ALBUM INFINITY ALI NESKONČNOST JURIJA TORIJA

Piše: Nina Novak

 

Da solistično muziciranje velja za eno najiskrenejših in obenem tudi najtežjih oblik glasbenega izražanja, se zagotovo zavedajo vsi, ki so se na odru znašli sami, a pred množico ljudi. Da pa je enako zahtevno, če ne celo zahtevnejše, glasbo izvajati pred navideznimi, virtualnimi poslušalci, so v času pandemije koronavirusa covid-19 spoznali malodane vsi glasbeniki. Jure Tori, harmonikar, ki, tako kot Bratko Bibič, Drago Ivanuša, Marko Hatlak, Janez Dovč, Borut Mori, Zmago Štih in še kdo, obračunava s stereotipnimi predstavami o neločljivi navezanosti harmonike na narodnozabavno glasbo, je kljub zgoraj omenjenima dejstvoma šel še korak dlje.

»Z izkušnjami« (in mačkom) »se je odpravil v neznano in se prepustil preobražanju energičnih, dinamičnih, izrazno bogatih ter čustveno nabitih spevnih skladb v mehke, nežne, marsikdaj komaj zaznane izpovedi, s katerimi je prej kot zaključene glasbene enote ustvaril spreminjajoča se prostorska vzdušja. In prav teh smo skupaj z ambientalnostjo ter vključevanjem v glasbo vsega, kar ga obkroža, že vajeni.« Foto: Matic Oblak

 

Decembra leta 2020 je v ljubljanski Bežigrajski galeriji 2 v okviru festivala O•Zvočenje izvedel t. i. karantenski koncert. Sam, pravzaprav v družbi harmonike Infinity znamke Brandoni, s katero je, kot rad poudari, sčasoma poglobil zvok, razširil dinamiko in okrepil tehniko, ki je posodila ime tudi tej izdaji: Infinity (Klopotec, 2022).

Gre seveda za dokaj drzno odločitev, še posebej upoštevaje, da je od njegovega edinega doslej predstavljenega solističnega projekta Tisti z Ljubljanskega gradu (in Delavskega doma Zagorje) minilo že desetletje. A je izziv navkljub temu sprejel brez oklevanja, vsaj malo najbrž tudi s pomočjo zavedanja, da avtorski izbor temelji na že predstavljenem in zato že dodobra znanem gradivu, vključenem, denimo, na albume Reflection Of Memory z basistom Ewaldom Oberleitnerjem (2006), Our Day, kjer se jima je pridružil še tolkalec Ganesh Anandan (2010), in For One Touch Tori Tanga (2015). S temi izkušnjami se je odpravil v neznano in se prepustil preobražanju energičnih, dinamičnih, izrazno bogatih ter čustveno nabitih spevnih skladb v mehke, nežne, marsikdaj komaj zaznane izpovedi, s katerimi je prej kot zaključene glasbene enote ustvaril spreminjajoča se prostorska vzdušja. In prav teh smo skupaj z ambientalnostjo ter vključevanjem v glasbo vsega, kar ga obkroža, že vajeni.

»S solistično različico nobeni od skladb ni ničesar ne odvzel ne dodal, le predrugačil jih je, pretvoril v neko drugo dimenzijo in obenem ohranil njihovo prepoznavnost, prav tako ključne glasbene prvine (melodijo, ritem in harmonijo), za kar je najboljši primer Glide, kamor so vključene vse.« Foto: Iztok Zupan

 

Navsezadnje gre za glasbenika, ki še vedno velja za samouka, čeprav se je v glasbeno šolo vpisal pri sedmih letih, harmoniko začel igrati pri devetih in znanje nadgradil še z učenjem klavirja ter orgel. A njegova pot je kljub temu samostojna in ni bila nikoli zares institucionalizirana, kar mu omogoča natančno, z ustaljenimi vzorci neobremenjeno opazovanje sveta, in daje možnost zaznavanja različnih odtenkov življenja oziroma sposobnost njihovega ubesedovanja v kdaj tople (denimo Lavender’s fields) in drugič nekoliko otopele, otožne melodije (kot v skladbi Sam na postaji).

