»ATA, KUPI MI FERRARI,« VZTRAJA PISATELJ ALEŠ MEDEN

Piše: Manja Žugman

Aleš Meden, avtor knjižnega prvenca z naslovom Ata, kupi mi ferrari, ki je letos izšel v samozaložbi, je po poklicu diplomirani ekonomist; v prostem času rad sopiha po dvatisočakih, na katere ga vneto priganja njegov sopotnik, ki mu pravi gospod pes Vini, in doda, da si zna njegov štirinožec spretno izboriti in uveljaviti pasje pravice. Poleg pisanja se torej ukvarja še s športom, občasno pa tudi z improvizacijskim gledališčem.

»Aleš Meden svojim bralcem sporoča, da je v slovenski državi veliko nepridipravov, a da se nekako morda da slalomirati med njimi. Razlaga, da je vse le humor, ni tabujev, seveda pa je dobra knjiga boljša kot pokvarjena lada niva,« med drugim zapiše Manja Žugman. Foto: osebni arhiv

Pred nekaj leti se je v njem prebudila želja, da napiše dobro knjigo in idejo je kaj kmalu tudi uresničil. Lansko poletje se je nekega dne usedel za računalnik in začel z nizanjem besed, odstavkov, poglavij … Delovni naslov romana Ata, kupi mi ferrari je obdržal tudi po zaključku ustvarjalnega procesa. Zgodba je nastajala spontano, po avtorjevih besedah »nekako v impro duhu«. Razvoj ubesedenega je tudi avtorja samega velikokrat presenetil, končna različica pa mu še vedno vzbudi kak začudeni »jebentiš«. Meden pove še, da sta ga za literaturo navdihnila Tolstoj in Solženicin, sicer pa prebira predvsem zgodovinske knjige in kriminalke avtorjev, kot so Jo Nesbø, Tadej Golob, J. K. Rowling … Njegov največji vzornik je preminuli Arto Paasilinna pa tudi Jonas Jonasson. Obožuje skandinavski smisel za humor, ki ne pozna nobenih omejitev in je spremljevalec tudi najobčutljivejših tematik, doda pa, da kaj podobnega pogreša v slovenski literaturi.

Meden je na začetni strani romana zapisal zahvalo staršem za to, da je, »kar je, in da ni, kar ni.« In kaj ni? Ponosen je na to, da ga doslej še ni dosegel virus denarja. Moti ga nenehno pehanje za bogastvom in meni, da je prosti čas zelo podcenjen, saj pravi, da ga nekajurno preživljanje oddiha v hribih bogati in plemeniti veliko bolj kot pa kopica materialnega. To je nekaj lepega, nekaj, kar izhaja iz družine, kjer so ga vedno učili, da je treba delati to, kar je prav, in ne, kar se splača.

V romanu nastopa tudi pes Vini, za katerega avtor pravi, da ima edini nekaj v glavi. K temu pa dodaja, da ga je vpletel v zgodbo, ker ga je preganjala slaba vest. Spoznal je, da psu ne bo mogel nikoli v življenju vrniti tega, kar mu daje on. Pojasnjuje, da kosmatinec pravzaprav sploh nima svojega življenja, saj da živi skorajda samo in le za svojega gospodarja, je človekov zvesti spremljevalec, mu je neizmerno naklonjen, zaradi česar se je Meden odločil, da ga »ovekoveči« tudi v knjigi – ker je to najmanj, kar mu lahko poleg vsakodnevnih priboljškov nakloni.

Mu je ata naklonil ferrari? Preberite. Foto: Manja Žugman

Bralce zagotovo zanima vsebina romana, zato naj na kratko zapišemo, da se v Medenovi prepleteni zgodbi najde neki malček, ki v trenutku navdiha očeta prosi za ferrari. Žal je oče precej omejene sorte, zato vzame prošnjo zares. Začne se iskanje poti do denarja, ki bo zadoščal za nakup rdečega lepotca. Spotoma se mu pridruži pobegli pes Vini, pozneje pa še malce odbita Lia. Slednja v skrbi za norega dedca skozi potek zgodbe pridobi precej modrosti. S skupnimi močmi se upirajo kriminalcem, kriminalistom in podobnim čudakom. Predvsem pa se jim nenehno veliko dogaja, čeprav, roko na srce, bolj malo zgodi. Zgodba s psom Vinijem pa mora seveda imeti srečen konec …

Aleš Meden svojim bralcem sporoča, da je v slovenski državi veliko nepridipravov, a da se nekako morda da slalomirati med njimi. Razlaga, da je vse le humor, ni tabujev, seveda pa je dobra knjiga boljša kot pokvarjena lada niva. Torej: ne se sekirat, kupujte in berite knjige, saj ne bo bolelo. Poudarja pomen humorja, ki je v življenju nepogrešljiv, zaradi česar ga je v izdatni meri vnesel tudi v svoje delo in ga podaril bralcem. Avtorju predstavlja neke vrste terapevtsko spopadanje z vsakdanjo »bedo«, kot je prenašanje naporne službe, celodnevne megle, korona omejitev in še bi se kaj našlo … Humor sicer ni zdravilo, a do boljšega razpoloženja in sprejemanja vsakdanjika vsekakor pomaga, zato velja zaključiti z avtorjevim nasvetom: »Kupujte in berite knjige, zlasti o kakem psu Jack Russell sorte. Briketi ne rastejo na drevesu.«

… kakor tudi ne pesniki, kakršen je Juš Škraban.