STRINDBERGOV PELIKAN: JUBILEJNA PREDSTAVA OB STOLETNICI ŠENTJAKOBSKEGA GLEDALIŠČA

Piše: Barbara Vidovič

 

Šentjakobsko gledališče se s svojimi uprizoritvami znova vrača pred občinstvo. Tokrat v častitljivi stoti sezoni delovanja, na obnovljenem odru, s ponovno uprizoritvijo Strindbergovega Pelikana, ki je leta 1921 oznanil začetek njegove poti.

 

»Ustvarjalci Šentjakobskega gledališča s svojim prodornim repertoarjem že stoletje plemenitijo slovensko kulturo, in tudi v tokratni uprizoritvi Pelikana dokazujejo, da je njihovo gledališče ena vodilnih institucij na področju ljubiteljskega ustvarjanja v Sloveniji.« Foto, kjer so od leve proti desni David Dolamič, Mariša Milovanović, Jaša Levstik, Nives Mikulin in ležeči Kajetan Bajt: Nada Žgank

 

August Strindberg je dramo Pelikan napisal v svojem poznem ustvarjalnem obdobju leta 1907, kot prvo v sklopu petih komornih iger (Kammerspiel), namenjenih uprizarjanju v njegovem gledališču Intima Teater v Stockholmu. Inspiracijo je črpal iz vizije berlinskega odra Kammerspiele, ki ga je za moderna dramska besedila kot protiutež velikemu odru s standardnim, klasičnim repertoarjem, ustanovil Max Reinhardt. Celotno zbirko komornih dram zaznamujejo majhno število vlog, tok dogajanja, ki v zgodbi daje prednost razpoloženju pred zapletom, in intimni prostor, ki odseva psihološko stanje in socialno okolje dramskih likov.

Pelikana so v Sloveniji krstno uprizorili maja leta 1919 v Narodnem gledališču Ljubljana (danes SNG Drama Ljubljana), le tri mesece po otvoritveni predstavi Tugomer Josipa Jurčiča, s katero je slovensko nacionalno gledališče dobilo današnje prostore.

Leto kasneje je sledila uprizoritev v SNG Maribor. Pod obe režiji se je podpisal Valo Bratina, režiser in igralec, ki je svoje življenje posvetil razvoju sodobnega gledališča na profesionalnih in ljubiteljskih odrih.

»V decembru leta 1920 je bil za Šentjakobski okraj ustanovljen dramatski odsek, ki je 9. junija 1921 odprl svoja vrata z otvoritveno uprizoritvijo drame Pelikan.« je v gledališki list tokratne uprizoritve zapisala umetniška vodja Šentjakobskega gledališča Mojca Kreft. Duh takratnega časa je pripomogel, da se je narodna kultura naglo razraščala. Razpad monarhije je Slovencem prinesel svobodo ustvarjanja v lastnem jeziku in gledališče je kljub revščini postavilo čvrste temelje za svoj nadaljnji razvoj.

»Pod Pelikanovo režijo se je podpisal Mare Bulc, ki s svojim iskrenim odnosom do gledališča in nevsiljivo, skoraj poetično, gledališko estetiko na slovenskih odrih vedno znova pušča žlahtno umetniško sled.« Foto: Nada Žgank

 

Dvajseta leta prejšnjega stoletja in sedanjost povezuje prav svetovna kriza: če si je ob ustanovitvi Šentjakobskega gledališča svet »celil rane« zaradi katastrofalnih posledic prve svetovne vojne, se danes, sto let kasneje, bori s pandemijo, ki nas je za več kot eno leto odrezala od odrskih uprizoritev. Še vedno nas pušča v negotovosti in zoprnem dvomu, ali nas čaka ponovna izključitev iz socialno-kreativnega življenja. A kultura se izmuzne skozi še tako gosto sito, kar je z bliskovito rehabilitacijo kulturnih institucij dokazala tudi v tem neprijaznem času.

