Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtor: Žiga Čamernik
Medtem ko je celovečerni film Gepack v kinodvoranah po Sloveniji že presegel številko 50.000 gledalcev, kar pomeni drugo zlato rolo (priznanje s strani Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki je podeljeno za vsakih 25.000 obiskovalcev), naj obrnem pogled na sam začetek tega filmskega popotovanja.
Nekje med vsemi tistimi valovi korone v letu 2021, sem prejel klic Žige Kukoviča, s katerim sva se spoznala na snemanju neke nesojene TV serije, kjer sem poleg igranja opravljal še vlogo trenerja igre oziroma t.i. acting coach-a, Žiga pa je bil igralec. Bojda je bil eden bolj znanih slovenskih tiktokerjev, sam pa sem komaj vedel, kaj to sploh pomeni. Kakorkoli, zame je bil takrat zgolj eden od mnogih, ki so želeli posneti celovečerca, za nameček brez vsakih finančnih sredstev. Iz vljudnosti in tudi profesionalnega interesa sem mu prisluhnil, v naslednjem hipu pa mi je poslal scenarij na kar 180 straneh. Po prebranih cca 30-ih straneh sem praktično obupal, saj sem že na tej točki zaznal, da bo zadeve treba drastično skrajšati, če želi, da bo sploh nekako berljivo in pa seveda v končni fazi tudi gledljivo. Poslušal me je (in najverjetneje še obilico drugih) ter se javil čez kakšno leto, da mi ponudi novo verzijo na 120 straneh. Še vedno sicer predolgo, vendar sva počasi zavihala rokave in se lotila dela, s pomočjo igralskih improvizacij se je končna verzija scenarija tako ustavila na 90 straneh. Ko sem vstopil v kreativni proces, je bil igralski kader bolj ali manj že izbran, zato smo lahko začeli z vajami, ki sploh niso temeljile na scenariju. Igralska Metoda, t.i. Method Acting, namreč največ pozornosti nameni prav procesu obnašanja igralca pred kamero oziroma njegovemu doživljanju, ki naj bo čim bolj organsko in seveda tudi dovolj osebno, da lahko deluje prepričljivo. Zdelo se je, da so prav vsi vključeni sprejeli takšna pravila igre, nad čimer sem bil resnično prijetno presenečen. Pomembnejša zadeva v zvezi s tem je, da sam scenarij ne sme biti nobena obligatorna avtoriteta za igralca, kaj šele edina zveličavna, pač pa le neka splošna smernica, ki mu pomaga ozavestiti njegovo doživljanje določene situacije in samega sebe v njej. Le skozi slednji kriterij sleherni igralec tako lahko začuti tiste vrste artistično svobodo, ki je pri oblikovanju posameznega dramskega (filmskega) značaja praktično nujna. V začetni fazi je potrebno igralca torej maksimalno razbremeniti, da je sploh v stiku s tem, kar resnično čuti. In ker tudi v življenju na omenjenem početju ravno ne blestimo, takšen proces ni najbolj lahka in hvaležna naloga, čeprav se nemara sliši enostavno. V določenem trenutku je namreč potrebno spremeniti vzorce svojega lastnega obnašanja, še prej pa jih prepoznati in se z njimi tudi ustrezno soočiti, kar je po principu psihološkega realizma odlično razdelal – s pomočjo Stanislavskega pred njim – znameniti dramski pedagog Lee Strasberg, na naš srednje-evropski prostor pa vrhunsko apliciral pokojni Janez Vajevec, moj predragi igralski učitelj.
