacija proces v ozadju, da mora biti dejavnost organizirana po njenih načelih. Danes je velika ponudba pri izdelavi strani, ni programiranja, so le gotove rešitve. Takrat pa je bilo to vezano bolj ali manj na volontersko delo. ZKO oziroma ZKD Maribor mi potem več ni dajala gradiva za dopolnjevanje strani, potem niso podaljšali domene in je vse zaspalo. En krn strani izpostave se še danes vrti v praznini. Zdaj pa vidim, da so se na ZKD dali to na FaceBook, ki seveda nima vloge domače stani. Tudi za ZKD (ZKO) Slovenije sem napravil stran, prav tako za revijo Kult:ura, pozneje so si naročili izdelavo strani, revijo pa so preimenovali v Primus. Si predstavljam, da bi jim tajnik programiral stran. Hm.

Ne, zveza ni imela neke informacijske strategije, mislim, da še ni bila zrela za to, to sem po malem vsiljeval sam in na kakšno pretirano navdušenje nisem naletel. Mednarodno zborovsko tekmovanje v Mariboru je bilo cepljeno proti informatizaciji. Na kolenih pa nisem hotel prositi, da se je usmilijo. No, ko se je pojavila »fejsbuk mentaliteta«, kjer se je potrebno samo hvaliti in objavljati vse mogoče fotografije, so bili vsi zadovoljni – bilo je veliko fotk in všečnih govorov. Na to so padli vsi, kaj pa je za tem, se nihče ne zanima v stilu »ni ga čez samohvalo«.

Informatizacija. Pa vendar me vedno razjezi nadutost, ko od ljudi, za katere ni gotovo, da imajo računalnik, da ga obvladajo, da imajo internet, zahtevajo, tudi skladovci, samo internet. Kakor da so glavni oni in ne tisti, ki se prijavljajo in za katere delajo. Nekoč sem bil v uredništvu Mentorja in videl, da mečejo v smeti prispevke, ki so bili pisani z roko. Lepo čitljivo. Uprl sem se temu, ker se mi je zdelo takšno obnašanje arogantno in neliterarno. To je ta »žamet«. Vedno bi morale obstajati vse možnosti, tudi da kdo pošlje prispevek, čitljiv na papirju, na uradniku pa je, da si jih spravi v svoj red. Odnos do ljudi je vseeno pomembnejši od tistega, kar se uradnikom mota po glavi.

V prvi verziji domače strani za ZKD Slovenije sem napisal uvodnik »Pomagajte si sami … ker bog nima računalnika in vam ne more pomagati«. V njem sem naštel kar nekaj prostih programov, da ne bi morale zveze ali društva seči v žep po denar. Videl sem tudi, kako so se sodelavci upirali, da bi v svoje delo vključili računalnike. Do stropa so skakali. Kdo bi se še ljubiteljsko ukvarjal s postavljanjem domačih strani ali uporabljal proste programe, če lahko vse to kupite, najdražje, ki jih potem uporabljajo samo za preprosto zapisovanje in za afnanje na FB. Imam najboljši računalnik, vso Microsoftovo opremo, pa tega sploh ne znam izkoristiti. Za to je denar, brez skrbi. Smo še ljubitelji, da si pustimo od države plačati snobovske programe in se ne solidariziramo s tistimi, ki se upirajo vladajoči informacijski industriji?

Vem, da ste bili v Mariboru precej razdvojeni ob ustanavljanju JSKD? Kje so bile dileme in kaj si danes misliš o tem projektu?

Ne spomnim se, da bi bili kaj veliko razdvojeni, je pa bilo vprašanje, ali se bodo delavci ZKO Maribor zaposlili v nastajajočem SLKD. Če se kdo ne bi hotel, bi izgubil službo. Če je šlo za to. Res pa je, da je sklad podržavil program in s tem spodmaknil tla Zvezi kulturnih društev, jo izločil iz možnosti, da vpliva na programe in na veljavo društev v občini. To se prelaga na »Ljubljano«. Takrat mi je bilo vseeno, pod katero streho potekajo vse te dejavnosti, za katere je prej skrbela zveza, da se le ohranijo in razvijajo. A morda je bila to napaka. Nekako je zveza društev izgubila stik z lokalnimi oblastmi in tudi z društvi. Slovenija je unitarna država, kjer center malo ve o obrobju in o lokalnem dogajanju in če je kaj pomagalo obrobju, so mu je pomagale lokalna samouprava in regije, ki se jih danes država boji enako kot neposrednih volitev. V unitarni državi, ki so jo tako očitali Jugoslaviji, pa so jo napravili sami, je hierarhija najpomembnejša. Ta se potem pojavlja tudi v lokalnem okolju – društva so na robu, spodaj, zanje ni nobene pozornosti. Tako malokrat so ljudje iz »centrale« prisotni na teh prireditvah ali dejavnostih, podobno se dogaja tudi v občini. Oh, toliko dela je! Uradovanja! Papirja! Niti enkrat v tridesetih letih?

