Revija Primus Spremljajte kulturne dogodke.
Piše: Nina Novak
Trditev, da dandanes obstaja (pre)malo glasbenih zasedb s stalno postavo, je vse prej kakor redka. Večina glasbenikov se res zbere le še za potrebe posameznega projekta, kar v praksi pomeni nekaj vaj, snemanje in peščica koncertov. Tovrstno prehajanje iz zasedbe v zasedbo na uigranost ne vpliva najbolje, a ima kljub vsemu svojo dobro plat, saj avtorji na ta način hitreje pridobijo izrazno ter žanrsko širino, ki jo je mogoče slišati tudi na albumu Počasi in previdno zasedbe Romanca, za katero stoji Manca Udovič.
Manca Udovič z »romanco za klavir«. Foto: Urška Boljkovac
Pianistka Manca Udovič je študij klasičnega klavirja končala na Akademiji za glasbo v Zagrebu, a je na srednji stopnji prav tako obiskovala oddelek za jazz, nedvomno pa je v svojem otroštvu (ali kasneje) preposlušala dobršen del repertoarja slovenske popevke. Vplive vseh njih je čutiti na prvencu, na katerem se je prvič preizkusila tudi v besednem izražanju, čeprav se je s poezijo zbližala že med sodelovanjem s pesnico Kajo Teržan, katere performans Delta je glasbeno opremila. A da se je sploh lotila pisanja in komponiranja, gre zasluge delno pripisati Saši Nestoroviću, mentorju in saksofonistu klasičnega tria Cassiopeia, v katerem je svoj čas igrala. Je pa tudi članica skupine Akordika, kar jo približuje glasbenemu gledališču, zato ji konglomerat vsega naštetega omogoča poljudnost, ki je pri klasičnih in marsikdaj celo jazzovskih glasbenikih ne srečamo prav pogosto.
K temu je veliko prispevala družba, ki ji stoji ob strani. Romanco poleg Udovičeve tvorijo še basist Jan Gregorka, bobnar Gašper Peršl, trobentač Rok Nemanič in pevec Uroš Buh. Vse njih v posameznih skladbah, čeprav v resnici težko govorimo le o nizu pesmi, dopolnijo gostje. Počasi in previdno je namreč celovito domišljen in tudi osmišljen projekt. Da se avtorica opira na že minuli čas, poleg žanrske raznolikosti – ta sega tako h klasični, jazzovski in kabaretni glasbi kot popu, slovenski popevki, šansonu, swingu, soulu ter funku – prav tako kaže dejstvo, da se je za izdajo odločila ob sočasni predstavitvi izključno naslovne skladbe, s čimer se je izognila obljavljanju posameznih pesmi na različnih spletnih kanalih. Drugo, kar vodi k temu zaključku, je konceptualnost, ki spremljevalno knjižico približa prej knjigi kot glasbenemu izdelku, saj vključuje tako kazalo kot besedila pesmi in kolofon, vsem njim pa sta dodana še origami ter navodila za njegovo sestavo. A če je v tej potezi moč videti mladostnega duha, se ženski vokal kaže v pastelnih barvah, ki na nek način povzamejo subtilnost klavirskih pasaž: skupnega imenovalca vseh pesmi, v splošnem razdeljenih na tri sklope.
»Čez potoke, mimo bisernih gradov, po gozdni jasi, kjer bo veter vel, onkraj teme in namišljenih zidov, tja, kamor še nihče ni šel« zveni odlomek enega izmed Mančinih besedil. Foto: Nejc Pisanski
Predstavnice prvega so instrumentalne skladbe, kakršne so nadvse kratka solistična Uvodna, ki se na simbolni ravni motivično poveže in dopolni s sklepno Uspavanko, katere predhodnica je Kdaj prideš spet. Pri slednjih dveh je čutiti vplive klasične glasbe, tudi zaradi gostovanja Godalnega kvarteta Emona (v sestavi Tima Skalarja Demšarja, Matije Udoviča, Tilna Udoviča in Katarine Kozjek), ki v ozadju subtilno barva filmsko naravnano orkestracijo, medtem ko zadnja izzveni, še preden bi se zares razvila, a natanko s tem doseže hoteno blagost. V nasprotju z njo Kdaj prideš spet spaja klasične vplive z jazzovskimi, zato je njena gradnja izredno počasna, pri čemer središče zavzameta Udovičeva in Nemanič. Prav ta kot osrednji solist poskrbi za čutnost in izrazno moč, ki napeljujeta na vtis, da gre za najtehtnejšo (ali eno od dveh najtehtnejših) skladb tega albuma.
A če ogrodje postavlja instrumentalna glasba, zaradi katere je jasno, da je idejni vodja projekta Manca Udovič, jedro tvori vokalna. Gre za precej lahkotnejše pesmi, prijetne na posluh in v določenem pogledu celo plesne.