Ustvarjalci Šentjakobskega gledališča s svojim prodornim repertoarjem že stoletje plemenitijo slovensko kulturo, in tudi v tokratni uprizoritvi Pelikana dokazujejo, da je njihovo gledališče ena vodilnih institucij na področju ljubiteljskega ustvarjanja v Sloveniji.

»Odlično deluje tudi fizična prisotnost mrtvega očeta in trpko-humorni kabaretski vložki, katerih avtorja sta dramatik Nebojša Pop – Tasić in režiser Mare Bulc.« Foto: Nada Žgank

 

Pod Pelikanovo režijo se je podpisal Mare Bulc, ki s svojim iskrenim odnosom do gledališča in nevsiljivo, skoraj poetično, gledališko estetiko na slovenskih odrih vedno znova pušča žlahtno umetniško sled. Tudi sam je v svoji pesmi z naslovom Zadnja je Pelikan zapisal: »… Moje predstave niso amaterske. Moje predstave niso profesionalne. Moje predstave so predstave …«.

Drama Pelikan je napisana v nekem drugem času, a njena srž, ki temelji na medčloveških odnosih, je aktualna še danes. V sedanjosti morebiti zveni še bolj aktualno kot pred nekaj desetletji, ko so družbene in moralne vrednote presojali z drugačnimi merili. Starinski prevod Juša Kozaka in ujetost besedila v čas pred dobrim stoletjem vendarle terjata adaptacijo, ki je ustvarjalcem tokratne uprizoritve lepo uspela. Bulc je uprizoritev zasnoval s posluhom za sodobnega gledalca in čas, v katerem živimo, čutiti je tudi njegovo igrivo estetiko. Spretno je izločil kuharico Margaret, ki v besedilu sicer predstavlja nekakšno materino slabo vest, odlično deluje tudi fizična prisotnost mrtvega očeta in trpko-humorni kabaretski vložki, katerih avtorja sta dramatik Nebojša Pop – Tasić in režiser Mare Bulc. Dolgoletni sodelavec Šentjakobskega gledališča Marko Skok, ki je v minulem letu prejel zlato Linhartovo značko, je za uprizoritev Pelikana spisal istoimensko pesem.

»Glavni ‘krivec’ usodnega konflikta družinskih članov je skoraj hamletovski oče, ki se nikakor ne odlepi v onostranstvo, temveč v že tako razklano družino seje dodaten strah in razdor/…/ Vlogo aktivnega portreta je suvereno odigral Kajetan Bajt (na desni), na trenutke gledalce njegova prisotnost celó zabava.« Foto: Nada Žgank

 

Predstava se začne z angažirano koreografijo Sebastjana Stariča. V njej se izrisujejo medsebojni odnosi akterjev, predvsem ekspresivni ljubezenski trikotnik hčere, matere in moža/ljubimca. Takoj je opaziti zlitost likov s prostorom, h kateri je v svojih komornih dramah težil tudi sam dramatik Strindberg. Navzven je vse urejeno, izvrstna stiliziranost salona, zapolnjenega le z nujnimi vsebinskimi elementi, pa odseva izpraznjenost egocentričnih duš, ki v njem živijo in v svojem, na videz urejenem vsakdanjiku, bijejo bitko za lastno resnico. Scenografu Damirju Leventiću in oblikovalcu svetlobe Andreju Hajdinjaku je uspelo ustvariti tesnobno, hladno vzdušje, ki ga podpre tudi glasba Polone Janežič.

»Nives Mikulin je v liku Elise prepričljiva in dominantna, z natančno dikcijo in neomajno hladnostjo. Patološka laž je tista, ki Elise pomaga preživeti, in strah pred razkritjem resnice jo peha v psihološki prepad. Vse hoče imeti in nič je ne ‘nasiti’«. Foto: Nada Žgank

 

Dovršena kostumografija Sanje Grcić natančno sledi značilnostim karakterjev: cementno okornemu očetu, razcapanemu sinu, hčeri, še vedno v nedolžni belini, nališpanemu ženinu/ljubimcu in operjeni materi, ki tvorijo zaprašeno estetsko celoto; »piko na I« zunanji podobi doda ravno prav umerjena maska Incognito Designa, ki je, v sozvočju z liki, zdaj ekscentrična, zdaj komaj opazna.