Za zloveščo sovo skovikavko me pa ne imejte, nisem več merodajen za presojo. Upokojen sem, nekoristen, nepomemben. Tudi zame je pomembno to, kar lahko delam, kaj pa je bilo …

Tvoj odnos do današnjega stanja na področju ljubiteljske oz. kulture nasploh? O vrednotah, ki jih kultura izraža in o njihovi implementaciji v družbi? Je vpliv kulture oz. umetnosti na naše življenje relevanten?

Pungartnik na eni od mariborskih prireditev

Začnimo od zadnjega vprašanja. Relevanten za kaj? Skoraj vsak dan grem mimo propadajoče vile, v kateri je imelo lokalno izpostavo ministrstvo za gospodarstvo. (Slišal pa sem, da so hišo prodali in bojim se, da jo bodo novi lastniki podrli in zgradili kakšen kockast monstrum.) Nad vhodom je bila spominska plošča o tem, da je bil tam sedež nacistov in da so tja vodili na zasliševanja ujete domoljube – če se prav spomnim vsebine. Premalali so jo s črnim. Če za državo to ni pomembno, kako naj je zanjo relevantna kultura? Pa potem samodejavna ulica poskrbi za humanizem, če ga že država premala. Blizu stadiona, ki stoji na mestu nekdanjega pokopališča (!) in prvega mariborskega parka, je na steno bloka ulica napisala bojevito geslo »ubi žabara!«. Nekdo, najbrž v lepih spominih na žabarje ali pa da bi vedeli, na koga se to nanaša, je pripisal tam LJ. »LJubi žabara!«

V devetdesetih letih je velik del slovenske kulture prihajal od ljubiteljev. Polovica, recimo. Tu je mesto ljubiteljske kulture. Brezdušnemu es-pejevstvu v kulturi, ki uničuje društveno dejavnost, lahko dá dotik domišljije, ljubezni, jeze, premisleka. Jezil sem se, ko sem na stenah videl grafite, zdaj pa ti grafiti v najstarejšem delu mesta, kjer skoraj ni več prebivalcev in se je po »domišljiji« urbanistov spremenilo v nekaj praznega, spominjajo na življenje, ki ga ni. Zbori bodo odslej podobni tridesetim tenoristom, folklora cesarski maškaradi, v mestu ni ljubiteljskega gledališča, slikarske skupine nadomeščajo es-pejevski slikarski tečaji, literarne večere organizirajo knjižnice za boljšo prodajo kurantne robe, tja pa pridejo lahko amaterji samo kot konzumenti. Kaj še ostane?

Seveda ljudje ne pomislijo na to, da ko enkrat zabetoniramo mesto, zabetoniramo tudi njegovo pamet. Težko v njem nastane pevski zbor, ki ni prav tako zabetoniran.

Ko pa ste me že potegnili za jezik, bom rekel tudi to:

Ali ima JSKD v Ljubljani, v centru države za najbolj zahtevno publiko svojo galerijo za amaterje? Ima založbo za številne stare in mlade avtorje (ki niso samostojniki), za izbrance? Ima komorni oder, na katerem v Ljubljani nastopajo vse dobre amaterske predstave iz Slovenije? Ima zborovski abonma za vse najboljše zbore iz Slovenije, denimo za sladokusce iz parlamenta? Ima literarni oder, na katere vabi pred množično občinstvo tiste, ki so zlezli na Olimp in niso samostojniki? Ima revijo, v kateri so sledijo društveni in samozaložniški produkciji? Ima? Ima? Ima? Je kdaj kdo vprašal, kaj pričakujejo od tistih na Skladu? Nekaj se je v petindvajsetih letih, kar obstaja JSKD, vendarle moralo razviti, ne da počnemo samo to, kar smo vzeli od društev in zvez.

Tvoji cilji za bodoče?

Cilji? Kaj je cilj? Ne vem. Je kakšna bodočnost, razen podjetje za invalide? Za nas stare in tudi za vas, ki mislite, da ste mladi. Bodočnost se gradi, ne pa da jo čakaš. Ne more biti odvisna od tega, da pride mimo kdo, s komer se splača ukvarjati, in samo prežiš na priložnost. Gotovo je pred mano mirnejše obdobje. Brezciljnost. Manj javnega dela. Manj obveznosti. Prijemlje se me agorafobija in včasih se veselim tihega doma med knjigami, tudi elektronskimi, bolj kot česarkoli drugega.