Tudi na pogled prijetna glasbena zasedba. Foto: Nejc Pisanski
Vlogo vokalista je prevzel Uroš Buh, znan po sodelovanju s skupino Same babe, udejstvovanju v dvojcu Natriletno kolobarjenje s praho in avtorskem projektu BUH. To seveda pomeni, da se je avtorica – ženska – postavila v vlogo komponistke in besedilopiske za moškega, kar tako dandanes kot tudi v zgodovini srečamo dokaj redko, toliko redkeje v glasbenem smislu. Večina skladb je ljubezenske narave z nekaj dodanimi vprašanji ali mislimi, ki si jih prej ali slej zastavi sleherni med nami (za primer »Pozabil spomine bom, če se to sploh da …«, Iz navade ali »… ta dan pred nama ni večen, tu sva le za hip«, Poletni dan), zato besedilno težko govorimo o presežkih. Je pa njen rokopis kljub vsemu nekoliko drugačen. Zgodbe ubeseduje na dokaj nedorečen način, pušča jih odprte, kot bi ubesedila le bežen hip v življenju sebe ali kogarkoli drugega ter bi vanje skušala ujeti občutek, pri čemer si je pomagala z naštevanjem. Tega je v primeru albuma Počasi in previdno, ki pravzaprav mine vse prej kot počasi, kar precej; v Vzemi me, denimo, zgodbo gradi skoraj izključno s pomočjo nizanja: »Preko polja mlade trave, po vrtovih najbolj skritih, mimo reke, čez daljave, na mavricah barvitih. […] Čez potoke, mimo bisernih gradov, po gozdni jasi, kjer bo veter vel, onkraj teme in namišljenih zidov, tja, kamor še nihče ni šel.« Podobno je z naslovno skladbo: »V strugi plitve reke, kot vonj po pomladi, kot dober parfum, kot kaplja na steklu …« Že iz pravkar navedenega je razbrati romantičnost, ki govori o ljubezni zunaj urbanega okolja. Na svobodi, na podeželju. Kajti navsezadnje je ljubezen lahko pogled na let ptic, nihanje trave v vetru, potovanje oblakov. A je prav Romanca s poudarjenim basom in vplivom bluesa najbolj sodobna, tudi z jezikovnega stališča (»In vedela si, da ne gre t’ko naprej, si rekla preveč in prenaglas: »Tako bo bolje, tako bo okej – morda pa se vidiva čez čas.«), kar daje slutiti, da se za skladbami, ki se napajajo v polpretekli zgodovini, vendarle skrivajo glasbeniki tega časa. Ti pripovedovalca suvereno dopolnjujejo s solističnimi vložki, ki ne izostanejo v nobeni od skladb. Z eno izjemo, ki že sama zase tvori zadnji, tretji sklop.
»Zdi se, da je avtorica združila najboljše iz vseh žanrov, in prav zato je Počasi in previdno – prej kot končni – zelo zanimiv avtorski izdelek. S skladbami bi lahko vrnila stari sijaj festivalom, denimo Slovenski popevki ali ugaslemu Festivalu slovenskega šansona, kar pa je vse prej kot majhen prispevek k slovenski glasbeni ustvarjalnosti tega časa.« Foto: Bit Sever
Walk to the Stars. Drugačne forme, druge zasedbe (vokal le ob klavirski spremljavi), poudarjene melanholije in novi glas. Nina Kraljić, predstavnica Hrvaške na Evrosongu leta 2016, sicer pa avtoričina študijska kolegica, v svojem prepoznavnem interpretacijskem slogu, ki spomni na Dolores O’Riordan, pevko irske skupine The Cranberries, izvede vokalno najmočnejšo skladbo. Edino angleško. In z njo pravzaprav glasbo loči od drugih umetnosti ter pred poslušalca razprostre vse razlike, ki pevca drugačijo od tistega, ki poje.
Prav vokalna plat namreč na ta sicer izredno prijeten album meče senco. Površen poslušalec se bo s ponujenim zadovoljil, a vsak, ki išče nekaj več, ne bo mogel spregledati fonetične nekorektnosti. Če v baladi, kakršna je Vzemi me, ki jo barvajo tako Nemanič kot kitarski vložki (v njej gostuje Gašper Kržmanc) in žvižgi, primanjkuje interpretacijske subtilnosti, v zapeljivejših in živahnejših ter tistih, katerih zvočni spekter se s pomočjo gostov (denimo pozavnista Matije Mlakarja in saksofonista Rudija Javornika, v vlogi gosta se znajde tudi Blaž Celarec) razširi, pa pevec pretirano kriči. Ker mukoma prehaja v višje registre, trud privede do tankega, stisnjenega vokala, posledica česar je grleno, kdaj nazalno petje vokalov. Še posebej problematične so zaključne misli oziroma fraze, denimo »… tam ti bom pel!« (Iz navade) ali »… počasi in previdno« (istoimenska), kar v veliki meri zmanjša estetsko doživetje. Pevec tudi sicer pači samoglasnike, konkretneje, izrazito oža o-je, obenem pa e-je poje zelo široko, da oboje zveni povsem nenaravno, medtem ko posameznim besedam v želji po ujemanju z ritmom – najverjetneje prav zaradi zgoraj navedenega razloga – opušča končne soglasnike in se zato »prisluhni kdaj« zasliši kot »prisluhni, daj«.
Kljub temu ima Romanca več potencialov. Manca Udovič bi se pravzaprav lahko pridružila skupini Papir in Bilbi ter postala tipična predstavnica tako imenovane nove popevke, ki jo pooseblja skladba Poletni dan; na splošno Počasi in previdno zveni nadvse sodobno kljub temu, da se navdihuje tako v šestdesetih letih slovenske glasbe kot v začetkih dvajsetega stoletja svetovne glasbene zgodovine. V kabaretu in swingu, v jazzu, kar je razvidno iz poudarjene pihalno-trobilne sekcije, ki zvočni spekter skladbe Iz navade dodobra razširi. Zdi se, da je avtorica združila najboljše iz vseh žanrov, in prav zato je Počasi in previdno – prej kot končni – zelo zanimiv avtorski izdelek. Navsezadnje bi z izdanimi skladbami lahko vrnila stari sijaj festivalom, denimo Slovenski popevki ali ugaslemu Festivalu slovenskega šansona, kar pa je vse prej kot majhen prispevek k slovenski glasbeni ustvarjalnosti tega časa.
Preberite tudi, kako po mnenju Nine Novak k ustvarjalnosti tega časa prispeva Big band Krško.
