Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Katja Gorečan
Nea Likar (1990) je ilustratorka, grafična oblikovalka in vizažistka, skratka vsestranska vizualna umetnica, ki je izobrazbo pridobila na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Do danes je pripravila več samostojnih in skupinskih razstav, med katerimi je tudi razstava The Masquerade of Life (2019) v Atelje Galeriji Ljubljana. Sodelovala je pri skupinski razstavi Hiša ilustracij 2017 v Layerjevi hiši v Kranju, bila pa je tudi soavtorica projekta Velvet, erotične hiše ilustracij v Galeriji erotike Račka v Celju.
»Moja ustvarjalna pot se ni nikoli zares začela in mislim, da se nikoli ne bo zares končala. Ne omejujem je zgolj na obdobje, ko je ilustracija postala moj poklic, pač pa jo razumem kot širši spekter urjenja talenta in kreativnosti ter iskanja izraza.« Foto: Ana Sajovic
Kakšna je bila Nea kot deklica?
Nea je kot majhna deklica imela izredno bogat notranji svet, zaradi česar je mogoče izpadla nekoliko sramežljivo in zaprto za zunanjega. Hitro sem navezala stik z živalicami, ne tako zelo hitro z ljudmi. Ustvarjanje je bilo, odkar pomnim zase, nekaj, kjer sem našla svoj izraz, meditacijo, smoter in samo sebe. Čeprav sem v otroštvu in najstništvu poskušala tudi z besedo, mi je šlo veliko bolje od rok izražanje z oblikami, barvami in teksturami. Oboževala pa sem knjige in ne preveč pisano hrano, vedno sem se dobro počutila tudi ob vodi in pri reševanju živalic.
Kdaj se je začela tvoja ustvarjalna pot in kako?
Mislim, da bo odgovor na to vprašanje precej fluiden: nikoli se ni zares začela in mislim, da se nikoli ne bo zares končala. Svoje ustvarjalne poti ne omejujem zgolj na obdobje, ko je ilustracija postala moj poklic, pač pa jo razumem kot širši spekter urjenja talenta in kreativnosti ter iskanja izraza. Sorazmerno hitro je bilo jasno, da bom svoj izraz našla v barvah in oblikah. Bila sem bolj introvertiran otrok; ko so me vpisali na likovne delavnice, ki jih je bilo zelo malo (in se mi zdi, da to na nek način še vedno velja), sem kar zacvetela. Nadaljevanje v tej smeri – kamor sodi tudi odločitev za likovno akademijo – je bilo spontano, nadaljnji koraki pa logični. Sem pa kasneje potrebovala nekaj poguma, razmisleka, napak in lekcij, da sem se v našem prostoru odločila za to pogumno pot brez kombiniranja z »varnim« poklicem.
»Veliko bolj pomembno kot to, da je ilustracija lepa, atraktivna in tehnično dovršena je, da ima pravo sporočilo. Vsekakor pa se jo ves čas trudim tudi tehnično nadgrajevati.« Foto: Ana Sajovic
Katere tehnike najraje uporabljaš?
Že odkar rišem, zelo rada kombiniram več likovnih tehnik. Moja nedvomno najljubša tehnika je za zdaj še vedno svinčnik. Obožujem kombiniranje tekstur, barv in kombinacijo zelo natančne in dovršene risbe in skice, potez, barvnih fragmentov z zgolj skicami, na pol zgrajeno črto in potezo – kombiniranje na videz zelo dovršenega in precej spontanega. Zdi se mi, da zadnje leto razvijam res močan likovni izraz z izrazito slikarskimi potezami (akril, olje, oljni pasteli, akvareli), kombinacijo risbe s svinčnikom (in barvicami) ter digitalne risbe (uporabljam wacom intuos pro tablico in pa ipad pro). Moj končni izdelek je zato skorajda vedno kolaž naštetih tehnik.
Med drugim si se izobraževala tudi na Portugalskem. Kako sta tamkajšnje življenje in študij sooblikovala tvoj slog?
Mislim, da sem se šele na Portugalskem dokončno zavedla, da je pot ilustracije prava zame. Ko sem začela s študijem na ljubljanski akademiji, sem prvo leto ali dve zelo podvomila v svojo izbiro. Tam je bil študij bolj usmerjen, dobila sem precej stroge, a hkrati fenomenalne mentorje, ki so mi znali dobro svetovati. Prav tako sem se hitro lotila raziskovanja agencij za ilustratorje v Portu – obstaja precej galerij samo za ilustracijo, urbanih trgovinic z ilustriranimi produkti. Če povzamem: mogoče sem šele s tamkajšnjim življenjem spoznala širino tega poklica in dobila jasnejše predstave, kako se umeščam v njem. So pa name precej vplivali tudi portugalska estetika, barve, svežina, kultura, potovanja in raziskovanja. Močno so mi napolnili tisto shrambo, ki ji rečem inspiracija. Tja odlagam vtise, barvne kombinacije in zanimive informacije, ki jih investiram, ko je čas in priložnost za to, da vzklijejo.
