Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Pišeta: Sorarmonica duo – Vladimir Hrovat in Simona Perme
Pravijo, da človek obrača in obrača, na koncu pa Bog obrne. Tudi Sorarmonica duo je zanimiva zgodba, ki je ni nihče načrtoval v takšni obliki in si predstavljal njenega vse uspešnejšega poteka.
»In kdo sploh sva Simona Perme in Vladimir Hrovat? Za večino ali vsaj za številne zanimiva uganka«, ki jo bomo kmalu razvozlali. Foto: arhiv Sorarmonica dua
Da ne bomo preveč vrtali po zgodovini – kaj, kako, zakaj –, povejmo samo, da se je Sorarmonica kot ansambel ustnih harmonik iz prvega Kulturno umetniškega društva, kjer je nastal, kmalu preselil pod okrilje drugega; glavni motor slednjega je sčasoma ugotovil, da smo delovanje pod njegovim okriljem »prerasli«, in nam predlagal, da ustanovimo lastno društvo. Tako je nastalo Kulturno društvo Sorarmonica s sedežem v ljubljanski Četrtni skupnosti Šentvid s predsednikom Vladimirjem Hrovatom in tajnico Simono Perme na čelu.
Ko se je pred dobrim desetletjem, po petintridesetih letih bivanja v Šentvidu, Vladimir Hrovat preselil v sosednjo medvoško občino, v vas Soro, je tamkajšnje Kulturno umetniško društvo Oton Župančič kaj hitro pokazalo zanimanje za njegovo glasbeno delovanje. Pod Vladimirjevim mentorstvom je kmalu bil organiziran tudi tečaj ustne harmonike, ki mu je sledil še nadaljevalni; izkazalo se je, da so tečajniki uspešno zagrizli v trd oreh, in začelo se je skupinsko muziciranje. Vladimirju se je utrnila misel, da bi sestav lahko dobil svoje ime, in je kmalu predlagal Sorarmonico, ki ima v svojem logotipu (še vedno) bližnjo reko Soro. Marca 2013 je na sedežu JSKD v Ljubljani bil potrjen ansambel v oktetski sestavi z rednimi člani z različnih koncev Slovenije. Sestava ansambla je bila povezana s predstavitvijo kakovostne slovenske ustnoharmonikarske poustvarjalnosti na bližajočem se jesenskem Svetovnem festivalu ustnih harmonik, ki se vsako četrto leto odvija v Trossingnu. Z željo po čim širšem umetniškem dosegu smo k sodelovanju povabili še godalni kvartet ljubljanskih študentk: ob treh samostojnih koncertnih – in nekaj tekmovalnih – nastopih je ansambel z velikim zadovoljstvom dostojno predstavil Slovenijo.
»Za naju je bilo kovidno leto 2020, ki se še kar nadaljuje v 2021, izjemno uspešno – tako poustvarjalno z ustnimi harmonikami kot tudi ustvarjalno: začela sva soustvarjati novo klasično glasbo s Simoninimi pesniškimi besedili in Vladimirjevim skladateljevanjem.« Foto: arhiv Sorarmonica dua
Sledili so številni priložnostni nastopi in samostojni koncerti po domovini in tujini, sodelovanja na evropskih festivalih in osvajanja medalj, tudi Grand Prixa … Dežele gostiteljice so bile Anglija, Estonija, Francija, Hrvaška, Italija, Makedonija, Nemčija … Nepozabna sta bila stoječi aplavz po samostojnem koncertu ob prvem gostovanju v Estoniji pa nastop na gala koncertu v angleškem Bristolu, kjer nas po izvedbi Ravelovega Bolera publika ni želela spustiti z odra! A najbolj nepozabno je morda bilo desetdnevno gostovanje v daljnem Tajvanu, kjer so nas kot goste ogromnega Azijsko-pacifiškega ustnoharmonikarskega festivala domala »nosili po rokah«. Poleg različnih nastopov v okviru samega festivala v Hsinčuju smo – znotraj abonmaja rednih petkovih koncertov klasične glasbe! – imeli čudovit celovečerni koncert v centru štirimilijonskega glavnega mesta Tajpeja. Za to priložnost smo pred gostovanjem posneli naš prvi CD album s klasično glasbo, ki smo ga opremili tudi s kitajskimi naslovi. Pozneje je sledil še drugi album ljudske glasbe z raznih koncev sveta, ko se je ansambel začel po malem krčiti: najprej iz seksteta v kvartet, ta pa je končal kot duo; a pomembno je, da je, kot jin in jang, vedno bil žensko-moško uravnotežen!