Takšno naravnanost je v meni prepoznal Kukovič, saj se je zavedal, da poleg dobre kamere in fotografije za svoj prvi celovečerec potrebuje vsaj primerljivo in nemotečo igro. Zakaj pravim nemotečo? Vse prepogosto se v našem prostoru namreč zgodi, da igralci zaradi nemogočih, celo kontradiktornih produkcijskih zahtev, včasih pa tudi zaradi neznanja režiserja ali svojega lastnega, zahtevano »preveč odigrajo«. Tako praktično vsi Slovenci, ki občasno pogledamo kakšen naš film, zelo dobro poznamo tiste neprijetne trenutke, ko zaradi določenih nerodnih situacij in okostenele igre, zgolj zmajemo z glavo in se zaradi zadrege zazremo kar v tla ali v nejeveri pogledamo še koga, ki z nami spremlja film. Ravno tega prevladujočega vzorca v slovenskem filmskem svetu, v Gepack-u denimo sploh ni, kar je hitro uzrla tudi publika, saj je prav slednje njen najpogostejši kompliment. Celo stroka ne prepozna dejstva, da je ravno igra tisti adut filma, ki ga dela do te mere gledljivega, da ga z lahkoto gledamo celo večkrat. Cilj dobre igre namreč ni zgolj nekaj odigrati, ampak to tudi živeti. Na tej točki se srečamo tudi z osnovnim postulatom K.S. Stanislavskega, ki je s svojim igralskim Sistemom ustoličil eno prvih in osnovnih vprašanj, na katerega si mora igralec/umetnik v globini svoje duše karseda iskreno odgovoriti: »Ali ima raje umetnost v sebi ali sebe v umetnosti?« Po odgovoru na slednje vprašanje, igra postane neprimerno lažja; pa najsi bodi kakršenkoli. Potem namreč ne moreš več reči, da ne veš.
Zelo zanimivo se mi zdi, da je Žiga Kukovič šele skozi snemanje Gepack-a ugotovil, da je režiser; ali bolje rečeno, da ga organsko vleče k režiji filmov. Že res, da je neko potrditev v tej smeri dobil, ko sta njegova kratka filma (Kjer se prepirata dva in Barcelona) kar v dveh letih zapored prejela Zlati Muvit, t.j. nagrado za najboljši film na omenjenem festivalu, pa vendarle. Poleg tega Žiga rad odprto komunicira z vsemi deležniki vpetimi v proces filma, kar je redkost. Še večja redkost pa je, da ne želi na vsak način imeti zadnje besede, če to ni nujno potrebno. Režiserji v praksi pri nas namreč velikokrat raje igrajo svojo vlogo režiserja, kot pa da bi v odprtem dialogu rasli skupaj z ostalimi. Film je nenazadnje »največji kompromis«, kot je znal povedati eden znamenitejših med njimi, Elia Kazan, ki je veliko delal z Marlonom Brandom, definicijskim igralcem Metode. Naravnost neverjetno pa je, da večina režiserjev na Slovenskem svojo pozicijo razume zgolj kot priložnost za uveljavljanje osebne avtoritete, ki ne prenese nobenega ugovora, tudi tistega konstruktivnega ne. Tako povečini slišijo samo svoj lasten odmev, kar se seveda pozna tudi na filmih. Kukovič po drugi strani sliši tudi tisto, za kar človek misli, da bo zagotovo pozabil, preslišal ali vsaj prezrl in šele čez nekaj časa ugotoviš, da temu nikakor ni tako. Najbolj prijetno pa me je presenetil, ko mi je takoj po ovacijah na premieri filma prišepnil, da je bolj kot za film, hvaležen za izkušnjo. Iz njegovih ust slednje nikakor ni floskula, to lahko zagotovim. In prav zato sva lahko tudi tako plodno sodelovala, zavedajoč se, da gre za enakovredno partnerstvo, v katerem se učiva oba. On režije, kot rad pove, sam pa treniranja igralcev na svojem prvem pravem celovečercu. Res pa je, da nihče ni imel kaj za izgubiti, vključno z javno podobo. Če se nekoliko pošalim, menim, da bi se večina režiserjev raje odrekla svoji karieri, kot da za pomoč najame kakšnega igralskega trenerja, saj bi to za njih v javni sferi najverjetneje pomenilo priznanje, da o igri enostavno ne vedo dovolj. Ob čemer pa se niti ne zavedajo, da ravno slednje dejansko pomeni tiste vrste pohlevnost, ki jo deklarativno sicer prezirajo, pri sebi pa je sploh ne opazijo, saj se tudi sami posledično uklonijo pred tisto pregovorno slovensko »le kaj bodo rekli drugi?« miselnostjo.
Če sklenemo, Slovenija krvavo potrebuje režiserje osebnostnega profila ala Kukovič, ki so zmožni odprto in ponižno – se pravi brez napihnjenega ega – prisluhniti vsem tistim, v končni fazi sodelujočim v njihovi viziji, ki pa že s prvimi vajami za namene snemanja filma postane skupna. In tako se tkejo sanje. S sredstvi ali brez.
