Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Matej Krajnc
Vedno znova sem vesel vsake knjige Bojana Sedmaka. Njegove zbirke so pesniški romani v malem, njegovi svetovi pa tako raznoliki, da se vedno vprašam, kaj nam bodo ponudili, kar je seveda dobro; če nas pesnik še vedno zanima, pomeni, da se v naši recepciji ne ponavlja, da ostaja svež in da ima dobro izhodišče za pisanje. Kot v zbirki Imenuj zrak, ki je leta 2019 s spremno besedo Roberta Titana Felixa izšla pri Zavodu Volosov hram.
Matej med branjem svežih in zračnih vrstic. Foto: Lenka Krajnc
Bojan Sedmak vedno izda konkretno pesniško knjigo, »ne mara samih platnic«, kot je o svoji tendenci, zakaj – morda z izjemo tanjših – ne izdaja več zbirk, nekoč duhovito izjavil Janez Menart. A obseg med platnicami je pri mojstrskih peresih Sedmakovega kalibra ponavadi veselo, konceptualno zastavljeno dejanje. Ko sem nekoliko z zamikom dobil v roke njegovo novo pesniško zbirko, je vmes izšla že tretja knjiga njegovih boanov, ki so tudi čisto posebna reč, multizvrstna in multiopravilna, a danes je čas za imenovanje zraka.
Robert Titan Felix v spremni besedi h knjigi med drugim problematizira odnos med kantavtorjem in pesnikom in zakaj se zapisovalci radi obesijo na »songsterstvo«, ki je sicer tudi poezija, a je pri posameznih peresih treba pri tem biti, se strinjam, zelo previden. Poezija ima seveda vedno svojo notranjo melodijo in je, kot vemo že iz zgodovine, neločljiva od glasbe, a vsa poezija ni nujno pisana za interdisciplinarno izvajanje. Lahko seveda je, tudi pesmi iz pričujoče zbirke se dajo vse uglasbiti in zapeti, ni pa nujno.
Sam izhajam iz nekolikanj drugačnega izhodišča kot Felix, saj sem Sedmaka kot glasbenika poznal že prej, in tudi prvo srečanje z njegovim peresom na stari plošči Lačnih Franzev je bilo povezano z glasbo. Imel sem kaseto Adijo, pamet, kaj pa drugega. A spoznati Sedmaka kot »čistega pesnika«, kar je poglavitna premisa spremne besede in tudi pričujoče knjige, je bilo takisto radostno dejanje, sploh še, ker je Sedmak dober pesnik. Ne, ni vedno samoumevno, da so dobri pisci tudi dobri glasbeniki ali obratno. Sedmak je oboje in naj pri tem ostane, saj drugače ne more biti.
Ko se združita čista glasba in poezija ali Bojan Sedmak na Zletu literarnih zavetnikov. Foto: Matej Emeršič (arhiv KGD Reciklaža)
Sedmak je plodovit, idej mu ne zmanjka. Njegov pesniški konceptualizem je zdaj že aksiom in zato sem pričujočo knjigo tudi bral kot táko. Nekdo bi rekel, da je drugače sploh ni mogoče zares brati. No ja, mogoče je, a pri naključnem branju se izgubijo mnoge nianse, ki povezujejo pesmi. Ena od pomembnih rdečih niti knjige je verz: »Jezik poezije dozdevno čist«, ki v prvi polovici knjige pravzaprav opredeli njeno poetiko. Gre za pesmi, ki se zelo približajo estetiki t. i. poésie pure, a s sedmakovskim twistom: njegova »čista poezija« ne more nikoli obstati brez faktorja vsakdanjosti. Jezik, najsi bo še tako izbrušen, nujno sprejema vase vsakdanjo govorico, ki je seveda dobrodošla, saj ga rešuje pred nepotrebnim hermetizmom. In Sedmak ni hermetičen pesnik, čeprav v vsej svoji poeziji tudi ni vedno najbolj dostopen. Lovi spolzko ravnico med obema dimenzijama, kar mu v tanjši knjigi konceptualno morda ne bi moglo tako prepričljivo uspeti. Imenuj zrak je torej naposled še ena Sedmakova pesnitev, ki ima za svoje središče jezik in poezijo. Konceptualna pesnitev, ki jezik in poezijo združuje in razdružuje v praviloma kratkem, jedrnatem verzu; ta je prehajajoč in pripoveduje zgodbo, čeprav jo bo občasno zaznal le najbolj vešč bralec. Gre za »vijuganje med imenovanji«, kot to imenuje sam pesnik.
»Imenovanja« pa so glavna rdeča nit knjige. Pesmi, ki se začnejo z »Imenuj«, tvorijo jedro pričujočega Sedmakovega pesnjenja, ni pa to jerihovski zid, da bi ga bilo treba na silo podirati; to stori kar pesnik sam, ko čisto na koncu pozove: »zdaj opusti imenovanje/predaj se raje objemom«. S tem verzom svojo rdečo nit zaokroži in bralca ne ujame v prisilno verigo svojih pesniških nomenklatur, pač pa ga pozove, da si jo ustvari sam. Kot ga na začetku s prvim verzom »imenuj« pozove k razbiranju koncepta. In to je prava sreča za bralca, vsaj za podpisanega, ki v razbiranjih konceptov uživa. Sedmakovi koncepti branja ne zamejujejo, tudi otežujejo ne, ga pa krepijo. In zrak, pravijo, krepi. Naprej razmislite sami.
Vi pa razmislite, ali bodo te romance vrnile sijaj slovenskim festivalom …
