Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Avtor: Blaž Javornik
Dnevno časopisje se včasih zavaruje pred kakšno neprijetno kritiko bralstva s pasico, da mnenje pišočega avtorja članka ne odraža smernic časopisne hiše. Sam se bom »zavaroval« nekoliko drugače – za objavo teh knjižnih predlogov ne stoji pobuda nobene založbe, niti je ni ustvarila neka algoritemska enačba v medmrežju, zavita v sponzorsko objavo in marketinško latovščino. Bili so povsem analogni – mimobežni pogovori, do katerih niso vodila »skrolanja«, klikanja ali pa »šeranja v skupine« – v knjigarnah, antikvariatih in knjižnicah. Privilegij branja, ki s(m)o si ga izbrali, pelje (stran)poti, lahko pa vodi v bralski trikotnik: knjižni naslov je bil opažen v knjigarni, nato izposojen v knjižnici, nato pa kupljen v knjigarni ali antikvariatu.
Vrstni red izbora je naključen. Ker pa nas večkrat oplazijo nasprotja in vsi drugi medse povezani paradoksi ter ironije – za na-plažno čtivo ponujam naslove knjig s poti, ki jih ne zapisujejo v turistične vodiče (skupaj s priporočenimi obednicami in pivnicami), zgodovinske teme, »predrajsane« v letih obveznega izobraževanja, v drugačnih neklasičnih žanrih, esejih brez piščeve patetike.
Andrzej Stasiuk: FADO (Zbrika S poti, Cankarjeva založba 2022)
Stasiuk je to “melanholično” knjigo napisal kmalu po vstopu t.i. višegrajskih držav in “slajsa in hevn” (Slovenije) v Evropsko skupnost (2004-2006). Prestolnice teh držav so se resda poplemenitile in »trajnostno razvojno« ustrezno obogatele, periferije in brez pokroviteljskega tona poimenovano podeželsko boguzahrbtje pa so se lahko obrisale pod nosom z večkrat uporabljenim enoslojnim papirjem. Karpatski Poljak se je tako načrtno vozil malo orweljansko “na robu in dnu”, med zapuščenimi kraji cislajtanskega in tranlajtanskega post-komunizma, kamor so stalne članice izvažale demokracijo in odrabljene avtomobile… Potopis, ki lahko deloma odvrže klišeje in izbriše »ustrezne« mračnjaške filtre v upodobitvi Vzhodne Evrope, kot je portretirana v ameriških filmih.
Phillipe Sollers: KRASNI CASANOVA (Zbirka Zenit, Mladinska knjiga 2000)
Sollers se ob 200-letnici pustolovčeve smrti (1998) odpravi v Duchcov na Češkem, kjer je Casanova na tamkajšnjem dvorcu grofa Waldsteina desetletje in opravljal delo knjižničarja, predvsem pa spisal neverjetnih 3700 strani svojih dogodivščin, za katere je verjel, da bodo svojo (po)polnost doživele mnoga leta kasneje. Literarno-teoretski in literarno-zgodovinski aparat ga je prepoznal šele 180 let po smrti – Sollers se do zadnjega upira misli, da je portretiranec vreden več kot le snov za nizkoproračunski pocukrani filmi in izdaj cenzurirano ter prirejeno oskubljenih kosmatih romančičev…
Javier Cercas: SLEPAR (Mladinska knjiga, 2022)
Enric Marco je bil leta 1975 navaden avtomehanik v nekem katalonskem predmestju, ko se zgodi Francova smrt, ki pomeni konec štiridesetletne diktature. Ker je bilo njegovo življenje na videz preveč običajno, se odloči, da se “uzgodovini”. Vpiše se na študij zgodovine, prečeše vse pomembnejše fakte španske zgodovine zadnjih 50 let, včlani se v vrsto spominskih in delavskih sindikatov, postane referenčni predstavnik uradne, travmatične španske zgodovine – tako žrtev frankističnega terorja kot taboriščnik. Ker je za zgodovino preveč “popoln”, izbrani pričnejo dvomiti. Cercas pa bo dokazal, kako je vse po vrsti ta novodobni Don Kihot vse skupaj potegnil za nos.
Lucija Stepančič: ADOLF IN EVA (Založba Goga, 2022)
Literarnem svetu primanjkuje vselej dobrih in svežih satir in njenih “nadgradenj” – burk. To je burka v zgodbah, v katerih se (zdaj) starima zakoncema Hitler trikrat različno obrnejo kolesja zgodovine. No, zelo verjetno sta za večno obstala v vicah, neznanem berlinskem blokovskem naselju in v družbi zakoncev Goebbels in Goering, njihov peklenšček pa ni nihče drug kot Balkanec, čefur, jugić, šarmer-ključavničar Josip Broz. Zgodovina je pač, odvisna od tehnike pripovedovalca, lahko zelo neresna, a bralcu v slast.
