GLEDALIŠČE VESELIH LJUDI

Piše: Aleš Jan

Padel je zastor za zadnjo predstavo v okviru 35 Čufarjevih dnevov. Igralci so prejeli zaslužene nominacije in nagrade in se preselili k vsakdanjemu delu. Organizatorjem, ki so svoje delo opravili z odliko, se je napetost umirila, urediti je bilo treba samo še sprotne obveznosti.

“Vse predstave so vsaka na svoj način pokazale predanost gledališču, veselje do dela in željo po kar najboljši komunikaciji z občinstvom.” FOTO: Nik Bertoncelj

35 Čufarjevi dnevi so se končali, ostal pa je spomin na prijeten teden, poln radosti, veselja, presenečenj. Spomin na opravljeno delo na predstavah, spomin na neverjetno predanost vseh ustvarjalcev predstav, spomin na dosežke in presežke, spomin na praznik ljubiteljskega gledališča .

Če se kot posameznik, ne kot član strokovne žirije, zazrem v ta teden, mi nehote stopijo pred oči kvalitete in zadovoljstvo.  Najprej o izboru. Kljub nepreštevilčni ponudbi je selektorici igralki Ani Ruter uspelo sestaviti pester spored, ki je gledalcem in žiriji ponudil dela, ki so v vseh predstavah prinesla vidne gledališke dosežke tako na avtorskem kakor tudi na izvedbenem in tehničnem podorčju. Vse predstave so vsaka na svoj način pokazale predanost gledališču, veselje do dela in željo po kar najboljši komunikaciji z občinstvom. Gledali smo dela najrazličnejših avtorjev, od  slovenskih in svetovnih klasikov  do slovenskih in svetovnih sodobnih dramatikov. Vsaka izvedba je pokazala svoje poslanstvo, pokazala je, da so skupina in njeni posamezniki z vsem spoštovanjem vstopili v skrbno izbrani projekt in ga predstavili občinstvu. Ta pestra ponudba, polna gledališkega veselja in entuziazma, je padla na plodna tla. Občinstvo je z neverjetnim občutkom spremljalo dogajanje vsakega večera, se odzivalo na igralske izzive, jih spremljalo in nagrajevalo.  Veliko veselje je bilo opazovati zadovoljno občinstvo, ki je igralsko živost vzelo za svojo in  jo, verjamem, poneslo tudi preko praga dvorane. Nastalo je sožitje med nastopajočimi in občinstvom. To občinstvo pa tudi ve, kaj mu ugaja, ve in zna ceniti nastope in njihovo kvaliteto, ve, da je gledališče namenjeno izvajalcem in njemu.

FOTO: Nik Bertoncelj

Bistvo vsega pa so igralci na odru in za njim, tisti veseli ljude, ki poleg svojega vsakdanjega dela najdejo veselje in čas za gledališko ustvarjanje.  Gledališče, vsaj tako se je tudi letos pokazalo na Jesenicah, jim pomeni drugi dom, nov prostor za njihovo potrjevanje in veselje. Daje jim potrdilo, da nastop ne pomeni samo ustvarjalne napetosti, treme in odgovornosti, temveč jim ponudi tudi sproščeno zabavo, sproščen in predan trenutek, ko s svojim delom sebi in občinstvu polepšajo trenutke. Seveda se pri tem pokažejo posamezne odlike in tudi nerodnosti, skupno vsem udeleženim pa je, da je gledališko ustvarjanje njihov srečni trenutek,  ki ga poklonijo sami sebi.  Osebe, ki jih predstavljajo na odru, so velikokrat osebe, ki so jim v življenju blizu; morda na odru doživijo trenutke, ki jih v življenju ne bi radi doživeli, morda samoironično občutijo  podajanja določenega stanja, morda osebe, ki so njim oddaljene  nosijo s seboj določeno poslanstvo, idejo, misel; morda so osebe, ki jih z veseljem ironizirajo in karikirajo, morda osebe vzete iz naftalina in preoblečene za današnjo rabo, morda….. A vsem igralcem lahko izrazim le spoštovanje za njihov nastop, pristop, delo in sporočilo.

FOTO: Nik Bertoncelj

V tem žaru igranja pa se je včasih vrinila tudi kakšna nepopolnost tako pri uporabi jezika kot dikcije, a to je le opazka, ki bi jo bilo vredno upoštevati pri nadaljnem delu. Zavedati se moramo, da je vloga igralca tudi vloga vplivneža, saj s svojim nastopom in pristopom usmerja pot okusu občinstva  vseh generacij. In v tem pogledu je beseda izrečena na odru, vplivnejša od zapisane besede, vpliva močneje zaradi igralske interpretacije in tako hote ali nehote ljudem postavi model komunikacije. Res je, da se jezik razvija in spreminja, vendar beseda ostane beseda, izborna izreka pa temeljna zahteva vsakega odrskega ustvarjanja..

FOTO: Nik Bertoncelj

Med opažanji bi bilo vredno omeniti tudi način gibanja po odrskih deskah. Tudi individualni način vsakega nastopajočega doprinese svoj del k celoti. Naravnost gibanja je kvaliteta, pretirano iskanje naravnosti pa ne sodi na odrske deske. Samoironija je odlična igralska vrlina, pretirano izkazovanje igralske distance slabost. Mimika občinstvo očara, pretirana mimika mu vzbuja dvom o podajanju. Lega glasu igralca ponese v ustvarjalno širino, deformacija lege le redko dože učinek. Interpretacija sledi misli in funkciji cilja, ilustracija interpretacije je morda odvečna. Pa to niso samo razmišljanja ob gledanju predstav na 35. Čufarjevuh dnevih na Jesenicah, to so splošna opažanja ob predstavah na poklicnih in amaterskih odrih.

“Zavedati se moramo, da je vloga igralca tudi vloga vplivneža, saj s svojim nastopom in pristopom usmerja pot okusu občinstva  vseh generacij.” FOTO: Nik Bertoncelj

Vrnimo se v Čufarjev teden. Če pogledamo celoto lahko opazimo različne ravni izvedbenih kvalitet. Opazimo različne pristope, tako režijske kot igralske, opazimo različna pojmovanja scenografije in kostumografije (od realistične, stilizirane, historične, dekorativne .. . do sporočilne, karikirane, ironizirajoče …).  Uporaba tehničnih odrskih elementov je bila  na visoki ravni, lučni efekti in zvokovna podoba dajejo svoj čar. Tako  je bil to festival pestrosti, festival veselja in v vsakem pogledu uspeha. In nadgradila ga je nagrajena predstava, ki bi je bilo veselo vsako gledališče.

 

 

 

 

 

Piše: Aleš Jan Padel je zastor za zadnjo predstavo v okviru 35 Čufarjevih dnevov. Igralci so prejeli zaslužene nominacije in nagrade in se preselili k vsakdanjemu delu. Organizatorjem, ki so svoje delo opravili z odliko, se je napetost umirila, urediti je bilo treba samo še sprotne obveznosti. 35 Čufarjevi dnevi so se končali, ostal pa je spomin na prijeten teden, poln radosti, veselja, presenečenj. Spomin na opravljeno delo na predstavah, spomin na…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.36 ( 1 ocen)

Objavite komentar