Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Aleš Jelenko
»And you look real close,/Cross the lines and the roads,/It is there to decode.«
(Angels & Airwaves: Hallucinations)
»Selimo se. Prihajamo in odhajamo. In stavbe nas – tako ali drugače – ves čas obkrožajo. Z nami si delijo zrak. Zato je pomembno, da do njihovega ustvarjanja in kreiranja gojimo spoštljiv odnos, da ob kakšni gradnji v mestu ne zamahnemo z roko, češ ‘saj je vseeno’, pač pa o njihovi umeščenosti razmislimo na preudaren način.«
I.
Balkon je vse bolj zasičen. Ne le s spomini, vse več je tudi druge navlake, bliža se poletje in edino zunanjo površino je treba dodobra predelati; na ograjo smo navesili rjava štirikotna plastična korita, ki se pod težo zemlje vse bolj upogibajo in lomijo, na desno stran smo postavili velika okrogla korita za paradižnik, na levo pa ob steno prislonili zložljive stole, mize in ležalnike. Vse je pripravljeno.
Fascinantno je, kako balkon dobi neko povsem drugo podobo, ko ga malce okrasimo; kar naenkrat spremeni obliko in je poln novih linij, prostor se (navidezno) skrči, ker ga korita in plastično pohištvo delno zapolnijo, s čimer mu vdahnejo povsem novo podobo. Skoraj bi si upal reči, da to ni več isti balkon kot prej; ko stopim na hladno, s sivkastimi ploščicami ovito površino, je percepcija prostora drugačna.
Po zajtrku na balkon prinesem skodelico močne turške kave in občutek imam, da sedim drugje, da to ni moj dom. Strezni me šele pogled na okolico; spodaj je še vedno nogometno igrišče, na njem goli z belo-modrimi obrobami, iz daljave vame še vedno rahlo zlovešče zre obubožana podrtija in iz vhodnih blokovskih vrat še vedno stopicljajo isti ljudje. Torej je to vendarle še vedno isti svet … in to je, najbrž, še vedno moje, naše stanovanje.
Je vso zmedo v moji glavi res povzročil le rahlo predrugačen balkon? So se zaradi nekaj novih linij, zaradi nekaj novih oblik, tako zelo spremenili tudi moji občutki?
II.
Prostor. Kako zelo lahko vpliva na nas, nas gnete in neguje. Ko se recimo sprehajamo po mestu, na lastni koži (ob)čutimo objem okoliškega prostora. In ravno zato je arhitektura tako zelo pomembna; na nas zmore vplivati – podobno kot glasba ali literatura – z (ne)vidnimi dražljaji. Jože Plečnik, naš najvidnejši arhitekt, je pred časom dejal, da je »arhitektura umetnost prostora«, in še kako prav je imel.
So pa o arhitekturi razmišljali že dolgo pred njim. Eni izmed najstarejših zapiskov o arhitekturi, gradnji in stavbarstvu so nastali pred več kot 2000 leti. Gre za knjigo De architectura (O arhitekturi, prev. Fedja Košir), pod katero se je podpisal Marcus Vitruvius Pollio – Vitruvij. Traktat vsebuje različne informacije o grških in rimskih stavbah ter predpise za načrtovanje in oblikovanje vojaških taborišč, mest in struktur. Vitruvij v De architecturi utemeljuje arhitekturo kot dejavnost, ki je zasnovana na skladnosti in ravnotežju treh načel: »Lepote (venustas), trdnosti (firmitas) in koristnosti (utilitas).«
Tri načela, ki pa se v praksi pogosto skrčijo na dve. Zdi se, da se arhitekturni biroji vse preveč ukvarjajo s kombinacijo (le) dveh, npr.: trdnosti in koristnosti (umanjka lepota) ali pa lepote in trdnosti (umanjka koristnost) … Človek dobi občutek, da arhitektura včasih iz polja umetnosti preskoči v čisto tehnično oz. ekonomsko sfero; arhitekturni biroji vse bolj postajajo zgolj in le gospodarski subjekti, ki se ukvarjajo predvsem s prodajo in trženjem. Jasno, tudi to je arhitektura, a ne le to. Ob projektiranju hišk in trgovin se sčasoma izgubi občutek za kreativnost, za ustvarjalnost, ki pa je ključnega pomena za ohranjanje znamenitih treh načel.
In tukaj na sceno »stopijo« (mladinski) arhitekturni natečaji, na katerih se, vsaj načeloma, lepota tekom projektiranja ne izgubi. Ne govorim o lepoti kot okrasju, govorim o lepoti kot dodani vrednosti, zaradi katere ljudje pred kakšno stavbo (ali v njej) ostanemo odprtih ust. Gre za vpliv arhitekture na naše čute, vpliv arhitekture na našo duhovno plat.