Antonio Tabucchi: NAVAJA PEREIRA (Mladinska knjiga, 1999)
Profesor Pereira je tri desetletja svojega življenja posvetil časnikarstvu, nato pa leta 1938, ko na Portugalskem Salazarjeva politična in kulturnjaška scena odkrito koketira s frankistično Španijo in hofira Adiju in Benitu, v urednikovanje dobi “kulturno” stran neodvisno katoliškega časopisa Lizbona. Nekoliko želi popestriti vsebino in jemati sapo bralstvu hkrati pa osmešiti režimsko cenzuro, zato svojemu svežemu pripravniku naroči, naj sestavi prepričljive nekrologe slavnih pisateljev in pesnikov – čeprav so ti še in bodo še dolgo (ostali) živi.
Olga Tokarczuk: ANA IN V GROBNICAH SVETA (KUD Police Dubove, 2022)
Tokarczuk mojstrsko sestavlja in re-mitizira “žitje” sumerske boginje plodnosti, ljubezni, lepote in vojne, Inane, potegne jo iz grobnic(e) pesknate preteklosti v dobo sveta nebo-tičnikov, v kateri vladajo ponovno obujeni bogovi, rahlo bolj pijani od Oblasti kot od toplega postanega piva, saj ga lokajo, ko za zabavo opazujejo svojo največjo umetnost in izdelek; boginjam posmehljivo zadajo nalogo, da ustvarjajo novodobne Goleme, če pa se zavetnicam plodnosti že ponesreči gnetenje gline, pa pač nastane škart roba, pokveka – ja, človek.
Simone Weil: O UKINTIVI POLITIČNIH STRANK (Zbirka TIGR, Založba Sanje, 2022)
Čeprav je aktivistični esej Simone Weil star že 80 let in je bilo na avtorico posmrtno zaradi njene intelektualistične ekscentričnosti zlito ogromno žveplenega črnila, bi moral biti ponujen v branje vsakemu preveč odločenemu in malo cincajočemu volivcu, še bolj pa fanatičnim zverem ideologij, trabantom, gromovnikom, prodajalcem politične megle ter drugega praznoustja.
Aleksandar Hemon: VPRAŠANJE BRUNA (Založba Goga, 2019)
Vprašanje Bruna (Question of Bruno) že skoraj dve desetletji svetovna literarna teorija razglaša za učbeniški primer pisanja “kratkozgodbja”, pogosto je tudi servirana na delavnicah (re)kreativnega pisanja, temu najočitnejšemu fenomenu dandanašnje literarne industrije, hitro tavajoče v objem klišejev in drugih očitnih predvidljivosti, vse v želji po zaslužku. Hemon ravna drugače, bralcu povzroči izkustveni pok, kot boksar zada udarec v najmanj predvidljivo mesto. Čeprav “opleta” s povsem izmišljenim likom, pa je prepričljiv s pojasnilom, da je opisanemu zgodila nadvse velika krivica, ko ga enciklopedična veda ni zvrstila med svoja večno revidirana gesla.
Dubravka Ugrešić: EVROPA V SEPIJI (Cankarjeva založba 2017)
Verjetno najbolj direktna oz. kot bi Dubravka sama dejala “bez hvatanja krivin” esejistična premišljevanja o drugem desetletju postsocialistične tranzicije srednje in bolj vzhodno-zahodnih držav, ki so razpete med trženjem nostalgije, mcdonaldizacijo literature in večno epilepsijo nacionalizmov. Spretna opazovalka družbenih povzpetnikov, hinavščine po-industiralizirane književnosti, kameleonskih politikov ostaja sprijaznjena z dejstvom, da bo ostala večna tujka v več(n)ih domovinah.
Srđan Valjarević: COMO
Beograjski pisatelj se v brezupu postmilošičevske Srbije prijavi na pisateljsko rezidenco v kraju blizu jezera Como, kjer bo lahko spisal svoj roman… vsaj tako je zapisal v razpisno dokumentacijo. V objezerski vili se znajde v družbi uglednih znanstvenikov in umetnikov, se smehlja in nazdravlja bolj ali manj znanim bleferjem, hohštaplerjem in nadvse pomembnežem. Bolj so mu zanimivi lokalni strežaji, natakarji, krčmarji. Ker ne zna italijansko, lokalci pa ne angleško, se sporazumeva z risanjem karikatur in dučejevim pozdravom.