Januarja 2020 je po zadnjem koncertu v kvartetski postavi v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu v goste tudi k nam prišla pandemija Covid19, ki še vedno povzroča veliko preglavic na večini področij javnega življenja. A za naju, Simono in Vladimirja, je bilo kovidno leto 2020, ki se še kar nadaljuje v 2021, izjemno uspešno – tako poustvarjalno z ustnimi harmonikami kot tudi ustvarjalno: začela sva soustvarjati novo klasično glasbo s Simoninimi pesniškimi besedili in Vladimirjevim skladateljevanjem. Najino soustvarjanje je že pred kovidom prineslo nevsakdanje Utrinke iz Simoninih voščilnic: malo plesno suito za recitatorko in tolkalca. Potem je sledil samospev Seme obilja za sopran in klavir (28. marca posnet za tekmovanje spevSLAM 2021, ki bi sicer moral biti na sporedu že pred enim letom). A krasno soustvarjalno dejanje predstavlja še Nevihta za solo sopran in osemglasni mešani pevski zbor, ki ga je februarja letos kot zaključno točko koncerta slovenskih zborovskih novitet izvedel Zbor Slovenske filharmonije. Zgodilo se je, da je Simona nekega večera v le nekaj minutah spesnila dvojno pesnitev: zunanjo in notranjo nevihto. Konča se s skupno kitico, ki se je čudežno prepletla z Vladovo (takrat še skrito) idejo o uporabi motiva iz Beethovnove Pastoralne simfonije, ki vsebuje tudi Nevihto, zato je najina Nevihta obenem posvetilo 250-letnici njegovega rojstva. Po Simonini enkratni stvaritvi se je tudi skladatelj odločil, da bo naslednjo noč delal do poznega jutra, dokler skupna Nevihta ne bo končana.
»Junija 2020 sva se kot po nekem čudežu znašla na kar dveh straneh zajetne ameriške knjige NAJBOLJŠI OD NAJBOLJŠIH IN NAJZNAMENITEJŠIH NA SVETU: Moški in ženske, natisnjene pri Times Square Press New York.« Foto: arhiv Celjskega godalnega orkestra
In kdo sploh sva Simona in Vladimir? Za večino ali vsaj za številne zanimiva uganka. Simona Perme je po poklicu magistra znanosti s področja nizkih gradenj, ki živi z družino v Zagorju ob Savi in je v bližini tudi zaposlena, njeni prvi glasbeni koraki pa so bili igranje klavirja v glasbeni šoli v njenem rojstnem Kranju. Ustna harmonika je prišla na vrsto veliko pozneje, a zato veliko intenzivneje in učinkoviteje – najprej znotraj ženskega kvarteta Maske, kasneje v izjemnem oktetu Koncertnega ansambla ustnih harmonik Sorarmonica, danes pa zlasti v iz njega nastalem duu. Vladimir Hrovat, profesionalni akademski glasbenik, ki je kot violinist za svoj podiplomski recital prejel študentsko Prešernovo nagrado, dolgoletni član Simfonikov RTV SLO, multiinštrumentalist in skladatelj s široko paleto večkrat nagrajenih skladb za različne zasedbe t. i. resne glasbe. Zadnja leta je najbolj aktiven pri igranju ustne harmonike, ki jo s pomočjo Simone promovira zlasti kot klasično glasbilo, enakovredno ostalim. Sodelovala sta tudi pri snovanju učbenika, ki vsebuje nekaj elementov, s katerimi šole po svetu sploh niso seznanjene; njegovo vrednost je prepoznal ameriški glasbenik, ki, sklicujoč se nanj, na eni od ameriških univerz ravnokar pripravlja doktorat; v njem si prizadeva, da bi s pomočjo ustne harmonike glasbeno izražanje omogočil osebam s posebnimi potrebami, obenem pa (prav ob rabi omenjenega učbenika!) za enakopravno uvedbo ustne harmonike v glasbene šole.