Kot prolog odzvanja Pop – Tasićeva pesem Sto let sem že mrtev, med katero se gledalcem predstavi tudi glavni »krivec« usodnega konflikta družinskih članov, skoraj hamletovski oče, ki se nikakor ne odlepi v onostranstvo, temveč v že tako razklano družino seje dodaten strah in razdor. Vlogo aktivnega portreta je suvereno odigral Kajetan Bajt, na trenutke gledalce njegova prisotnost celó zabava. Smrt se nam, dokler smo živi, zdi kot strašljivi pravljični svet, do katerega, sploh v sodobnem svetu, radi ustvarjamo distanco.

»Gerda vidi demone prevare povsod, a pravega prešuštva, ki se dogaja med materjo in njenim možem, noče sprevideti. /…/ Mariša Milovanović se je nežno in iskreno prelevila v naivno Gerdo, v patosu je zadržana, telesno pa dobro upodobi infantilnost že odrasle, a nikoli razvite ženske.« Foto: Nada Žgank

 

Že prvi prizor mame Elise in sina Fredrika začrta njun konflikt. Mati je očeta zapustila in Fredrik jo krivi za njegovo smrt. Mati se zdaj vrača v hišo z željo, da bi znova zavladala v svojem nekdanjem domu, a v njem gospodarijo slabi spomini in kup dolgov. Nives Mikulin je v svojem liku prepričljiva in dominantna, z natančno dikcijo in neomajno hladnostjo. Patološka laž je tista, ki Elise pomaga preživeti, in strah pred razkritjem resnice jo peha v psihološki prepad. Vse hoče imeti in nič je ne »nasiti«. Splošni egoizem je zasajen v vseh likih, a je pri materi, ki svojim bližnjim jemlje, da bi nahranila lastno požrešno praznino, še najbolj nedvoumen. Hladna je do vseh; tudi ljubčka, ki ga je poročila s hčerko, jemlje le kot hrano za požrešno srce. Z resnico se nikakor ne sooči, temveč vedno znova postreže z opravičilom za svoja dejanja. Iz nje bruha nepregledna serija izgovorov. Ko je dokončno razkrinkana in ponižana v deklo, si v ganljivem, domišljeno zrežiranem prizoru, vzame življenje.

»Fredrika je subtilno interpretiral Jaša Levstik (na desni). Lahkotno preigrava različna stanja: od vsakodnevnega prepira z materjo v igrivi mizansceni s sestro, polni trpkega dialoga, do hladnega soočenja z materino prevaro.« Foto: Nada Žgank

 

Materin (če lahko nerodno aktualiziram) »virus« egoizma se širi tudi na otroka, Gerdo in Fredrika. Hči ji slepo verjame in v mladostnem zanosu sledi vsem Elisejinim ukazom. Je bolestno ljubosumna in ne prenese niti pogledov drugih žensk, ki se ustavljajo na njenem koketnem soprogu. Zato se tudi predčasno vrneta s poročnega potovanja, ki ga je, kot izvemo kasneje, zaznamoval tudi tepež. Elise je svojo hčerko spretno prepričala, da je Axel zanjo primeren soprog. Gerda vidi demone prevare povsod, a pravega prešuštva, ki se dogaja med materjo in njenim možem, noče sprevideti. Tako njen svet ostaja lep, čeravno neresničen. V soočenju z bratom se njena iluzija počasi in vztrajno razblinja. Ob najdbi pisma se sorojenca dokončno združita z besedami: »Najino življenje je uničeno«, ki napovejo neizprosen obračun z materjo. Mariša Milovanović se je nežno in iskreno prelevila v naivno Gerdo, v patosu je zadržana, telesno pa dobro upodobi infantilnost že odrasle, a nikoli razvite ženske.

