Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Tonja Jelen
Pesnica, literarna kritičarka in soustvarjalka literarnih oddaj na Radiu Ars Tina Kozin (roj. 1975) je v novi pesniški zbirki nebo pod vodo, ki je lani izšla pri Založbi Litera, upesnila različno minevanje. Pesnica začne s subtilno ubesedenim usihanjem bližnjega, nadaljuje s problematiko živali in narave, ki je vedno bolj zasičena z neuničljivo plastiko. Prav vse našteto je še kako družbeno aktualno, v določenih primerih gre tudi za ekokritiko. Pa vendarle ne gre za angažiran glas, ki poskuša razrešiti podnebne spremembe in dognati, kako prestati najhujše, temveč za resno in izjemno literarizirano delo, ki ponuja veliko razmisleka in ga ni moč zlahka pozabiti. O slednjem priča tudi prevetrena spremna beseda Aljaža Krivca.
»Spopad z neizbežnim in najbolj krutim je v obravnavani zbirki spretno ubeseden oziroma upesnjen; s simbolom smrti obravnavana poezija daje pretanjen vpogled v minevanje. Smrt ni groteskna, smrt ni črna, je prehod in nova oblika: ‘telo, ki leti // v drugačni obliki’«. Foto, na kateri se preliva vse: Tonja Jelen
S popolnoma destruktivno govorico, pri čemer mislim na namerno opuščanje velike začetnice in splošnih ločil, razčlenjevanje besed na zloge, ki so razdeljeni na več verzov, avtorica prepričljivo problematizira življenje, celó zadnje izdihljaje umirajočega, ki za subjektko ni zgolj predmet opazovanja. Prav ta razkroj besedišča in opuščanje interpunkcije daje temam in vsebini pesmi dodatno težo, s katero prikaže razblinjanje življenja. Zbirka nam ne ponuja kazala, vmes so med posameznimi razdelki prazni listi. Praznina in izginjanje pa sta vseeno upodobljena in ubesedena s posebno mehkobo besedišča in ritma, ki deluje skorajda pomirjujoče, a ne pušča občutka otopelosti in sprijaznjenosti, s katerima se soočamo skozi zbirko.
Intimna zbirka (avtoričina osebna izkušnja soočanja s smrtjo je dobro predelana in prenesena v literarni jezik) se zlovešče spoprijema z motivi odhajanja oziroma umiranja in s tem povezano izgubo in praznostjo oziroma smrtjo kot tako. Nasprotja uporabljam namenoma, kot stopnjevanje k najhujšemu. Spopad z neizbežnim in najbolj krutim je v obravnavani zbirki spretno ubeseden oziroma upesnjen; s simbolom smrti obravnavana poezija daje pretanjen vpogled v minevanje. Smrt ni groteskna, smrt ni črna, je prehod in nova oblika: »telo, ki leti // v drugačni obliki«. A to ni samo konec bližnjega, temveč tudi narave, celotnega ekosistema. Pri tem pa ne gre spregledati njenega pesniškega prvenca Mož s petimi podplati (Založba Litera, 2010), ki se je že spoprijemal s tematiko živali; v pričujoči zbirki T. Kozin še drzneje izpelje in problematizira subjektkin odnos do okolja, ki je stvaren, kritičen (do posameznikovega/-činega brezbrižnega ravnanja z njim) in naklonjen.