Za umetniško zorenje so zato arhitekturni natečaji izjemnega pomena. Natečaji, ki arhitektom – predvsem v tujini – omogočajo, da se predstavijo s svojimi projekti in tako pridobivajo na prepoznavnosti. Toliko bolj pomembni so arhitekturni natečaji za mlade; gre za izzive, prilagojene mladim arhitektom in oblikovalcem tako, da njihovo ustvarjalnost in prepoznavnost krepijo v domačem okolju. Arhitekt Erik Vodenik je mnenja, da gre pri arhitekturnih natečajih za mlade za zanimiv fenomen, rekoč, da entuziazem ciljne natečajne skupine še vedno vztrajno narašča. Na različna arhitekturna tekmovanja se, kot pripomni, vključuje »več tisoč mladih arhitektov in oblikovalcev z vsega sveta.«
In organizatorjev teh mednarodnih arhitekturnih natečajev je veliko. Naj jih na tem mestu omenim zgolj nekaj: Bee Breeders, Young Architects Competitions, Archstorming, Archsharing student competitions, Archasm idr. Organizatorji razpišejo natečaj z neko osrednjo tematsko usmeritvijo, nato pa je seveda na mladih ustvarjalcih, da se na razpis odzovejo. V komisiji so načeloma uveljavljena imena, najboljši projekti pa so nagrajeni in predstavljeni na spletni strani ter v brošurah. Gre pravzaprav za najboljši možen trening kreativnosti. To ni delo v biroju, to ni risanje hišk za komercialno rabo, nasprotno: na natečajih lahko mladi ustvarjalci kreirajo povsem svojstvene rešitve. Tekmovanja so priložnost za eksperimentiranje z novimi orodji in novimi oblikovalskimi koncepti in za praktično učenje na napakah. Prejem povratnih informacij žirije o oddanem projektu pa daje priložnost raziskovanja in svobodnejšega delovanja.
Ja, arhitektura je (tudi) umetnost, umetnost izredno velikega kulturnega pomena, zato je ne gre jemati tako zlahka. Ne moremo je zgolj, kot še eno podjetje več, uvrstiti na seznam gospodarskih družb. Arhitektura gre onkraj tega. Umetnost kot taka gre onkraj tega. In tu ne gre za vzvišeno pozicijo umetnosti (ali umetnika), sploh ne, gre bolj za to, da se je treba zavedati javnega interesa, družbenega interesa za sfere, ki (so)ustvarjajo kulturo, ki (so)ustvarjajo družbo in okolje, v katerem živimo iz dneva v dan.
III.
Ko se s prazno skodelico vrnem v dnevno sobo, je (spet) vse isto; rjavo-zeleni kavč se še vedno stiska ob zahodno steno stanovanja, otroške igrače so še vedno razmetane po tleh, knjižne police se še vedno šibijo pod težo domačega in tujega leposlovja, nad stekleno jedilno mizo še vedno visi abstraktna slika v sivo-oranžnih odtenkih in na zvočnike ter televizijo se še vedno lepijo kosmi prahu, ki se po vsakokratnem brisanju – najprej z vlažno, nato pa še s suho krpo – po hitrem postopku vrnejo na svoje staro mesto.
Da, prispel sem domov. Iz neznanega sem se preselil v znano. In to pravzaprav počnemo ves čas, ko se stapljamo z okoljem, mestom, ljudmi in njihovimi težavami. Selimo se. Prihajamo in odhajamo. In stavbe nas – tako ali drugače – ves čas obkrožajo. Z nami si delijo zrak. Zato je pomembno, da do njihovega ustvarjanja in kreiranja gojimo spoštljiv odnos, da ob kakšni gradnji v mestu ne zamahnemo z roko, češ »saj je vseeno«, pač pa o njihovi umeščenosti razmislimo na preudaren način.
Kot obstajajo recimo trije stebri Evropske unije (evropska skupnost, skupna zunanja in varnostna politika ter policijsko in sodna sodelovanja) ali pa trije stebri oblasti (zakonodajna, izvršilna in sodna oblast), obstajajo tudi trije stebri arhitekturnega ustvarjanja – lepota, trdnost in koristnost. Vselej. Vedno. In vsakič znova. Zdaj in čez novih 2000 let. Čas in lokacija naenkrat postaneta irelevantna …
Ni pa irelevantno, o čem je bilo govora v Kulturnem ugrizu III – preberite!