Inspirativna estetika in svežina na Nein način. Foto: Ana Sajovic
Kaj te na področju ilustracije najbolj fascinira, navdihuje in zanima, da jo raziskuješ?
Občutek odgovornosti, da lahko prenesem neko sporočilo, idejo, predstavim tekst, uprizoritev, misel, poezijo … karkoli že v tistem trenutku to je. Igra odgovornosti prenosa sporočil in oblikovanje novih. Vpliv na gledalca in opazovanje, kako se sporočila dešifrirajo.
In pa ne morem mimo neverjetnega, skorajda meditativnega občutka, ki mi ga ogromnokrat da sam proces (predvsem barvanja in usklajevanja majhnih detajlov).
Deluješ na področju ilustracije, med drugim tudi za gledališke predstave. Kako poteka tvoj proces ilustriranja vizualne podobe predstave?
Ukvarjam se predvsem z branding ilustracijo, t. j. ilustriram in v sodelovanju z grafičnimi oblikovalci sokreiram podobo blagovnih znamk, elemente za njihovo embalažo, komunikacijo, celostno podobo itn. Pri vseh omenjenih stvareh se mi zdi ključna raziskava teme, stranke in področja, ki se ga lotevam. Pomembno mi je, da zelo dobro razumem, kaj želijo sporočiti, kakšni so odjemalci, večkrat preberem zgodbo in razdelam, kako se ji približati, katero sporočilo naj postavim v ospredje. Potem je tu faza skiciranja, nabiranja vizualnih idej in barvnih kombinacij. V celotnem postopku usklajevanje z oblikovalcem (včasih sem to tudi jaz), naročnikom in testiranje, v kolikor je potrebno. Veliko bolj pomembno kot to, da je ilustracija lepa, atraktivna in tehnično dovršena je, da ima pravo sporočilo. Vsekakor pa se jo ves čas trudim tudi tehnično nadgrajevati.
»Evolucija nežnosti je cikel o sobivanju in enormnem spoštovanju. Je zemljevid nazaj k srčiki. K vseobsegajoči nežnosti. Upam si trditi, da je celo nekakšen moj ustvarjalni produkt v karanteni in nedvomno lepa odskočna točka za marsikaj, kar sledi.« Foto: Ana Sajovic
Ustanovila si tudi lastno blagovno znamko ilustriranih torb Sketch. Kako si se odločila, da bodo tvoje ilustracije našle dom tudi na različnih vrstah torb?
Sketch je ime mojega podjetja; želim si, da bi ime predstavljalo vse uporabne izdelke z mojimi ilustracijami: torbice za ličila, podloge za miške, potiskan tekstil, majice, zvezke, koledarje itn. Nekaj jih nastane v sodelovanju, nekaj jih je mojih stalnih, kot so na primer torbe za ličila, ki so nekakšna Sketch stalnica in jim ljubkovalno pravim tudi Sketchies. Združujejo tri moje strasti: ilustracijo, ličenje in modo in so tako en zelo šik cross produkt različnih stvari, ki jih v življenju opravljam z veseljem. Tudi zato, ker sem na trgu pogrešala lepe, lične in dovolj velike torbice za ličila in zaznala potrebo, da jih ponudim drugim ženskam. Želim, da so v manjših nakladah (z enim motivom), v zadnjih mesecih pa v vsaki kolekciji namenim eno, ki jo posvetim znani odločni, vplivni in navdihujoči ženski. V poletni kolekciji je bila to Frida Kahlo, v jesenski pa bo Alma Karlin.
Ko hočeš več, naročiš Sketch (svetuje naše uredništvo:)). Foto: Ana Sajovic
Kot organizatorka in soavtorica si sodelovala pri projektu Velvet v Galeriji erotike Račka, kjer si sorazstavljala s še nekaj drugimi ilustratorkami. Kako ste povezale erotiko in ilustracijo?