In zdaj nazaj v kovidno leto 2020, ki je bilo polno predvsem mednarodnih uspehov. Najprej sva se junija kot po nekem čudežu znašla na kar dveh straneh zajetne ameriške knjige NAJBOLJŠI OD NAJBOLJŠIH IN NAJZNAMENITEJŠIH NA SVETU: Moški in ženske, natisnjene pri Times Square Press New York. Za novembrski, tokrat virtualni, veliki angleški festival ustnih harmonik sva nato kot zvezdniška gosta (Star Guests) v enem dnevu zadnji hip posnela 43-minutni videospot z najinim igranjem in nekaj pojasnili v obliki delavnice; med uradnim predvajanjem so na ekran nenehno leteli navdušeni komentarji gledalcev oz. poslušalcev, kar nama je bilo v čast in zadovoljstvo. Napočil je tudi čas za najin tradicionalni božično-novoletni koncert v krasnem cerkvenem ambientu v Zgornjih Pirničah. Ko se je izkazalo, da ga vendarle ne bo moč izvesti v živo, smo se hitro dogovorili s TV Medvode, kjer smo v koprodukciji in dvema krasnima gostoma posneli enourni koncert; gledalci so ga izjemno lepo sprejeli, vrtele pa so ga tudi ostale lokalne TV postaje po Sloveniji, s čimer smo občinstvo postoterili ali celo potisočerili.
In nenazadnje: ugotovila sva, da posnetki za angleški festival zadostujejo za polovico CD albuma, zato sva hitro pripravila še dodatne nove – večinoma najzahtevnejše – posnetke, in ker se ne dava, sva stvar do zastavljenega roka izpeljala! Tretji album v izdaji KD Sorarmonica je tu, tokrat kot SORARMONICA DUO – Simona & Vladimir: Ponotranjeni vtisi velikih mojstrovin.
»Prestavljati skladbe, ki jih ima ves svet v ušesih v stoletja znanih izvedbah, v duo ustnih harmonik, se mi zdi najmanj predrzno, po drugi strani pa ravno to navdušuje. Na lepi modri Donavi, na primer, sploh ne potrebuje znamenitega velikega orkestra Dunajskih filharmonikov!« je v oceni njunega najnovejšega albuma med drugim napisal Stane Peček. Foto: arhiv Sorarmonica dua
Tako kot na živih koncertih sva se tudi tukaj trudila doseči »nebeško vzdušje«, o katerem je pisala kritika ob najini koncertni praizvedbi Vladimirjevega Concerto S za glavni in balkonski solo ustnih harmonik, godala in tolkala, posvečenega Simoni in prekomponiranega po Prvem violinskem koncertu Karla Szymanowskega. Dvojezično angleško-slovensko spremno knjižico je oblikovala Simona, vse priredbe in kompozicija celote pa so Vladimirjevo delo. Album, posvečen 200-letnici nastanka prvih tovrstnih glasbil, je bil uradno predstavljen na Slovenski dan orglic / ustnih harmonik v okviru Mednarodnega festivala ustnih harmonik (ah), TE ORGLICE v Mokronogu, ki poteka vsako leto na zadnjo februarsko soboto (letos 27. 2.). Ker gre vsekakor za svetovni unikat, zlasti po načinu izvajanja klasične glasbe na ustnih harmonikah, in posnetke narejene na najvišji tehnični ravni, čemur sledi tudi tisk, bo zanimivo opazovati nadaljnji potek dogodkov. Album je med drugim doživel navdušene mednarodne odzive poslušalcev iz Anglije, Švice, Nemčije in Estonije, pa tudi zelo naklonjene glasbene kritike, češ: »Pričujoči album /…/poslušalcu ponuja prijetno, estetsko bogato izkušnjo, v kateri lahko uživa povsem neobremenjen …« (Tomaž Gržeta, SIGIC, Slovenija).
Naj zaključiva z oceno Staneta Pečka, slovenskega glasbenika, zborovodje, pisatelja, kulturnega animatorja in očeta festivala (ah), TE ORGLICE: »Prestavljati skladbe, ki jih ima ves svet v ušesih v stoletja znanih izvedbah, v duo ustnih harmonik, se mi zdi najmanj predrzno, po drugi strani pa ravno to navdušuje. Na lepi modri Donavi, na primer, sploh ne potrebuje znamenitega velikega orkestra Dunajskih filharmonikov! Seveda, brez vrhunskih izvajalcev ni čarovnije.«
In čarovnije ni tudi brez družbe, ki jo morata zanimati tukaj in zdaj,