»David Dolamič je vlogo Axela odigral celostno, psihološko in fizično doživeto. Že ob prvem vstopu se pod plastjo samovšečneža čuti ignoranca do vsega, kar mu ne ustreza. Če med začetnimi prizori njegova agresija le blago brbota, se s stopnjevanjem napetosti v drami vedno bolj razrašča.« Foto: Nada Žgank

 

Medtem ko Gerdo zaznamuje zanikanje, je Fredrik opit z občutkom krivice. Njegove misli so obsedene z materino prevaro očeta in skozi to prizmo vidi prevaro v vsem. Če mu je življenje v revščini z živim očetom predstavljalo varno gojilnico samopomilujočih misli, se po njegovi smrti ne znajde več. Zaveda se, da mora obračunati s sovražnikom-materjo, a nima moči, da bi karkoli ukrenil. Pasivna agresija ga pahne v opijanje, destruktivnost in dokončno odločitev, da opusti študij, ki se mu, tako kot ves svet, kaže popolnoma zlagan. Fredrika je subtilno interpretiral Jaša Levstik. Lahkotno preigrava različna stanja: od vsakodnevnega prepira z materjo v igrivi mizansceni s sestro, polni trpkega dialoga, do hladnega soočenja z materino prevaro.

»Predstava Pelikan gledalca nikakor ne pusti ravnodušnega. Za trenutek nam predoči ogledalo naših strahov, trpljenj in doživetij, hkrati pa porodi vprašanje, ali ni morda tudi v nas delček nenasitne Elise, naivne Gerde, samovšečnega Axela ali samopomilujočega Fredrika.« Foto: Nada Žgank

 

Elise življenje svojih otrok in ljubimca obvladuje kot lutkar svoje marionete. Vse do trenutka, ko njen pokorni zadovoljevalec Axel ugotovi, da se je priženil v popolnoma obubožano družino. Takrat se vlogi ljubimcev zamenjata in Elise postane služkinja v lastnem domu. David Dolamič je vlogo Axela odigral celostno, psihološko in fizično doživeto. Že ob prvem vstopu se pod plastjo samovšečneža čuti ignoranca do vsega, kar mu ne ustreza. Če med začetnimi prizori njegova agresija le blago brbota, se s stopnjevanjem napetosti v drami vedno bolj razrašča. Na nek način je tudi Axel tragičen lik, ki je nasedel parazitskemu karakterju Elise. Njegova reakcija in ravnanje s soprogo sta bili v času, ko je Strindberg pisal dramo, najbrž še družbeno sprejemljivi, danes pa bi obveljal za slabiča.

Predstava Pelikan gledalca nikakor ne pusti ravnodušnega. Za trenutek nam predoči ogledalo naših strahov, trpljenj in doživetij, hkrati pa porodi vprašanje, ali ni morda tudi v nas delček nenasitne Elise, naivne Gerde, samovšečnega Axela ali samopomilujočega Fredrika.

Ustvarjalcem Pelikana se zahvaljujem za prijeten večer in jim želim še veliko ponovitev predstave, ki je vsekakor vredna ogleda. Ob stoletnici delovanja iskreno čestitam celotnemu kolektivu Šentjakobskega gledališča. Naj jih žlahtne muze vodijo v naslednje stoletje kreativnih užitkov.

Šentjakobsko gledališče, 12. junij 2021

 

 

V Ameriki pa niso podeljevali pelikanov, temveč oskarje, ki so po mnenju Žiga Čamernika letos bili najboljši.

Piše: Barbara Vidovič   Šentjakobsko gledališče se s svojimi uprizoritvami znova vrača pred občinstvo. Tokrat v častitljivi stoti sezoni delovanja, na obnovljenem odru, s ponovno uprizoritvijo Strindbergovega Pelikana, ki je leta 1921 oznanil začetek njegove poti.     August Strindberg je dramo Pelikan…

Pregled ocene

Ocena uporabnikov: 4.65 ( 1 ocen)

Objavite komentar