PISATI, TO JE VSE

Avtorica: Liu Zakrajšek

»Na skrivaj občudujem ljudi, ki ne pišejo in pa, seveda, tiste, ki ne snemajo filmov,« je povedala Marguerite Duras v dolgem intervjuju z Michelle Porte, ki ga lahko preberemo v knjigi Les lieux de Marguerite Duras. Kultna francoska pisateljica in filmska ustvarjalka je leta 1993 objavila knjigo Pisati, njeno zadnjo knjigo, ki jo je sama avtorizirala za tisk. Izbor petih zapisov je v prevodu Suzane Koncut nedavno izšel tudi v slovenščini, v zbirki Labirinti (LUD Literatura). Pisati je na prvi pogled morda nenavaden skupek avtoričinih pretežno avtopoetičnih zapisov, ki stojijo na meji med esejistiko in poetično prozo, zelo značilno in prepoznavno bralkam in bralcem njenih romanov. Pisanje Marguerite Duras pač vselej pusti ob strani vse nebistveno in z ostro ter natančno izbrano govorico spregovori o tistem najglobljem človeškem – naših strasteh in bolečinah. Pisati tako prinaša nov vpogled v avtoričino lastno dojemanje svojega dela in literature oziroma umetnosti nasploh.

Predvsem se v naslovnem eseju, Pisati, ukvarja s predpogojem za pisanje – samoto. »Oseba, ki piše knjige, okoli sebe vedno potrebuje ločenost od drugih ljudi. To je samota.«, zapiše in premišljuje o svoji hiši v Neuauphlu, kjer je napisala nekatere izmed svojih najpomembnejših del, na primer roman Zamaklnjenost Lol V. Stein, ki je izšel v slovenskem prevodu leta 2018 pri založbi Litera. Hišo je kupila s honorarjem za avtorske pravice ob filmski priredbi njenega romana Boj z morjem. Tam je našla ustrezen odmik, ki ga je narekovalo njeno življenjsko poslanstvo, čeprav, kot v spremni besedi izpostavi Diana Koloini: »bi lahko pomislili, da ob vseh prijateljih in ljubimcih, ki jih vendar omeni tudi tu, ob vseh gledaliških predstavah in filmih, ki jih je zrežirala v desetletju po nakupu hiše v Neuple-le-Châteauju, ni mogla biti pogosto sama – vendar ji verjamemo na besedo, da je bila.«

O tej samoti, tej samosti in odtujenosti, piše Duras z izjemnim zanosom, četudi je na trenutke grozljiva, kar lahko razberemo v podatku, da si je samoto v svoji hiši krajšala z alkoholom. Pisanje tu postane skoraj življenjski imperativ, tisto, kar te reši pred samim seboj, pred večnimi utrujajočimi malenkostmi in velikimi bolečinami življenja. Ta odmaknjenost, ta samota je »nekaj, brez česar človek ne naredi ničesar. Brez česar ničesar več ne gleda.«. Gledati in resnično videti svet in ljudi, svojo dobo, to je poslanstvo, ki ga je Marguerite Duras mojstrsko uresničevala v svojem pisanju. Od pretresljive novele Bolečina, ki (sicer skozi fikcijo) opisuje njeno čakanje na moža Roberta Antelma, ki je bil med vojno interniran v koncentracijskem taborišču, do nežne a surove ljubezenske zgodbe prepovedanih ljubimcev drugačnih družbenih razredov, v njenem znamenitem romanu Moderato Cantabille. Zdi se, da v vsem svojem pisanju raziskuje predvsem skrajne trenutke človekovega obstoja v svetu, ki so najmočneje občuteni v ljubezni in smrti. Prav dvojica ljubezen-smrt predstavlja os na kateri se giblje avtoričina pozornost.