S solistično različico nobeni od skladb ni ničesar ne odvzel ne dodal, le predrugačil jih je, pretvoril v neko drugo dimenzijo in obenem ohranil njihovo prepoznavnost, prav tako ključne glasbene prvine (melodijo, ritem in harmonijo), za kar je najboljši primer Glide, kamor so vključene vse. Njegova širina tudi sicer ne predstavlja ničesar neobičajnega, saj je Tori glasbeno dejaven malodane vse življenje in je že pri štirinajstih s sorodniki, prijatelji ter sosedi ustanovil zdaj legendarno folk-punkovsko skupino Orlek. Preprosto zato, ker se je ob druženju vedno pelo in igralo. Če ob vsem doslej naštetem upoštevamo še njegove sprehode v ljudsko (sodelovanje z Bogdano Herman), jazzovsko in improvizirano glasbo (sLOVEnian impro v družbi pianistke Tine Mauko in flavtista Marka Zupana) ter spogledovanje s popom (Flora & Paris), se dokončno osmislijo vsi žanrski vplivi, med katerimi na albumu Infinity gibko prehaja. Accordions to the goblins!, napisana v sodelovanju z Bojanom Bergantom, je morda nekoliko klišejska, njeno čisto nasprotje pa predstavlja V parku kamnitih besed, ki jo podpisuje Andrej Guček; tudi Most beautiful you are zna presenetiti, medtem ko dodatna Alone at the Station Otoče sodi med ene svobodnejših in posledično muzikalnejših na tej izdaji, čeprav je njena melodika precej manj izrazita kot v denimo Luštkani ali Rambling manu.

»Infinity je predvsem plod raziskovanja tako instrumenta, njegovih zvočnih karakteristik in tudi avtorskega gradiva. In v resnici je pomembno natanko to: odkrivanje neskončnih možnosti že znanih glasbenih tem.« Foto: osebni arhiv

 

Na ta način Infinity, koncert in zdaj že dokument časa, vsekakor poudarja razgibanost, vendar resnici na ljubo ponuja nekoliko (pre)več, zato je ena redkih zamer – ali celo edina – obseg. Ker gre za solistično izvajanje, poslušalcem ni dano prehajanje med instrumentalnimi vlogami skladb, ki so že same po sebi precej zgoščene, zaradi česar je med vsemi dvajsetimi enotami težko ohraniti pozornost. Med olajševalne okoliščine gre sicer šteti melodičnost in stalno vračanje na osnovno temo (posebej izrazito v Jutranjem svitu), a pomanjkanja premorov vseeno ni mogoče spregledati. Pa vendar čutimo, da je Infinity predvsem plod raziskovanja tako instrumenta, njegovih zvočnih karakteristik in tudi avtorskega gradiva. In v resnici je pomembno natanko to: odkrivanje neskončnih možnosti že znanih glasbenih tem.

 

 

Bi njegove teme sodile na tale festival?

Piše: Nina Novak   Da solistično muziciranje velja za eno najiskrenejših in obenem tudi najtežjih oblik glasbenega izražanja, se zagotovo zavedajo vsi, ki so se na odru znašli sami, a pred množico ljudi. Da pa je enako zahtevno, če ne celo zahtevnejše, glasbo izvajati pred navideznimi, virtualnimi poslušalci, so v času pandemije koronavirusa covid-19 spoznali malodane vsi glasbeniki. Jure Tori, harmonikar, ki, tako kot Bratko Bibič, Drago Ivanuša, Marko Hatlak, Janez Dovč, Borut Mori, Zmago Štih in še kdo, obračunava s stereotipnimi predstavami o neločljivi navezanosti harmonike na narodnozabavno glasbo, je kljub zgoraj omenjenima dejstvoma šel še korak dlje. [caption…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 3.43 ( 3 ocen)

Objavite komentar