»V poeziji, zlasti tudi slovenski, se je (vsaj) v preteklosti pogosto upesnjevalo predvsem smrt in ljubezen. O tem pričajo tudi različne literarne študije. A smrt ni vedno odrešitev ali izhod v stiski (če na primer upoštevam idejo romantične poezije). Je tudi bolečina. Predvsem drugega, tistega, ki ostane.« Foto: Tonja Jelen
Zbirka se začne z verzom: »prah : strah« in pod njim »prastrah« v ležeči pisavi in prav tako se začne vsak novi razdelek dela. Ta uvod razumem kot moto celotne pesniške zbirke, ki jo dojemam psihološko in filozofsko. Razmerje med prahom in strahom je mogoče interpretirati na različne načine, najbolj splošno pa popolnoma nagonsko ali kot: »Prah si, v prah se povrneš.« Dosledno izpeljanemu uvodu sledi prvi del, ki je verjetno najbolj osebnoizpoveden. A pri tem se je pesnica ognila kakršnemukoli poceni triku in senzibilnosti. S pesmimi se razkrije intimna zgodba: to je spoprijemanje z dejstvom, kaj pomeni konec živosti in vitalnosti, in s tem počasno atrofiranje, ki je stopnjevanje k dokončnemu življenju. V poeziji, zlasti tudi slovenski, se je (vsaj) v preteklosti pogosto upesnjevalo predvsem smrt in ljubezen. O tem pričajo tudi različne literarne študije. A smrt ni vedno odrešitev ali izhod v stiski (če na primer upoštevam idejo romantične poezije). Je tudi bolečina. Predvsem drugega, tistega, ki ostane.
Motiv umiranja bližnjega je Tina Kozin ubesedila tenkočutno in s pomočjo potujitve, ki na neki poseben način čustveno umeri pesem, in to vsekakor uspešno. Za ponazoritev podajam dva primera, in sicer: »tvoje staro telo // je // prekrhko, da bi ga ovila z jezikom // tvoje roke preveč / tresoče se, da // bi segle v besede in / tam obstale« /…/ Prvi zgled s podobo telesa, ki skorajda ni več zmožno delovati, prikaže motiv usihanja življenja. Drugi zgled oziroma naslednja pesem pa spregovori o razmerju med živostjo in kroženjem motiva vode (tu je pomembna tudi zvočnost pesmi) in obenem zminimalizirano uporabo prej omenjenega motiva: »zdaj umiva / le še navlažena rokavica / roka, ki je ne / primika on«. Poezija, kot je videti na teh dveh primerih, je odbrana tako v jeziku, besedah, ločilih kot zvočnosti. Primerjalno gledano je prav tak postopek mogoče enačiti z že prej omenjenim pesniškim prvencem.
»Zbirka nebo pod vodo je premišljeno delo, čeprav se spoprijema z najhujšim. /…/ Lirska subjektka nas sooči s pretresljivo izkušnjo izgube bližnjega, o ranljivosti pa spregovori tudi z vidika živali in narave. /…/ Tako ima v tem pesniškem delu vse svoje mesto. Tudi prazni listi, ki odpirajo nove pomene.« Foto nebes pod vodo: S. Š.
V nadaljevanju zbirke nas T. Kozin prav tako ne razočara, saj govori o posledici konca, to je praznini, ki se kaže v motivih nedokončanega dela, ki preraščajo v simbol posameznika (namerno opuščam rabo ženskega spola, saj se navezujem na obravnavano zbirko). Pri tem ne gre za naivno doživljanje izgube, gre za bolečino, ki je povezana z opuščenimi predmeti tistega, ki je odšel, in jih lahko lirska subjektka še zmeraj opazuje. Gre za prepričljivo nizanje motivov oziroma predmetov, ki sestavijo podobo umrlega. Prav to razstavljanje in s tem sestavljanje posameznih motivov daje nov pomen in hkrati odgovor na verze: »z vsakim / mojim / manj me je več / od-/ več«. Tako tudi intertekstualno parafraziranje pridobiva na predrugačenem – in s tem tako zelo prvinskim – pomenom slovesa. Odhod je zmeraj prehiter in vedno boleč.
Zbirka nebo pod vodo je premišljeno delo, čeprav se spoprijema z najhujšim. Minljivost pa je vseobsegajoča in jo je najti povsod. Lirska subjektka nas sooči s pretresljivo izkušnjo izgube bližnjega, o ranljivosti pa spregovori tudi z vidika živali in narave. Prav ta krogotok, kakor ga razumem, pa je upesnjen presunljivo in že skorajda povezovalno s prejšnjima zbirkama: z Možem s petimi podplati in Šumenji. Prav motivi iz narave – kot je na primer sneg – poglobijo simboliko celotne zbirke. Tako ima v tem pesniškem delu vse svoje mesto. Tudi prazni listi, ki odpirajo nove pomene.
In tukaj so pomeni, ki jih ni mogoče čakati zaman.