Galerija erotike Račka me zaradi svoje posebnosti v slovenskem prostoru navdihuje že dlje časa. Ker imam ves čas željo doprinesti svojemu mestu in sem razmišljala, kaj in kako bi se to dalo narediti, je po brainstormanju vzklila ideja o erotični hiši ilustracije. Ilustratorji za primerno razstavljanje in prikazovanje svojih del nimamo toliko priložnosti kot morda predstavniki drugih umetniških strok. Zato mi ogromno pomeni, da se lahko povezujemo in naredimo kvalitetne skupne projekte. K prvi Hiši erotične ilustracije sem povabila nekaj ilustratork soustvarjalk: Marušo Štibelj, Saro Žičkar, Suzano Ilič in Nino Kavzar. Vsaka je svet erotike interpretirala skozi svoj specifičen slog. Mislim pa, da smo ubrale zelo nežno in subtilno pot. Erotiko smo našle v vsakodnevnih prizorih, v čaščenju lastnega telesa, v dotiku stopal z ljubljeno osebo v kopeli, v senzualnosti vzorcev, cvetja, oblačil iz lateksa, hitenju v zadnjih sekundah, v prepovedanih prostorih in ukradenih poljubih. Vsaka čisto po svoje in ravno v tem je bil največji uspeh in čar. Velvet je doživel zelo buren odziv, številčno je bil dobro obiskan in medijsko lepo podprt. Zelo velika želja je, da bi se festival erotične ilustracije nadaljeval – tudi z moškimi ilustratorji in raznoraznimi tematikami, sejmi ilustracije, delavnicami …
»Mislim, da čez kvalitetno spletene niti zelo rastem kot človek, ilustratorka in nenazadnje tudi podjetnica. Upam, da se bom v prihodnje uspešno prebijala čez drn in strn, ki ga prinaša predvsem podjetniška kreativna pot.« Foto: Ana Sajovic
Pred kratkim si gostovala v Kvartirni hiši v Celju, in sicer z razstavo Evolucija nežnosti. Od kod si dobila navdih za naslov?
Res je. V ospredje te razstave sem postavila nežnost kot glavno kvaliteto in steber v odnosih z drugimi ljudmi, v odnosu do samega sebe in v odnosu do narave, živali in rastlin, ki nas obkrožajo. V svojih ilustracijah že dlje časa upodabljam ogrožene živalske vrste ali živali na robu izumrtja. Temu so se pridružile tudi redke rastline. Z njimi skušam izpostaviti določene vrednote, spodbuditi k različnim vprašanjem, kot so na primer: ‘Smo mar izgubljena vrsta tudi mi? Kaj je tisto, kar res šteje? Kje so meje?’
Živali uporabljam kot protagoniste, prenašalce teh vprašanj in sporočil. Evolucija nežnosti je cikel o sobivanju in enormnem spoštovanju. Je zemljevid nazaj k srčiki. K vseobsegajoči nežnosti. Upam si trditi, da je celo nekakšen moj ustvarjalni produkt v karanteni in nedvomno lepa odskočna točka za marsikaj, kar sledi. Evolucija nežnosti je torej nekaj, kar bo z naslovom mogoče odprlo še kakšno razstavo, ker nam vsem poraja kar nekaj vprašanj in mikrotematik. Vsebuje pa tematike, ki jih raziskujem – tudi v svoji magistrski nalogi – že kar nekaj let in sem prepričana, da jih bom raziskovala in razvijala še naprej. Na razstavi sem ponovno predstavila tudi ilustrirano tapeto z naslovom Poklon minljivim. Ilustrirane tapete so moja velika strast in čedalje bolj zaželen in naročan umetniški izdelek – še zdaleč ne več le za razne restavracije, lokale, igrišča, pač pa tudi za domove. Zelo pomembno se mi zdi, da ljudem kot eno izmed možnih izbir predstavim tudi to svoje področje ustvarjanja in zanimanja.
Kaj načrtuješ v prihodnje?
V povezavi s Sketchem se spleta kar nekaj lepih novih zgodb z različnimi blagovnimi znamkami. Trenutno pripravljam darila za december: koledarje, nove torbice in pa en paket presenečenja za leto 2021 in upam, da bo lepo sprejet. Tako energijsko kot tudi ustvarjalno sem odprta za nova sodelovanja. Mislim, da čez kvalitetno spletene niti zelo rastem kot človek, ilustratorka in nenazadnje tudi podjetnica. Upam, da se bom v prihodnje uspešno prebijala čez drn in strn, ki ga prinaša predvsem podjetniška kreativna pot. Vedno pravim, da te na to pot skorajda nič ne more zares pripraviti, a vendarle ne bi (več) izbrala nobene druge.
Hvala!
Vi pa le preberite še kak drug članek, na primer tega, kjer Katja Gorečan piše o Čufarjevih dnevih …
