Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtor: Žiga Čamernik
Še preden je uradno prispel na filmska platna kinodvoran po Sloveniji, je bil prvi igrani celovečerni film Žige Virce že deležen nekaterih kontroverz. Najbolj razvpita in domala nerazumljiva je tista z zadnjega Festivala slovenskega filma (FSF) v Portorožu, kjer ob letos ne prav močni filmski konkurenci, ni prejel prav nobene nagrade s strani strokovne žirije. Bil pa je s strani občinstva daleč najbolje ocenjeni celovečerni igrani film. Da, v Sloveniji je očitno mogoče prav vse.
Uvodoma moram povedati, da sem izredno zadovoljen in počaščen, da sem se udeležil slovenske in tudi svetovne premiere filma prav v Portorožu (5.10., 2023), kjer sem bil ob nabito polni dvorani deležen marsikaterega presenečenja. Tokrat za spremembo celo pozitivnega. Že v prvih nekaj minutah sem namreč opazil prostodušno nasmihanje, pospremljeno s sproščenim krohotom, ki se je postopoma razpasel po vsej dvorani in začel preraščati v gromoglasno odobravanje videnega. Slednje pa ni delovalo niti malo navijaško kot se rado zgodi, saj avtorji na projekcije običajno pripeljejo svojo številno filmsko ekipo, družino, prijatelje in znance, ki so pri samem spremljanju filma seveda izrazito subjektivni. Slednje je bilo v tem primeru izključeno, saj je šlo zgolj za množico filmskih navdušencev, ki se je znala dovolj sprostiti, da se je prepustila magiji filma. Tako je bilo mogoče dejansko uživati ob pogledu na ljudi, ki so si od silnega smeha brisali celo solze, že v naslednjem trenutku pa so v s suspenzom nabiti tišini obmolknili v pričakovanju nadaljnjega razpleta, saj gre vendarle za dramo alias črno komedijo. Vsak košček filmskega mozaika je v scenarističnem in dramaturškem kontekstu skrbno premišljen, pogosto togi profesionalni igralci v njem zaživijo v posebni luči, ki jih obsveti z avreolo sproščenosti, česar v slovenskem filmu resnično nismo vajeni. Organski dialogi, ki so dejansko predpogoj za dobro komedijo, kjer liki ves čas sebe jemljejo smrtno resno, se zdi, da je v tem kontekstu zmagoviti recept. Ali kot bi rekel režiser: »Ključ za dobro komedijo je v tem, da moraš dejansko delati dramo, pri čemer igralci ne skušajo biti smešni na silo«.
Vendar Poslednji heroj ni samo dobra komedija, pač pa še veliko več. Režiser mlajše generacije nam Slovencem namreč nastavlja tudi ogledalo. Morda je najbolj genialna stvar omenjenega filma dejansko v tem, da mu uspe – skupaj s so-scenaristko Izo Smrekar – preko smeha povedati resnico o nas samih, kar je dejansko nekaj najtežjega v filmskem smislu. V najbolj sproščenih trenutkih smo namreč na nezavedni ravni tudi najbolj odprti in dovzetni za sprejemanje videnega. Ravno tako so v tem kontekstu zelo zgovorne vse tiste tišine, ki nastanejo za salvami smeha, saj nam omogočijo tiho kontemplacijo, ki – poleg zanimanja za razrešitev situacije – vzpostavi prostor za intimno premlevanje doživetega. V našem nezavednem sicer domujejo tudi številni obrambni mehanizmi, zaradi katerih smo lahko pretežno v zanikanju, zato navzven delujemo »kot da se nas stvar ne tiče«, saj pri zdravi pameti ne moremo priznati, da smo bili priče nečemu epohalnemu. Da, upam si trditi, da je prav slednje uspelo Žigi Vircu. Epohalen film, ki smo ga Slovenci čakali vse predolgo. V njem je toliko kolektivne katarze, ki prosto po Aristotelu pomeni olajšanje za našo dušo do te mere, da se zdi, kot da je v danem trenutku odveč karkoli dodati. Spoštljivo lahko zgolj obmolknemo.
FOTO: Cineplex
Intimna obsesija režiserja s tematiko partizanstva, se je tokrat idealno zlila z dinamiko medčloveških odnosov neke tipične slovenske družine, ki živi s temačno skrivnostjo, ne da bi se tega zares zavedala. Sama zgodba je sicer na površinski ravni razmeroma klišejska: naveličani ljubitelji partizanskega herojstva za popestritev svojega vsakdanjika uprizarjajo bitke med partizani in Nemci, nakar jim grozi, da bo kos zemlje, na katerem poteka njihov hobi prodan nemški trgovski verigi, zastopani s strani Grkinje, ki v te namene pripotuje v Slovenijo. To pa je tudi vse. Vse tisto, kar se vmes zgodi na ravni posameznika in vseh ostalih odtenkih ter mikro-nivojih medčloveških odnosov, pa je več kot vredno naše pozornosti. Gre za film, ki bi ga dejansko moral videti prav vsak Slovenec, saj je v teh težkih časih, ko se zdi, da tavamo od ene slepe ulice do druge, nekaj smisla vendarle več kot dobrodošlega. Če pa je slednje prežeto še z nacionalnim nabojem naše lastne psihe, še toliko bolje. Po drugi strani žal ne moremo z gotovostjo trditi, da bo film všeč prav vsakemu gledalcu, saj sublimno nagovarja tudi temnejše kotičke naše duše, za katere potrebujemo vsaj malo poguma, da smo jih sposobni sploh uzreti. Letošnja strokovna žirija iz mesta rož jih je denimo že prezrla in verjamemo lahko, da v tem ni osamljena.
V tolažbo in spodbudo režiserju ter vsem ustvarjalcem tega krasnega in resnično prepotrebnega filma, pa le še nedolžna opazka, da je velika večina prelomnih in epohalnih umetniških dosežkov za časa svojega obstoja praviloma prezrtih. Le zakaj bi bilo potemtakem s Poslednjim herojem kaj drugače?
