Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtor: Jože Osterman
Jeseniško gledališče Toneta Čufarja, poleg ljubljanskega Šentjakobskega najpombnejše ljubiteljsko gledališče v državi, je minulo kulturno sezono zaključilo z zanimivim projektom – »dramatizacijo« filmske zgodbe Kajmak in marmelada ki je pred nekaj leti navdušila slovensko občinstvo. Film je bil pod režisersko taktirko Branka Djurića posnet leta 2003 in velja za njegovo najboljše delo.
Jeseničani so s tem izborom zvito zaigrali na note, ki so jim v zadnjih letih prinesle precej uspehov. Pametno so računali na ponovitev uspeha njihove predstave izpred nekaj let, Petelinji zajtrk (2017), ki so jo tedaj ustvarili v koprodukciji s ljubljanskimi Šentjakobčani. Tokrat so se uprizoritve lotili sicer sami, a z sodelovanjem najtrdnejšega veznega člena, režiserja in prirejevalca filmske zgodbe Gojmirja Lešnjaka – Gojca. Ob tem se kakopak velja spomniti še na uspešnico iz leta 2019 Vozi Miško, narejene po podobnem vzorcu, ko so na oder postavili priredbo kultnega jugoslovanskega filma Ko to tamo pjeva (Kdo tam poje?), ki jo je priredil in režiral Gregor Čušin in z njo malone v cveloti ponovili uspehe dve leti straejšega Lešnjakovega projekta. Ni kaj, ta vzorec vsaj na Jesenicah odlično deluje.
Vse fotografije: Nik Bertoncelj
Kajmak in marmelada je obenem tudi zgodba, ki govori o ljubezni domačinke in priseljenca, za Jesenice kot mesto z morda najvišjim deležem prisejencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik še zmerom aktualna. Nedvomno je bila sicer ta problematika v času, ko je bil posnet Djurićev film, aktualna še bistveno bolj, vendar njenega pomena tudi danes, v času naraščajočih migracij in vse večjega individualizma, ki omejujeta možnost srečnega konca takih zgodb, ni mogoče prezreti. Tudi v tem pogledu predstavlja jeseniška predstava posebno vrednost, ki bi je ne smeli prezreti.
S filma na oder
A vrnimo se k genezi predstave. Postopek, ko neko filmsko zgodbo in njeno besedilo pretvoriš v gledališko predstavo, je vsekakor vreden pozornosti. Ustaljen princip pri takih zadevah je namreč običajno obrnjen: dramsko besedilo in zgodbo prevajaš v filmski material, saj vendarle velja splošno prepričanje, da film lahko dramskemu gradivu, ki je omejeno na ozek odrski prostor, bistveno razširiš dimenzije, mu dodajaš veristične elemente in tako spreminjaš dramski ambient v formo, ki je zaradi svoje široke odprtosti bolj dojemljiva povprečnemu gledalcu. Kako je, ko vse to zavrtiš v obratni smeri? Kako je, če to narediš s kar dvema kultnima filmoma, ki sta v zadnjem desetletju prevzela takšno množico gledalcev (pa tudi filmskih kritikov)? In navsezadnje, kako to vpliva na zgodbo samo?
Lešnjak je pri postavitvi Kajmakia in marmelade v dobršni meri izkoristil režijski koncept, ki se je za uspešnega izkazal že pri postavitvi Petelinjega zajtrka (ta je bila poleg dobrega odziva publike deležen na gledaliških srečanjih nekaj nagrad s strani strokovne kritike in seveda občinstva). Filmski zgodbi je sledil z serijo številnih kratkih odrskih prizorov, kar pa ni zaviralo dogajanja, marveč je njegovo dinamiko celo stopnjevalo. To je dosegel z zanimivim prijemom, da so igralci prevzeli vlogo odrskih delavcev in sami aktivno in predvsem nevsiljivo spreminjali odrsko prizorišče. Tako smo na zatemnjenem odru, med menjavo posameznih odrskih slik, spremljali nekakšen eleganten igralski balet, ki se je izkazal kot pomemben del gledališke predstave. Mlada gledališka ekipa, ki so jo v glavnem sestavljali igralci mlajše in srednje generacije, je nov izziv izvedla na zavidljivi ravni.
Tudi filmske zgodbe Lešnjaku ni bilo treba veliko spreminjati, kar se je izkazalo za dobro rešitev. Večina publike se namreč Djurićevega filma še dobro spomni in je predstavi zato lahko dobro sledila. V tem okviru pa pred igralci vendarle ni bila lahka naloga, kako fizično sicer živahen odrski prostor napolniti z enako prepričljivo igro, ki jo zahteva subtilna, ne zgolj ljubezenska zgodba med Slovenko Špelo, ki jo igra Nataša Anderle, in med priseljencem Božom, ki ga je upodobil Gašper Stojc. Opravila sta jo oba vsekakor dobro, čeravno bi jima zlasti v srednjem delu, ko tudi v filmu dinamika dogajanja nekoliko upade, dramaturg s kakšnim črtanjem vsaj delčka teksta naredil precejšnjo uslugo. A je treba priznati, da na vtis o njuni dobri igri to nikakor ni vplivalo.
Nasploh je potrebno reči, da se je celoten igralski kolektiv predstavil kot odlična ekipa, ki je na ljubiteljskih gledaliških odrih ne srečaš vsak dan. Zlasti Gašper Stojc je že nekaj časa prava igralska zvezda, iz katerega žari sproščen, spontan užitek v igranju, kar na nedeljskih gledaliških matinejah uspešno prenaša tudi na najmlajše gledališko občinstvo. Kot rečeno, njegovi kolegice in kolegi za njim niso veliko zaostajali. Zlasti že omenjena Nataša Anderle, pa Milan Trkulja, Matej Mužan., Sašo Dudič, Jasna Kovač in Borut Verovšek so znali postaviti zanesljivo ogrodje predstave, okrog katerega se je logično in prepričljivo vrtelo celotno dogajanje. Na tak nivo ni lahko uigrati takšen kar precej številen igralski ansambel; to je vselej trdo delo, ki ga je režiser Lešnjak očitno opravil z zanj značilno združevalno in človeško prijazno energijo, s katero je hkrati rastel tudi on sam.
Dobra sezona
S Kajmakom in marmelado je Čufarjevo gledališče zaključilo zanimivo in dokaj uspešno gledališko sezono, ki jo smemo šteti za prvo res normalno po epidemiji covida 19. Čeravno je Kajmak… verjetno njen letošnji vrh, nikakor ne gre zanemariti tudi predstave Tiči, ki se je po nekaterih prvotnih predsodkih, da bi utegnila biti celo nekoliko bizarna zadeva, izkazala za zanimiv gledališki projekt, ki humorno, a hkrati dovolj subtilno govori o seksualni plati ljudi. Še posebej pa kaže opozoriti za predstavo mlade jeseniške gledališke šole, Pop- Tasićevo Nižino neba, ki je pokazala, kako perspektiven igralski kader trenutno obstaja na Jesenicah. Gre za izjemno zahtevno, za gledalca kar naporno predstavo, ki si jo velja ogledati vsaj dvakrat, da zares razumeš njen antični šarm in »globino«, ne nižino neba, ki je rodila našo civilizacijo. Če temu dodamo še nekoliko manj zahtevno predstavo Bolj stare, bolj skeglane, ki so jo postavile jeseniške seniorke, je vtis o gledališču, ki na tako prijazen način združuje vsaj tri ljubiteljske igralske generacije, res soliden.