Pisanje o smrti je v ospredju tako v eseju Pisati, kot v eseju naslovljenem Smrt maldega angleškega pilota, kjer avtorica pripoveduje zgodbo o smrti dvajsetletnega pilota, ki je v vihri druge svetovne vojne strmoglavil in tragično preminil v krošnji nekega drevesa v Vauvillu. Ime mu je bilo W.J.Cliff, to pa je prav ime, ki ga najdemo v posvetilu knjige. »To knjigo posvečam spominu na W.J.Cliffa, ki je maja 1944 ob še vedno neznani uri pri dvajsetih letih umrl v Vauvillu.« lahko preberemo na prvi strani.  V eseju avtorica oriše prelomno otožnost trenutka, ko je našla njegov grob med iskanjem neke cerkve, o kateri so ji povedale prijateljice in spoznala, da je bil mlad fant sirota, katerega grob je obiskoval le njegov bivši profesor s severa Londona. Kot v pretresljivi noveli Bolečina, ki priča o grozodejstvih in srhljivem epilogu koncentracijskih taborišč, imamo v pričujočem eseju pred seboj zgodbo mladega človeka, obsojenega na smrt v primežu kolektivne travme zgodovine, ki je globoko zaznamovala avtoričino stoletje. Kot v eseju zapiše Duras sama : » Smrt kogarkoli je cela smrt. Kdorkoli je vsakdo.« Kako sploh pisati o trpljenju množic, o smrti, ki vselej pomeni tako povsem individualen kot tudi obči dogodek? Zdi se, da si v pričujočem eseju avtorica pravzaprav zastavlja nalogo, pojasniti, kako lahko pisava zaobjame trpljenje sveta in njegovih ljudi. Kot zapiše že v romanu Zamaknjenost Lol V.Stein : »kako si lahko predstavljamo trpljenje brez človeka, ki trpi ?«. Tu zadenemo ob fenomen ne-pisanja, če uporabim avtoričin lasten izraz. O najtemnejših dogodkih se pač ne da pisati kar tako. Ne, izumiti je treba novo govorico. In prav to je tisto, na kar nas opominjajo eseji Marguerite Duras v knjigi Pisati : da je avtorefleksija vsakega pišočega posameznika na svetu že način, kako prodreti v samo srčiko teh večnih in težkih vprašanj ne-pisanja.

V eseju Pisati naletimo na izjemno podroben opis umiranja navadne muhe, ki jo avtorica opazuje na svojem domu, ravno ko čaka prihod predhodno omenjene Michelle Porte. Umiranju muhe nameni kar pet strani. V zvezi z njim lahko preberemo opažanje, da je dobro, če  pisanje privede do »muhe v predsmrtnem boju«, do »zapisovanja groze pisanja«. Res se ob branju avtoričinega razmisleka o pisanju zazdi, da dejanje pisanja imanentno prežema nekakšna prvinska groza pričevanja. Prvinska groza tega, da zmoremo ubesediti celo tisto, za kar nam v življenju sicer zmanjka besed.

Tema smrti pa se v avtoričinih romanih prepleta s temo prepovedane ljubezni, eno izmed osrednjih tem avtoričinega opusa. Anne Desbaresdes v romanu Moderato Cantabille tako na primer sreča svojega ljubimca Chauvina v pivnici, kjer je mlad moški ubil svojo partnerko. Anne in Chauvin se povežeta prav skozi pogovor o tej strašni smrti ljubezenskega para in sama potoneta v prepovedan odnos, saj je Chauvin eden izmed delavcev, ki jih zaposluje Annin mož. Podobno je prepovedana ljubezen uprizorjena v Zamaknjenosti Lol V. Stein, kjer se skrivnostna protagonistka Lol zaplete v afero s pripovedovalcem romana, ki je prav tako zapleten v razmerje z njeno mladostno prijateljico Tatjano. Nemogoča ljubezen je pač obsojena na smrt, in Duras piše o ljubezni z nekakšnim kirurškim hladom, ki priča o izjemni sposobnosti odmika od golih čustev, v zavetje zgodbenosti, ki se vselej obrača po jasnih pravilih. Kot umira ljubezen umiramo tudi ljudje, preživi pa nas naša literatura. Marguerite Duras je umrla leta 1995. Posthumni je izšel njen roman C’est tout. Zadnje besede v romanu, naslovljenem na njenega zadnjega življenjskega sopotnika, Yanna Andréja, so bile: »Ljubim vas. Nasvidenje.«