Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Nina Novak
Zakonca Ramoveš predstavljata unikum na slovenski literarno-glasbeni sceni. V natanko tem sosledju, kajti poezija Janeza Ramoveša, ki je pred kratkim izdal novo pesniško zbirko Skupinska slika (Folklora), predstavlja izhodišče tako imenovanim glasbenim dramam Uršule Ramoveš. Povezana sta že več kakor tri desetletja, vse od leta 1988, ko sta se našla v skupini Ne bom oprala teh krvavih madežev. Gre za čas, ko je Uršula prvič uglasbila njegove besede (pesmi Ko se stemni in Pestrna), vendar njuno samostojno umetniško delovanje sega še dlje nazaj.
»Glasba Uršule Ramoveš tako ob vsem naštetem od samih začetkov avtorskega udejstvovanja s konca osemdesetih oziroma z začetka devetdesetih let ostaja prepoznavna, obenem pa dovolj spremenljiva, da z vsakim novim izdelkom nudi svežo poslušalsko izkušnjo.« Foto: Aleš Pintar
Janezova z Jenkovo nagrado okronana poezija vse »do danes ostaja vir navdiha«. Foto: Aleš Pintar
Janez Ramoveš, ki je za pesniško zbirko Skuz okn streljam kurente leta 2012 prejel Jenkovo nagrado Društva slovenskih pisateljev, je poezijo pisal, še preden je leta 1990 izdal prvo zbirko Božjastnice. Uršula Ramoveš pa si je pred njunim srečanjem na različnih odrih pridobila bogate pevske izkušnje. Pela je namreč v več zborih, v Komornem zboru Radia Slovenije pa je spoznala pianista in harmonikarja Jožija Šaleja, še eno ključno figuro, ki je zaznamovala njeno glasbeno pot.
… in ga vidimo na pričujoči fotografiji Aleša Pintarja.
Sodelovanje vseh treh je kmalu pripeljalo do izdaje prvenca Sugar Free Baby, katerega povod je bila prav Janezova poezija, ki do danes ostaja vir navdiha. Nadaljevali so z Na sunčn dan sm se z beciklam pelu, že ob naslednjem albumu Anglčešejne pa se ob njej pojavijo Fantje z Jazbecove grape. Kljub temu je tudi slednji še pretežno a cappella naravnan, a na njem osnovo spremljevalne zasedbe že tvorita omenjeni Šalej in pevec ter kitarist Metod Banko, ki ostajata z njo tudi na nadaljnjih, vsakič nekoliko (zvočno) bogatejših izdajah.
V objektiv ga je ujel Aleš Pintar.
Za enega kasnejših mejnikov denimo velja Talisman, predhodnik v lanskem letu izdanih in na Drugi godbi predstavljenih Hribovskih balad, na katerem je instrumentarij dodobra razširjen, čeprav ostaja jedro nespremenjeno. V ospredju so kljub bogati instrumentalni spremljavi – ta v resnici pričara predvsem vzdušje, saj so solistične pasaže nadvse redke – še vedno vokalna sozvočja, poetika Janeza Ramoveša in vložki Šaleja ter Banka. Ostali sodelujoči k zvočni podobi dodajo, jo obogatijo, a je ne drugačijo. Glasba Uršule Ramoveš tako ob vsem naštetem od samih začetkov avtorskega udejstvovanja s konca osemdesetih oziroma z začetka devetdesetih let ostaja prepoznavna, obenem pa dovolj spremenljiva, da z vsakim novim izdelkom nudi svežo poslušalsko izkušnjo.
»Vštric hodimo. Naši prsti se nikoli ne dotaknejo. Le če je sonce dovolj nizko, se naše sence dotaknejo. Vštric hodimo. Dobre kamne pobiramo. Same dobre kamne za seme odbiramo. Vštric hodimo. Sanjamo. Sanjamo, da nekje drugje vzporednost nekaj drugega pomeni,« pripoveduje skladba Dobri kamni v izvedbi Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape. Foto: Jaka Babnik
Tako je tudi s Hribovskimi baladami, kjer so se jim pridružili bobnarja (in tolkalec) Blaž Celarec ter Rok Skoliber, basista Nino de Gleria in Marko Petrič ter kitarist Martin Ramoveš, sin obeh avtorjev. Slednji je tokratne zgodbe dodobra zaznamoval in izredno široko žanrsko pestrost še dodatno razširil. V skladbah, ki bi jih še najlažje označili kot izvirni »poljski blues«, se skrivajo zametki tako ljudske in etno ter folk glasbe, pa tudi šansona, popevkarstva, kantavtorske ustvarjalnosti, jazza, samospeva in nedvomne improvizacije. Ta je ob gostovanju violinistke Jelene Ždrale najizrazitejša v cigansko obarvani Masovnik umori Ščurka. Med bolj živahne sicer sodita tudi An sam sorov oponašajne človiških glasov (popevka) in priredba Sonnyja Bona Biv je vesele, ki je v resnici vse prej kot radostna.
»Med vsemi skladbami se torej – ob več kot imenitni spevnosti in vokalnem prežemanju Uršule, Banka ter Šaleja, zavezanih predvsem lahkotnosti, čudenju in smehu – na vsaki izdaji skriva tudi nekaj pomenskih biserov, ki dandanašnji družbi postavljajo ogledalo. Glede na poetovo dosedanje delo gre nanje nedvomno računati tudi v prihodnje.« Foto: osebni arhiv
Kar pravzaprav ne preseneča, upoštevajoč, da dokaj kratke glasbeno-dramske zgodbe ubesedujejo tragikomične pripetljaje iz vsakdanjega življenja malega človeka v ruralnem okolju. Gre za groteske, burleske in črni humor vaških posebnežev, kjer življenje še vedno v veliki meri narekujejo in tudi odrejajo pravila skupnosti. Denimo: »Jutri bom za mašo dal, cel svet me bo spet spoštoval …« (Hinavčevo plačilo) ali »Zakaj tam na razpotju križ stoji, le kaj ta križ nam govori?« (Masovnik umori Ščurka). A če te miniature iz življenj neznanih ljudi od tam nekje sodobnemu urbanemu človeku na obraz ob marsikateri priložnosti narišejo nasmeh, potem Kje so fantje vsi prebuja žalost in naredi praznino nadvse otipljivo. In univerzalno. Toliko bolj ob solističnem vložku Boštjana Gombača, ki otožnost še poglobi. Kljub temu pa resnično vrednost Ramoveševe poezije, v kateri se poleg narečnosti skrivajo bogata metaforika in eksistenčni dvomi, zares razkrijeta šele Blues. Žalastni žalastni demoni in Dobri kamni. Eno močnejših besedil, ki v poslušalcu prebuja številna vprašanja in ga spodbuja k iskanju odgovorov na te, se glasi: »Vštric hodimo. Naši prsti se nikoli ne dotaknejo. Le če je sonce dovolj nizko, se naše sence dotaknejo. Vštric hodimo. Dobre kamne pobiramo. Same dobre kamne za seme odbiramo. Vštric hodimo. Sanjamo. Sanjamo, da nekje drugje vzporednost nekaj drugega pomeni.« (Dobri kamni)
Med vsemi skladbami se torej – ob več kot imenitni spevnosti in vokalnem prežemanju Uršule, Banka ter Šaleja, zavezanih predvsem lahkotnosti, čudenju in smehu – na vsaki izdaji skriva tudi nekaj pomenskih biserov, ki dandanašnji družbi postavljajo ogledalo. Glede na poetovo dosedanje delo gre nanje nedvomno računati tudi v prihodnje. Glasbena plat s prispevkom Ramoveša mlajšega pa, vsaj z ozirom na pretekle trende, že nakazuje, kakšen zvok bo prevladoval na naslednji izdaji Uršule Ramoveš, do katere, tako vsaj upamo, ne bo minilo dolgih sedem let.
Naj ne mine sedem let, preden preberete recenzijo Strindbergovega Pelikana, ki jo je ob stoletnici uprizorilo Šentjakobsko gledališče.
